Jedro

Prostovoljna izpolnitev tožbenega zahtevka predstavlja smiselno njegovo pripoznavo. Zato je po temelju zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov utemeljen. Samo zaradi odločitve o stroških postopka zato sodišču v opisani procesni situaciji ni treba izdati sodbe z razlogi o vsebinski odločitvi o zadevi.

Tožeča stranka pa ni imela več pravnega interesa za navedeni ugotovitveni zahtevek, ker z njim ne more več glede glavne stvari zase doseči ugodnejšega položaja kot ga ima že sedaj, ko sta toženi stranki v celoti izpolnili njen tožbeni zahtevek. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi glede 1. točka izreka sodbe zaradi uveljavljane kršitve ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in v 2. točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi: „ Ugotovitveni del tožbe, da je obstajala obveznost 1. in 2. tožene stranke tožeči stranki vrniti in izročiti premičnine: 2x pisarniška miza s pultom, brusilni stroj proizvajalca ..., valjar proizvajalca ..., stroj za oblačenje envelop proizvajalca ..., hidravlični voziček proizvajalca ..., kompresor spinn proizvajalca ..., multifunkcijska naprava 190F proizvajalca ..., komplet PC z monitorjem, 2 x usnjen pisarniški stol, ki so se nahajale na parceli št. ..., ... in ... k. o. 0000 X, z identifikacijsko številko objekta 1500, 50, in 1299 na naslovu L., ..., kakor izhaja iz rubežnega in cenilnega zapisnika izvršitelja V. D. z dne 4. 9. 2013, se zavrže. Prvo in drugo tožena stranka sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.810,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

IV. Prva in drugo tožena stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka po sodbi

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vrnitev in izročitev premičnin, ki so ji bile 4. 9. 2016 kot dolžniku zarubljene v izvršilnem postopku njenega upnika A. A. pod opr. št. In 62/2013. Po rubežu so bile te premičnine preseljene iz poslovnega naslova tožeče stranke v poslovni prostor prvo tožene stranke, katere zakonita zastopnica je drugo tožena stranka. Toženi stranki kljub pozivu zarubljenih premičnin nista hoteli vrniti tožeči stranki.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji obveznost prvo in drugo tožene stranke vrniti tožeči stranki premičnine, ki so navedene v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Tožbeni zahtevek na izročitev navedenih premičnin je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je bil ta še pred zaključkom postopka na prvi stopnji prostovoljno izpolnjen. Toženima strankama je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka ter stroške hrambe premičnin (2. in 3. točka izreka).

3. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da vsak dajatveni tožbeni zahtevek sam po sebi vsebuje tudi ugotovitveni zahtevek glede obstoja obveznosti strank v postopku. Tožeča stranka ima za ugotovitveni tožbeni zahtevek še vedno izkazan pravni interes, ker toženi stranki nasprotujeta njenemu zahtevku za povračilo stroškov hrambe premičnin in zahtevku za povračilo pravdnih stroškov te pravde. Utemeljenost teh zahtevkov pa je seveda odvisna od tega, ali je bila vložitev te tožbe tožeče stranke potrebna in utemeljena. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so bile sporne premičnine zarubljene v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper tožečo stranko. Premičnine so bile le shranjene v poslovnih prostorih prvo tožene stranke. Toženi stranki nista imeli prav nobene pravne podlage za posest teh premičnin. Iz sklenjene pogodbe med H. d.o.o. kot leasingodajalcem in tožečo stranko kot leasingojemalko št. 1112187420 z dne 4. 7. 2011 (B3) je bilo jasno razvidno, da je imela tožeča stranka za posest spornih premičnin pravno podlago v navedeni leasing pogodbi. Upravitelj tožeče stranke ni mogel priti do posesti spornih premičnin, do katerih je bil upravičen na podlagi navedene leasing pogodbe drugače kot z vložitvijo te tožbe. Tožbeni zahtevek je bil torej utemeljen. Posledično je sodišče priznalo tožeči stranki tudi pravdne stroške in stroške hrambe spornih premičnin pri izvršitelju, ki je bila odrejena s pravnomočno začasno odredbo sodišča (l. št. 29 in 40).

Pritožba prve in druge tožene stranke zoper sodbo

4. Prva in druga tožena stranka (v nadaljevanju: toženi stranki) sta se pritožili zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (ugotovitveni del 1. točke izreka, in stroškovni del izreka 2. in 3. točka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Bistveni pritožbeni razlogi so naslednji: - toženi stranki nista pasivno legitimirani v tem sporu; - sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožeča stranka v tožbi postavila le dajatveni zahtevek ne pa ugotovitvenega; - tožeča stranka ni postavila zahtevka na povračilo stroškov hrambe; - toženi stranki nista nikoli preprečevali prevzema premičnin v posest tožeče stranke in je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen; - višina stroškov je napačno odmerjena, ker vlogi - urgence niso pravno priznan strošek pravdnega postopka, sodišče pa tudi ni pojasnilo koliko točk je priznalo pooblaščencu tožeče stranke za posamezno procesno dejanje.

Toženi stranki sta zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Odločitev o pritožbi

6. Pritožba je glede ugotovitvenega dela 1. točke izreka utemeljena, v stroškovnem delu 2. točke je delno utemeljena, v preostalem delu 2. točke in v 3. točki izreka ni utemeljena.

O utemeljenem delu pritožbe

7. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bil dajatveni zahtevek tožeče stranke na izročitev premičnin prostovoljno izpolnjen še pred koncem postopka pred sodiščem prve stopnje. Drži, da je v vsakem dajatvenem zahtevku vsebovan tudi ugotovitveni zahtevek. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Odločilo je namreč v okviru postavljenega dajatvenega zahtevka. Procesna situacija do katere je prišlo zaradi prostovoljne izpolnitve toženih strank pred končanim postopkom pred sodiščem prve stopnje pa v ZPP ni izrecno urejena. Toženi stranki sta namreč s prostovoljno izpolnitvijo zahtevka tožeče stranke preskočili eno fazo v pravdnem postopku, to je odločanje sodišča o utemeljenosti zahtevka.

8. Vendar je nastalo procesno stanje treba razumeti tako kot, da je v prostovoljni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke smiselno zajeta pripoznava tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je zato, ker sta toženi stranki prostovoljno izpolnili tožbeni zahtevek v pravdi uspela in sta ji toženi stranki že zato dolžni plačati pravdne stroške. Prostovoljna izpolnitev tožbenega zahtevka predstavlja smiselno njeno pripoznavo. Zato morata toženi stranki v skladu s 157. členom ZPP povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Zato je po temelju zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov utemeljen. Samo zaradi odločitve o stroških postopka zato sodišču v opisani procesni situaciji ni treba izdati sodbe z razlogi o vsebinski odločitvi o zadevi. Do podobnega procesnega položaja glede odločitve o pravdnih stroških bi prišlo, če bi tožeča stranka takoj po izpolnitvi zahtevka tožbo umaknila. Tudi tedaj bi ji toženi stranki morali povrniti pravdne stroške.

9. Tožeča stranka pa ni imela več pravnega interesa za navedeni ugotovitveni zahtevek, ker z njim ne more več glede glavne stvari zase doseči ugodnejšega položaja kot ga ima že sedaj, ko sta toženi stranki v celoti izpolnili njen tožbeni zahtevek. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi glede 1. točka izreka sodbe zaradi uveljavljane kršitve pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitveni del zahtevka ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo (smiselno prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s šesto alinejo 358. člena ZPP). Zaradi spremenjene odločitve sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje ni odgovorilo na ostale pritožbene razloge, ker za odločitev niso bili več pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O utemeljenem delu pritožbe o pravdnih stroških (2. točka izreka)

10. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo priznati stroškov urgenc. Z urgenco namreč tožeča stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je iz tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o zadevi.1

11. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora biti iz stroškovnika stranke jasno razvidno katere stroške je sodišče prve stopnje stranki priznalo.2 Sodišče prve stopnje je v razlogih o priznanih stroških navedlo katere vrste stroškov je priznalo tožeči stranki in se je pri tem sklicevalo na stroškovnik tožeče stranke (l. št. 124). Sodišče druge stopnje je zato od zneska priznanih stroškov odštelo le stroška dveh urgenc v skupni višini (2x 50 točk) 100 točk, kar je vplivalo na končni seštevek točk tako, da je sodišče druge stopnje odštelo od osnove točk (3750-100=3650 točk). Zato je ponovno odmerilo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT (36,50 točk), skupaj 3686,50 točk, 22,5% DDV znaša 811 točk, skupaj 4497,53 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR, to znaša 2.064,36 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do povračila plačane sodne takse v višini 741,00 EUR ter potnih stroškov priče Z. K. M. v višini 5,40 EUR. Zato sta ji toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti 2.810,76 EUR pravdnih stroškov. Če toženi stranki ne bosta plačali pravdnih stroškov v določenem roku po prejemu te odločbe, bosta morali plačati še zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

12. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženih strank deloma ugodilo in izpodbijani sklep o stroških sicer le deloma spremenilo vendar je zaradi jasnosti izreka pravdne stroške v celoti povzelo v izrek te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

O neutemeljenem delu pritožbe o stroških hrambe (3. točka izreka)

13. Tožeča stranka je s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe zahtevala tudi povrnitev vseh nastalih stroškov (list. št. 9), vse stroške je tudi sproti priglasila. Ker je tožeča stranka s svojim predlogom uspela, je upravičena tudi do povračila stroškov hrambe, ki so nastali v zvezi z začasno odredbo. Stroške hrambe je tožeča stranka v znesku 1.335,08 EUR priglasila 26. 8. 2016 (list. št. 67, priloga A23). Zato niso utemeljeni pritožbeni razlogi, da teh stroškov sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo priznati. Enako stališče do stroškov hrambe je v tem sporu zavzelo že Višje sodišče v sklepu I Cpg 1169/2016 z dne 26. 10. 2016 (list. št. 85).

Dosedanji potek postopka po sklepu

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 29. 3. 2017 (list. št. 137) toženima strankama naložilo povrnitev stroškov zavarovanja terjatve in sicer stroške hrambe premičnin v znesku 3.013,71 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka do plačila (1. točka izreka). V presežku, to je glede povračila stroškov hrambe v višini 1.591,77 EUR pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka 2 izreka).

15. Bistveni razlogi izpodbijanega sklepa so, da je bila tožeča stranka od 15. 12. 2016 dalje pooblaščena za prevzem premičnin iz hrambe pri izvršitelju, ki je bila odrejena s pravnomočno začasno odredbo sodišča v tem sporu. Tožeča stranka je sklep o izročitvi premičnin tožeči stranki iz hrambe izvršitelja prejela 15. 12. 2016 in bi lahko po oceni sodišča, v 15-dnevnem roku, to je najkasneje do 1. 1. 2017, te premičnine prevzela. Zato je sodišče priznalo tožeči stranki stroške hrambe za čas od 16. 8. 2016 do 31. 12. 2016, ker je bilo glede stroškov hrambe za obdobje od 16. 6. 2016 do 15. 8. 2016 odločeno že v 3. točki sodbe z dne 21. 2. 2017. Tako je priznalo tožeči stranki stroške hrambe za 137 dni po 17,87 EUR dnevno, kar znese 2.466,06 EUR ter stroške obračuna izvršitelja v višini 4,20 EUR, skupaj 3.013,71 EUR.

Pritožba toženih strank zoper sklep

16. Toženi stranki sta se pritožili zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Bistveni pritožbeni razlogi so naslednji: - toženi stranki nista pasivno legitimirani in sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek; - tožeča stranka bi morala v skladu s 163. členom ZPP vse stroške postopka priglasiti najkasneje do konca glavne obravnave, to je 21. 2. 2017; - stroški priglašeni 15. 3. 2017 so bili prepozni; - toženi stranki premičnin nista neupravičeno zadrževali v svoji posesti, zato nista dolžni kriti stroškov hrambe.

Toženi stranki sta zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

17. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Odločitev o pritožbi

18. Pritožba ni utemeljena.

19. Pritožbeni razlogi o pomanjkanju pasivne legitimacije toženih strank, prekoračitvi tožbenega zahtevka, o zanikanju neupravičenega zadrževanja premičnin, niso pravno odločilnega pomena in zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

20. Drži sicer pritožbeno stališče, da je v tretjem odstavku 163. člena ZPP določeno, da so stranke dolžne pravdne stroške priglasiti najkasneje do konca glavne obravnave. Vendar v tem primeru ni šlo za pravdne, ampak za izvršilne stroške, to je stroške hrambe po izdani začasni odredbi.

21. To pa so izvršilni stroški in je Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lex specialis v razmerju do ZPP. Zato je treba upoštevati določbo osmega odstavka 38. člena ZIZ,3 da je treba povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. V konkretnem primeru je bila sodba izdana 21. 2. 2017, tožeča stranka jo je prejela 13. 3. 2017, obračun stroškov hrambe izvršitelja pa 15. 3. 2017. Navedene stroške je sodišču priglasila še istega dne, to je 15. 3. 2017, ko je bila znana njihova višina.4

22. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

23. Toženi stranki sta uspeli s pritožbo zoper sodbo v sorazmerno majhnem delu zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški. S pritožbo zoper sklep pa sploh nista uspeli. Zato jima sodišče druge stopnje ni priznalo pritožbenih stroškov (prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP) in prvi odstavek 165. čelna ZPP.

1 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ip 3522/2015 z dne 15. 10. 2015. 2 III Ips 34/2015 z dne 28.11.2017. 3 Primerjaj še VSL sklep, opr. št. II Ip 4204/2012 z dne 18. 12. 2012. 4 Primerjaj še VSRS sklep II Ips 219/2013 z dne 28.8.2014.