Jedro

Sodišče prve stopnje je presojo, ali je toženka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, presojalo po določbah ZIZ, vendar v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13 in kot to izhaja iz sodbe Sodišče EU v zadevi C-287/22, ter 272. člen ZIZ razlagalo evroskladno. Že Sodišče EU je v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.

Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (banka), je materialnopravno vprašanje glavne stvari.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 30. 5. 2025 (I. točka izreka). Stroške zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se toženka po pooblaščeni odvetniški pisarni pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

2.Uvodoma in skozi celotno pritožbo uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ ter kršitev pravice do izjave in kontradiktornosti iz 22. člen Ustave Republike Slovenje (v nadaljevanju: Ustava RS). Sodišču prve stopnje očita, da se do njenih konkretiziranih ugovornih navedb sploh ni opredelilo, temveč je nekritično sledilo navedbam tožnice. Napačno je tudi štelo predlog za izdajo začasne odredbe za sklepčen, čeprav se je tožnica v njem le pavšalno sklicevala na tožbo. Ob tem opozarja, da sodišče ne sme manjkajočih navedb nadomeščati s trditvami iz tožbe. Nadalje očita, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) v zadevi C-287/22. Le-ta se nanaša na poljsko pravno ureditev, ki se bistveno razlikuje od slovenske, kjer ni potrebno vlagati novih tožb za vsak plačani obrok, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Graja tudi stališče, da vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku zavarovanja ni relevantno. Ponovno izpostavlja te ugovorne navedbe in trdi, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, s čimer ji je kršilo pravico do poštenega sojenja. Nadalje nasprotuje ugotovitvi o preplačilu kredita in pri tem poudarja, da je le-ta odplačni pravni posel, zato je potrebno upoštevati še obresti. Ker je efektivna obrestna mera, ki jo je plačevala tožnica , nižja od pogodbene in nižja od takratnih tržnih razmer, pogodbena pričakovanja niso bila izjalovljena. Sodišče prve stopnje je samo "slepo" sledilo tožničinemu poenostavljenemu izračunu in zanemarilo to finančno realnost ter stališča Vrhovnega sodišča v II Ips 14/2025. Vztraja pri svojih ugovornih navedbah, da je pojasnilno dolžnost izpolnila. Pri tem se sklicuje še na 20. člen kreditne pogodbe in notarski zapis kot javno listino, ki dokazuje seznanitev s tveganji. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje selektivno povzelo izpovedbo priče A. A. in napačno interpretiralo poročila Banke Slovenije iz leta 2005, ki niso napovedovala takšnih sprememb tečaja. Prav tako opozarja, da je izjava B. B. njegovo osebno mnenje, zaradi česar pri odločanju ni pomembna. Trdi tudi, da tožnica ni izkazala nevarnosti težko nadomestljive škode in le-te ne more predstavljati vlaganje novih tožb zaradi instituta spremembe tožbe. Prav tako redno 19-letno odplačevanje kredita izkazuje, da ga zmore odplačevati in navedbe o finančni stiski pavšalne ter nedokazane. Izpostavlja še, da pogoj reverzibilnosti v tej zadevi ni podan. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo obširno in obrazloženo odgovarja na pritožbo. Predlaga, da se ta zaradi neutemeljenosti zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 30. 5. 2025, s katero je sodišče prve stopnje začasno, do pravnomočnosti postopka, zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. VE01281611020 z dne 30. 8. 2006, sklenjene v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 778/06 z dne 5. 9. 2006 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da toženka s podanim ugovorom ni uspela omajati ugotovljenega verjetnega obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti in nevarnosti, da bi tožnici brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, saj je tožnica kredit po nominalni vrednosti v EUR že preplačala, nadaljnje plačevanje anuitet v času dolgotrajnega postopka pa bi nesorazmerno otežilo njen položaj in zmanjšalo učinkovitost sodnega varstva, kar je v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13 ali Direktiva) in sodbo Sodišča EU v zadevi C-287/22.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da mu striktna razlaga določbe 350. člena ZPP o mejah pritožbenega postopka nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.

Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo, vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. V pritožbi vsebovanih posplošenih očitkov sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo.

7.Sodišče druge stopnje zavrača očitke o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in kršitvi pravice do izjave. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je toženka uveljavila v ugovoru - o nesklepčnosti predloga,

o izjalovljenih pričakovanjih oziroma toženkinega izračuna efektivne obrestne mere,

o zastaranju kondikcijega zahtevka,

o verjetnosti terjatve oziroma o pojasnilni dolžnosti

in glede navedb o tožničinem finančnem stanju.

O teh dejstvih ima sklep jasne in zadostne razloge, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. V celoti je omogočen pritožbeni preizkus. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presojo, ali je toženka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, presojalo po določbah ZIZ, vendar v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13 in kot to izhaja iz sodbe Sodišče EU v zadevi C-287/22, ter 272. člen ZIZ razlagalo evroskladno. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa pa prav tako izhaja, da je sodišče upoštevalo tudi drugo sodno prakso Sodišča EU.

Dejstvo, da se v tovrstnih zadevah posamezna pravna vprašanja in odgovori nanje ponavljajo, ne pomeni, da sodišče ni obravnavalo konkretne zadeve. Zato večkrat po vsebini očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma iz 8. točke točke drugega odstavka 399. člena ZPP,

če je v tej smeri razumeti pritožbene graje, ki jih pritožba uveljavlja v povezavi z zgoraj navedenim - nista podani.

8.Toženka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ("protispisno") povzelo izpovedbo priče A. A. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpovedbe ni povzelo napačno, temveč ji je zgolj pripisalo drugačno dokazno težo, kot bi si želela toženka. Gre za dokazno oceno (po 8. členu ZPP), zato smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9.Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bil tožničin predlog nesklepčen. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je tožnica v svojem predlogu podala zadostne in konkretizirane navedbe, v predlogu se je v zvezi z verjetnostjo terjatve sklicevala (tudi) na tožbene navedbe in v tožbi predložene dokaze, drugi pogoj za izdajo začasne odredbe pa je utemeljevala še ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tožnice tudi ni razbremenilo trditvenega in dokaznega bremena, kot še uveljavlja pritožba, temveč je pravilno upoštevalo, da se predlagatelj lahko sklicuje na trditveno podlago in dokaze v tožbi, ki so že del spisa o glavni stvari (saj so trditve in dokazi za verjetnost terjatve isti).

10.Ob zgoraj pojasnjenem, tako ni podana nobena izmed uveljavljenih procesnih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ni podana kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS, niti kršitev 6. člena EKČP.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev v delu, ki se nanaša na verjeten obstoj terjatve, utemeljilo na v času sklenitve Kreditne pogodbe veljavnih določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb Sodišča EU v zvezi s citirano direktivo, kot mu to nalaga načelo lojalne razlage. Slednje od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje Sodišče EU kot izključno pristojno za razlago prava EU. Posledično so sodbe Sodišča EU za nacionalna sodišča neposredno zavezujoč pravni vir. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo in obrazložilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. Pritožbene navedbe, da direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih in da je sodišče prve stopnje sodbam Sodišča EU priznalo neposredni učinek, torej v tem kontekstu niso utemeljene, saj sodišče prve stopnje ob pojasnjenem le-teh ni uporabilo neposredno namesto ZIZ, temveč je ZIZ razlagalo na način, ki zagotavlja polni učinek varstva potrošnikov, kot to zahteva pravo EU oziroma Direktiva 93/13. Skladno s sodbo C-287/22 nacionalna sodna praksa namreč ne sme onemogočati začasnih odredb, če je to potrebno za zagotovitev polne učinkovitosti končne sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo tej zavezujoči razlagi.

12.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča Up‑14/21-30 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem pravilno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje.

13.Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zgolj formalni zapis v pogodbi, notarskem zapisu (t. j. da je stranka seznanjena z valutnim tveganjem) ali ustno opozorilo, če tožnici hkrati tudi niso bile pojasnjene ekonomske posledice takšnega tveganja na konkreten in razumljiv način - ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, saj mora potrošnik prejeti informacije takšne kakovosti, da lahko oceni ekonomske posledice za svoje premoženje, zlasti v primeru znatne depreciacije domače valute. S ponovnim izpostavljanjem teh ugovornih navedb v pritožbi in izpostavljanjem izpovedbe priče A. A., do katere se je z dokazno oceno s stopnjo verjetnosti pravilno v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, toženka zato ne more biti uspešna.

14.Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje negiralo dokazno moč notarskega zapisa kot javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP), je neutemeljen. Notarski zapis dokazuje le, da je bila izjava podana, ne dokazuje pa, da je bila predhodna pojasnilna dolžnost banke celovito opravljena. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno upoštevalo tudi druge dokaze - t. j. reklamni letak, v katerem je toženka izrecno razglašala, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo idealna rešitev in "uresničitev sanj"

in izjavo B. B. za Časnik Finance in napravilo pravilen zaključek, da ti verjetno izkazujejo, da je bilo tožnici tveganje predstavljeno kot minimalno. Toženka s pritožbenim zatrjevanjem, da je izjava B. B. zgolj njegovo osebno in ne mnenje toženke, ob upoštevanju vseh dokazov skupaj, tega zaključka niti s stopnjo verjetnosti ne more uspešno izpodbiti.

15.Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razlago dokumentov banke Slovenije, so pritožbene novote, ki jih - ob odsotnosti navedb, zakaj so šele v pritožbi podane prvič - ta ne opraviči, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP ter 15. členom in 239. členom ZIZ).

16.Pritožbeno ni konkretizirano izpodbijano, da je že pred letom 2006 v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov in da je toženka razpolagala s temi informacijami. Zato je sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, toženka mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in da je med pravdnima strankama v času sklepanja kreditne pogodbe obstajal informacijski razkorak, pri katerem tožnica zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe, ki ji niso dale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev - ni imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve.

17.Tako je lahko sodišče prve stopnje ob podanih ugovornih navedbah utemeljeno zaključilo, da je tožnica z dokaznim standardom verjetnosti izkazala, da je bilo toženkino informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti oziroma možnosti zelo velike depreciacije domače valute, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in da tožnica ob prejetih informacijah ni mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njena obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita. Sodišče druge stopnje sledi sodišču prve stopnje, da toženka s podanimi ugovornimi navedbami tega niti s stopnjo verjetnosti ni uspela izpodbiti.

18.Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost vodi do zaključka, da je pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten v smislu 24. člena ZVPot in zato ničen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodbeno določilo o vračilu kredita v tuji valuti predstavlja njeno ključno - osrednjo sestavino in ničnost tega določila ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno pojasnilo, da je posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen OZ).

19.Toženkino vztrajanje, da do preplačila ni prišlo, ker je treba upoštevati obresti in ceno denarja (inflacijo), za postopek zavarovanja ni odločilno. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Toženka ne prereka, da je vsota vseh plačil tožnice že presegla znesek prejetega kredita. S stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve to zadošča za zaključek, da tožnica verjetno ne dolguje ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (banka), je materialnopravno vprašanje glavne stvari, zato se toženka neuspešno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 14/2025, s katerim je le-to prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13.

20.Tudi toženkino navajanje, da tožnica kredit odplačuje po efektivno nižji obrestni stopnji (2,3 %), v tem delu ni utemeljeno. Bistvo presoje nepoštenosti pogoja ni v končnem finančnem izračunu za nazaj, temveč v neomejenem tveganju, ki mu je bil potrošnik izpostavljen v trenutku sklenitve pogodbe, ne da bi bil o tem ustrezno poučen. To, da se je v določenem obdobju obrestno tveganje realiziralo v korist tožnice, ne more sanirati na verjetnem nivoju izkazanega ničnega pogoja valutne klavzule, ki je povzročila nesorazmerno povečanje glavnice in anuitet v EUR protivrednosti. Glede sklicevanja na sodno prakso Višjega sodišča v Mariboru v zadevah I Cp 777/2024 in I Cp 928/2024 pa je pojasniti, da prva predstavlja končno odločbo, zato v konkretnem postopku zavarovanja glede na že pojasnjeno ni uporabljava, druga odločba pa ne predstavljajo enotne in ustaljene sodne prakse.

21.Pritožba neutemeljeno vztraja, da je kondikcijski zahtevek zastaral. Sodišče prve stopnje je ta ugovor utemeljeno zavrnilo in pravilno pojasnilo, da denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo, zato to vprašanje za ta postopek ni relevantno.

22.Toženka se neutemeljeno zavzema, da je potrebno pri izdaji konkretne začasne odredbe upoštevati tudi pogoj reverzibilnosti. Kot je že bilo pojasnjeno, gre v konkretnem primeru za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, zato je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU. Reverzibilnost posledično ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe, saj ga sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22 ne nalaga, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ga je, upoštevaje navedeno sodbo Sodišča EU, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Odločilna je tako možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja. Vse navedeno je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi sodna praksa in že samo Sodišče EU je v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. To pa pomeni, da nacionalna postopkovna pravila ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic iz Direktive 93/13.

23.Pritožbeno zavzemanje, da se zadeva C-287/22 nanaša na specifično poljsko ureditev, ki zahteva vlaganje novih tožb, in da je slovenska ureditev zaradi možnost spremembe tožbe po 186. členu ZPP drugačna, ni odločilno. Primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovana valutna klavzula v CHF. Zato ni pravno pomembno, da ima tožnica v pritožbeno obravnavani zadevi v skladu z ureditvijo v ZPP možnost spremeniti tožbo (med postopkom), temveč je bistvo v učinkovitosti končne odločbe, saj v kolikor bo moral potrošnik med dolgotrajnim postopkom še naprej plačevati obroke na podlagi verjetno nične pogodbe, bo končna sodba o ničnosti zanj manj učinkovita. Zato je sodišče prve stopnje še pravilno izpostavilo, da polnega učinka Direktive 93/13 ni mogoče doseči na način, da se od potrošnika zahteva nenehno dopolnjevanje tožbe za med postopkom plačane obroke ali vložitev nove tožbe za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi.

24.Ob zgoraj pojasnjenem tako niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnica ni predložila konkretnih dokazil o svojem premoženjskem stanju in da kredit odplačuje že 19 let, zaradi česar nevarnost težko nadomestljive škode ni izkazana. Prav tako iz enakih razlogov niso utemeljene pritožbene navedbe o nepopravljivi škodi, ki naj bi jo trpela toženka.

25.S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), ki so v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi utemeljeno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 239 in 15. členom ZIZ).

26.Pravdne stranke so priglasile stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24<br> Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5.&nbsp;aprila&nbsp;1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6,7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.