Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica in toženec sta bivša izvenzakonska partnerja, njuna skupnost je trajala od konca leta 1999 do konca leta 2013. Toženec je leta 1998 od očeta dobil v dar 1/3 solastninski delež na sporni nepremičnini, na kateri je stala (stara) hiša, preostali 2/3 delež pa je toženec kupil od svojih tet. Pravdni stranki sta najprej adaptirali staro hišo, nato pa jo porušili in zgradili nadomestno gradnjo. Toženec meni, da gre za skupna vlaganja v njegovo posebno premoženje. Tožnica nasprotno meni, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem imata oba enak delež, čeprav je toženec v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik do celote. S tožbo zahteva ugotovitev, da nepremičnina spada v njuno skupno premoženje in da je solastnica nepremičnine, do 1/2, toženec pa naj ji izstavi primerno zemljiškoknjižno listino za vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo, v nasprotnem bo to mogoče s sodbo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo (ugotovilo je nižji delež na skupnem premoženju od polovičnega); ugotovilo je, da v skupno premoženje bivših zunajzakonskih partnerjev spada sporna nepremičnina in da je tožnica solastnica navedene nepremičnine, do 79/200 celote, delež toženca pa znaša 121/200 celote (II. točka), ter tožencu naložilo, da tožnici izstavi za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, v nasprotnem primeru bo sodba nadomestila to listino, in omogoči zemljiškoknjižno izvedbo, pod izvršbo (III. točka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek (IV. točka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti 79 %, tožnica pa njemu 21 % stroškov pravdnega postopka (V. točka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah I, II, III in V izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja naslednji vprašanji: 1. Ali je potrebno za odločitev, kaj spada v skupno premoženje, uporabljati določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (51. člena ZZZDR) oz. določbe Stvarnopravnega zakonika (48. člena SPZ)? 2. Ali je višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 102/2016, z dne 4. 3. 2021, s katero je sodišče prve stopnje in je izrek tožbenega zahtevka spremenilo tako, da ga je zavrnilo odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo? Navaja, da sta pravdni stranki v času trajanja izvenzakonske skupnosti izvedli adaptacijo stare stanovanjske hiše, zatem pa zgradili novo. Sama gradnja stanovanjske hiše predstavlja dogovor med pravdnima strankama o skupni gradnji, ki je bil realiziran, zato gre za skupno premoženje. Posledično je zaključiti, da je tožnica solastnica nepremičnine. Glede pojma skupnega premoženja zakoncev, njegove delitve in deleža na njem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 367/2010 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1651/2020 in II Cp 2451/2017. Meni, da je zmotno pravno mnenje višjega sodišča, da ne gre za skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev in da je treba uporabiti določbo 48. člena SPZ. Tožnico namreč ni moč pojmovati kot graditelja, ki je s soglasjem lastnika postavil nepremičnino, prizidal ali izboljšal zgradbo. Tožnica je s tožencem živela v izvenzakonski skupnosti in je skupaj z njim ustvarjala skupno premoženje. Po naziranju višjega sodišča je zakonec, ki ni lastnik nepremičnine, v primeru delitve premoženja v podrejenem položaju, zakonec, ki je lastnik nepremičnine, pa v privilegiranem položaju, saj mora izvenzakonski partner za vsa leta skupnega življenja dokazovati svoje delo; tožnica je v gradnjo hiše vlagala svoja finančna sredstva, pomagala pri gradnji z organizacijo gradnje in fizično, hkrati pa ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti skrbela za družino, otroka. V dokaznem postopku bi morala svoje delo finančno ovrednotiti, medtem ko toženec, ki je lastnik zemljišča, ni dolžan dokazovati ničesar. Partner, ki ni vpisan kot solastnik premoženja, bi moral pri uveljavljanju verzijskega zahtevka za vsa leta oceniti vrednost svojega prispevka, ki ni samo finančen, temveč vezan na vse, kar je partner prispeval v času skupnega življenja. Prav navedeno pa je povzeto v ZZZDR, in sicer gre pri skupnem premoženju za premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, ob razpadu življenjske skupnosti se to premoženje deli tako, da pridobi zakonec, ki sicer ni naveden kot lastnik nepremičnine, solastni delež na nepremičnini, kar pomeni, če predstavlja skupno premoženje stanovanjsko hišo, da glede na obstoječi delež pridobi tudi realno vrednost nepremičnine.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).