Jedro

Ker ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo, ne obstojijo, morata dolžnika izpolniti svojo obveznost po izvršilnem naslovu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnika sta dolžna povrniti upniku pritožbene stroške v višini 37.363,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog upnika dovolilo izvršbo na podlagi sporazuma, sklenjenega pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Domžalah dne 28.10.1991, zaradi izterjave denarne terjatve v višini 132.595,50 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi ter stroškov izvršilnega postopka. Tako je v korist upnika v izterjavo izvršljive terjatve dovolilo izvršbo z rubežem dolžnikove nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - poslovnega prostora, opisanega v zapisniku o rubežu, z ugotovitvijo vrednosti te nepremičnine, prodajo ter poplačilom upnika.

Zoper sklep o izvršbi sta dolžnika pravočasno ugovarjala. Smiselno uveljavljata kršitve določb izvršilnega postopka ter predlagata, da sodišče zavrne predlog za izvršbo kot neutemeljen ter izbriše zastavo nepremičnine. Navajata, da je avstrijska banka odobrila dolžniku dolgoročni kredit v višini 500.000,00 ATS s fiksno 8.8 % letno obrestno mero in odplačilno dobo 60 mesecev. Tolarska protivrednost prejetega kredita je znašala po tečaju z dne 24.10.1991 znesek 2.273,760,00 tolarjev. Kredit je bil predčasno odplačan, o čemer je bil obveščen upnik in banka. V nasprotju z našimi veljavnimi predpisi je določba, da si danes sposodiš 500.000,00 ATS, vrniti pa jih moraš 720.000,00 tudi ob predčasnem plačilu. Iz potrdila banke izhaja, da je dolžnik v času od 13.1.1991, ko je plačal prvi obrok, do zadnjega plačila dne 25.1.1996, vplačal skupaj brez zamudnih obresti in stroškov opominjanja 620.740,00 ATS.

V odgovoru na ugovor upnik navaja, da sta bila dolžnika dolžna odplačati kredit na podlagi kreditne pogodbe kreditodajalca avstrijske banke z dne 31.10.1991 v višini 500.000,00 ATS s fiksnimi 8.8 % letnimi obrestmi v znesku 220.000,00 ATS, skupaj brutto 720.000,00 ATS. Kredit sta bila dolžna odplačati v 60 obrokih po 12.000,00 ATS mesečno, od 15.1.1991 dalje, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi in drugimi pogoji v skladu s kreditno pogodbo. V korist upnice je bil predmetni kredit dodatno zavarovan po pogodbi o zastavi nepremičnine in s sklenjenim sporazumom pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Domžalah z dne 28.10.1991, s katerim sta dolžnika zastavila svojo nepremičnino - poslovni prostor, ki ni vpisana v zemljiško knjigo. Ker sta dolžnika prenehala odplačevati kredit v skladu s kreditno pogodbo, je celotni kredit skupaj z obrestmi in stroški zapadel v plačilo in je upnica na podlagi odškodninskega zahtevka izplačala zavarovancu avstrijski banki odškodnino v višini 91.867,00 ATS dne 14.10.1996. Niso resnične navedbe dolžnikov v ugovoru, da je bil kredit odplačan predčasno.

Prav tako tudi izračun dolga in obresti ni pravilen, saj si dolžnika ne moreta sama na svoj način izračunati anuitetnega odplačila, ampak sta vezana na že sklenjeno kreditno pogodbo. Neutemeljen je ugovor dolžnikov, da kreditna pogodba ni v skladu z našimi predpisi, saj tudi naše banke obračunavajo anuitete na enak način in si posamezni kreditojemalec ne more določiti svojega načina anuitetnega odplačila.

Tudi iz pogodbe o zastavi nepremičnine in sklenjenega sporazuma izhaja, da je bil dodeljeni kredit dolžan kreditojemalec vrniti v 60 mesečnih anuitetah v fiksnem znesku po 12.000,00 ATS mesečno.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen, ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (2. odst. 54. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

Izvršilni postopek se uvede na podlagi izvršilnega naslova, v katerem je bil že prej v nekem predhodnem postopku ugotovljen obstoj terjatve. V konkretni zadevi izvršilni naslov zoper dolžnika predstavlja sporazum, sklenjen med upnikom in dolžnikoma dne 28.10.1991 pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Domžalah na podlagi čl. 251/c takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Tak sporazum o obstoju terjatve iz posojilne pogodbe in času njene dospelosti ima po določbi 2. odst. 251/a čl. ZIP moč sodne poravnave. Sodišče je na izvršilni naslov vezano, ob izdaji sklepa o izvršbi se ne more spuščati v presojo njegove materialnopravne zakonitosti in pravilnosti. Ugovori dolžnikov pa so ravno takšne narave, namreč, da so določbe v posojilni pogodbi, sklenjeni z avstrijsko banko, v nasprotju z našimi veljavnimi predpisi.

Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa tistih, ki so našteti v določbi 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tako izvršba ni dopustna, če zanjo niso izpolnjene zakonske predpostavke ali če pride do prenehanja terjatve ali je ta ovirana iz razlogov, ki so nastali po trenutku, na katerega se nanaša izvršilni naslov. Dolžnika zatrjujeta, da sta kredit avstrijski banki, ki je bil hkrati zavarovan pri upniku s sklenitvijo sporazuma po 251/c čl. ZIP, predčasno odplačala. Zatrjujeta torej okoliščine v smeri 8. tč. 55. čl. ZIZ, torej da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Sklicujeta se na dopis avstrijske banke z dne 28.5.1996 ter na svoj obračun kreditnih obveznosti ter izplačil. Oboje pa ne dokazuje prenehanja terjatve, pritrditi je treba navedbam upnika v odgovoru na ugovor, da si posamezni kreditojemalec ne more določiti svojega načina anuitetnega odplačila, pač pa je vezan na sklenjeno kreditno pogodbo oziroma pogoje, pod katerimi je bil kredit dodeljen in tudi zavarovan.

Ker ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo, ne obstojijo, morata dolžnika izpolniti svojo obveznost po izvršilnem naslovu. Pritožba se zato zavrne kot neutemeljena ter v skladu z določbo 2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da morata dolžnika upniku povrniti njegove stroške odgovora na ugovor. Stroški se nanašajo na plačilo sodnega tolmača za prevod listin, priloženih odgovoru na ugovor in sicer po računu sodnega tolmača z dne 11.5.1999 za znesek 37.363,00 SIT. Ker gre za potrebne stroške jih morata dolžnika povrniti upniku v skladu z določbo 5. odst. 38. čl. ZIZ in v skladu z določbo 1. odst. 58. čl. ZIZ.