Jedro

Obdolženec, ki je v prepiru, ki ga je sam izzval, nato bil napaden in je v enakoštevilčni skupini napram drugi enakoštevilčni skupini uporabil orožje - pištolo s tem, da je ustrelil v tla, je storil kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS v prekoračenem silobranu v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena KZ SFRJ.

Izrek

Ob reševanju pritožb javnega tožilca in obdolženčevega se izpodbijana sodba v odločbi o kazni po uradni dolžnosti tako spremeni, da se obdolžencu izreče denarna kazen v znesku 50.000,00 (petdeset tisoč) tolarjev, ki jo mora obdolženec plačati v roku 2 (dveh) mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsakih začetih in neplačanih 3.000,00 tolarjev določil en dan zapora.

Pritožba javnega tožilca in obdolženčevega zagovornika pa se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS v zvezi z II. in III. odst. 9. člena KZ SFRJ in mu je izreklo denarno kazen v znesku 100.000,00 tolarjev, ki jo mora obdolženec plačati v roku dveh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsakih začetih in neplačanih 3.000,00 tolarjev določil en dan zapora. Hkrati mu je na podlagi 69. člena KZ SFRJ izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov - pištole znamke Walter, kalibra 7,65 mm, reg. št. x v toku. Z isto sodbo je tudi stroškovno odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 37.500,00 tolarjev in povprečnino v znesku 30.000,00 tolarjev.

Zoper to sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka s predlogom, da naj pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Javni tožilec pa se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče uporabilo določbe o silobranu in predlagal, naj pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika.

Ko je sodišče druge stopnje ocenjevalo razloge izpodbijane sodbe in pritožbe je ocenilo, da ni mogoče sprejeti stališča tega pritožnika, da dejanje, ki je opisano v izreku sodbe ni kaznivo dejanje, ker da obdolženec ni segel po orožju pri prepiru ampak v obrambi. Iz opisa dejanja je po oceni pritožbenega sodišča povsem jasno razvidno, da je obdolženec segel po orožju v prepiru, kajti opisano je, da je obdolženec izzval prepir z očitno vinjenimi neslovenci, ki so se glasno pogovarjali v neslovenskem jeziku in sicer tako, da jih je opozoril, naj govorijo slovensko, ker so v Sloveniji, pa so mu odgovorili, da lahko med seboj govorijo tako kot želijo, na kar je A zamahnil proti njemu z vrečko oziroma z roko in ga tudi zadel, pri čemer so se mu tudi drugi neslovenci grozeče približevali. Da je taka situacija predstavljala prepir med obema skupinama, v kateri je bil tudi obdolženec, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo obrazložilo na strani 6 izpodbijane sodbe, ko govori o tem, kaj pomeni prepir. Prepir je namreč medsebojno izražanje nesoglasja z izjavami, mnenjem drugega, navadno glasno in ostro. Tako ga opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika in sodišče prve stopnje ima prav, da prav nič drugega ne more pomeniti prepir kot zakonski znak kaznivega dejanja po 56. členu KZ RS. Ker je obdolženec v taki situaciji potegnil iz notranjega žepa suknjiča pištolo znamke Walter kalibra 7.65 mm in med umikanjem z njo dvakrat ustrelil, od tega enkrat pravokotno ob sebi v tla, je torej v prepiru segel po orožju, kar je znak tega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je tudi zanesljivo in popolno ugotovilo, da je bil obdolženec napaden, zaradi tega je tudi ustrezno obrazložilo zakaj obdolženec ni bil upravičen potegniti pištolo in streljati. To svoje stališče, ki ga sprejema v celoti tudi pritožbeno sodišče, je obširno obrazložilo na strani 11 izpodbijane sodbe. Napad neslovencev kljub vsemu ni bil tako intenziven, da bi opravičeval tak poseg. Šlo je vendarle za reakcijo zaradi obdolženčevih besed prizadetih ljudi, pri čemer se razen prvega udarca in kasnejšega približevanja ni zgodilo nič. Udarec je bil neposredna reakcija na obdolženčeve besede. Že številčnost obdolženčeve skupine, ki je bila enako močna kot skupina neslovencev, je preprečevala resnejši napad neslovencev, ki so po oceni sodišča prve stopnje s približevanjem in še prej s tistim prvim in edinim udarcem le podkrepili svojo prizadetost in ogorčenje nad obdolženčevimi besedami. Zaradi tega sodišče druge stopnje sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec z uporabo pištole in streljanjem pretiral. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo na kakšen način bi lahko obdolženec odvrnil napad, ker je bil v približno enaki skupini kot neslovenci, z držo telesa, zgostitvijo skupine in opozarjanjem, kar bi napad ustavilo. Za tako oceno je sodišče prve stopnje imelo tudi po oceni sodišča druge stopnje dovolj podlage v izpovedbah prič iz obdolženčeve skupine, iz katerih je mogoče povzeti, da se niso čutili hudo ogrožene, zaradi uporabe pištole pa so se neslovenci upravičeno občutili hudo ogrožene. Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče obrambe, češ da obdolženec s tem ko je potegnil za orožje in streljal, ni prekoračil silobrana, ker da je v silobranu dopustno uporabiti vsako sredstvo. Tudi način kakršnega je obdolženec uporabil to sredstvo pomeni prekoračitev silobrana, kot je bilo že zgoraj obrazloženo in obrazloženo v izpodbijani sodbi, s čemer se v celoti strinja pritožbeno sodišče ne da bi ponavljalo to, kar je v izpodbijani sodbi že navedeno.

Zakaj je šlo v danem primeru za prepir, je bilo že obrazloženo.

Sodišče druge stopnje tudi ne vidi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 364. člena ZKP, ker je sodišče v izreku navedlo, da je A zamahnil proti obdolžencu z vrečko oziroma z roko in ga tudi zadel in ni navedlo, kam ga je zadel in kaj je bilo v vrečki, namreč meso. Te okoliščine, po oceni pritožbenega sodišča, niso odločilne in ne bistvene. Zato po oceni pritožbenega sodišča izrek ni nerazumljiv in tudi ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, kot jo vidi obramba.

Sodišče prve stopnje je tudi imelo vse zakonske pogoje za izrek varnostnega ukrepa odvzema pištole, ki jo je uporabil pri kaznivem dejanju, saj iz spisa ni razvidno, da bi bila ta pištola že odvzeta s strani sodnika za prekrške, kot navaja pritožnik.

Pritožnik napada tudi odločbo o kazni, ker da je denarna kazen previsoka, glede na to, da je po sodbi dejanje storjeno v prekoračenem silobranu, da obdolženec za istovrstno dejanje še ni bil kaznovan in glede na premoženjske razmere, ko preživlja še šolajočega sina. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bila denarna kazen res previsoka oziroma da je sodišče prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, ko je izreklo obdolžencu denarno kazen v znesku 100.000,00 tolarjev, ki ob času storitve kaznivega dejanja, to je 28.3.1992, ni bila mogoča, ampak je bila tedaj možna najvišja denarna kazen v znesku 50.000,00 tolarjev.

Zaradi tega je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremenilo izrek o kazni v tem delu in je obdolžencu izreklo denarno kazen v znesku 50.000,00 tolarjev. Res je to najvišja takrat možna denarna kazen (razen v primeru koristoljubja, kar pa v konkretnem primeru ni), je pa sodišče druge stopnje pri tem upoštevalo, da je obdolženec sicer res storil dejanje v prekoračenem silobranu in da mora preživljati še šolajočega sina, vendar pa je upoštevalo tudi premoženjske razmere obdolženca, ki ima 127.000,00 tolarjev mesečnih prejemkov, bil pa je že kaznovan. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je izrečena denarna kazen v znesku 50.000,00 tolarjev primerna.

Tudi odločba o stroških kazenskega postopka, ki jo napada pritožba, to je stroške prič in povprečnine, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Stroškovni izrek je sodišče prve stopnje primerno obrazložilo, ko je navedlo, da verjame pričam, ki so morale priti iz Italije in so izgubile em delovni dan in je taka ocena tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna. Zato sodišče druge stopnje ne sprejema očitkov pritožbe, češ da so ti stroški previsoki in zlasti niso dokumentirani. Zoper take zahtevke na obravnavi obramba ni ugovarjala in zahtevala dokumentacijo. Tudi povprečnina v znesku 30.000,00 tolarjev je po oceni pritožbenega sodišča primerna glede na trajanje in zamotanost kazenskega postopka in glede na obdolženčeve gmotne razmere. Zato je po oceni pritožbenega sodišča tudi ta del pritožbe neutemeljen.

Po vsem povedanem je bilo treba pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti, po uradni dolžnosti pa spremeniti izrek o denarni kazni, kot je bilo že obrazloženo.

K pritožbi javnega tožilca.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem javnega tožilca, češ da v danem primeru ni šlo za silobran in torej tudi ne za prekoračeni silobran. Javni tožilec meni, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da sta si skupini bili številčno neenako močni, saj so bili v obdolženčevi skupini poleg njega še štirje, dočim se je ta skupina srečevala s skupino štirih vinjenih neslovencev. Na eni strani je torej šlo za pet, na drugi štiri osebe, zaradi česar pritožbeno sodišče meni, da sta bili skupini enako močni. Tudi ni mogoče sprejeti očitka tega pritožnika češ da obdolženec ne bi bil napaden. Sodišče prve stopnje je to sprejemljivo obrazložilo, kar je bilo že povedano v tej sodbi, napad je bil, saj je nedvomno eden od neslovencev (A) obdolženca celo udaril. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Pri tem je treba dodati, da po oceni pritožbenega sodišča ni razloga za to, da bi bil silobran oziroma njegova prekoračitev pojmovno pri ogroževalnih deliktih izključen. Oba pritožnika, tako javni tožilec kot obdolženčev zagovornik, to navajata brez vsakršne obrazložitve.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje ocenilo, da noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov, tako pri pritožbi javnega tožilca kot pri pritožbi obdolženčevega zagornika, ni podan, da pa je bilo treba izpodbijano sodbo v odločbi o izreku denarne kazni spremeniti glede na tedaj veljavno kazensko zakonodajo.

Ker tudi ni našlo kršitev zakona na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazni, kar je v skladu s 387. členom ZKP.