Jedro

Glede na to, da je bila glavna obravnava preložena za devet mesecev, sodišče pa je v nasprotju s 3. odst. 311. člena ZKP ni začelo znova, temveč jo je nadaljevalo, je bilo načelo neposrednosti kršeno v tolikšni meri, da je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega M.B. iz razloga po 3. točki 358. člena KZ oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive ovadbe po 4. odst. 288. člena KZ. V skladu s 1. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter obdolženčevi potrebni izdatki proračun.

Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, tedaj pritožbenega razloga po 1. točki 370. v zvezi z 11. točko 1. odst. 371. člena in po 2. odst. 371. člena ZKP pritožuje državni tožilec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Pritožnik uvodoma izpostavlja, da sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odst. 371. člena ZKP, vendar te navedbe pozneje ne obrazloži. Preizkus, ki ga je v skladu s 1. točko 1. odst. 383. člena ZKP sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti, pa je pokazal, da je prvostopno sodišče zagrešilo navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Podano je nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kajti v izreku je sodišče navedlo, da je obdolženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena KZ (ta se nanaša na kaznivo dejanje vohunstva in sploh nima točk), v razlogih sodbe pa, da je oprostilno sodbo izreklo zaradi pomanjkanja dokazov, torej razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Ta procesna pomanjkljivost pa je take narave, da že sama na sebi narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe.

Državni tožilec pravilno izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju s 3. odst. 311. člena ZKP, ki predpisuje, da se mora glavna obravnava začeti znova tudi takrat, ko je bila preložena za več kot tri mesece. V obravnavani zadevi je sodišče glavno obravnavo opravilo dne 17.6.1998 in nato 3.3., 19.5. in 26.5.1999. Med prvima dvema narokoma je torej preteklo skoraj devet mesecev. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.3.1999 ni razvidno, da bi bil na njej prebran obtožni predlog oziroma da bi sodišče glavno obravnavo začelo znova. Zaradi ravnanja v nasprotju z navedeno procesno določbo je bilo v tolikšni meri kršeno načelo neposrednosti, da je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V luči povedanega se izkaže, da državni tožilec utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. člena ZKP.

Upoštevaje navedene razloge je bilo potrebno pritožbi državnega tožilca ugoditi in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti po 1. odst. 392. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.