Jedro

Tožena stranka je okoliščino, da je zoper tožnika v teku preiskava, pravilno upoštevala pri odločanju o pogojnem odpustu. Po presoji sodišča pri tem ni bila prekoračena meja pooblastila za odločanje po prostem preudarku glede na peti odstavek 88. člena KZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. 725-106/2011/12 z dne 17. 6. 2011 je Ministrstvo za pravosodje RS, Komisija za pogojni odpust zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper prestaja kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. III K 12/2010 z dne 12. 11. 2010. Dne 17. 6. 2011 je komisija obravnavala tudi prošnjo tožnika ter na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni ter ob upoštevanju določb 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sprejela odločitev, da se tožnikovo prošnjo za pogojni odpust zavrne. Navedeno je, da je zoper tožnika v teku preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, tožnik pa tudi škode, povzročene s kaznivim dejanjem še ni povrnil - oškodovancu je dolžan plačati znesek v višini 59.500,00 EUR. Glede na navedeno se še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. 2. Tožnik se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 98/11 – odl. US, v nadaljevanju ZUS-1). Najprej navaja potek dosedanjega dogajanja in poudari, da tožena stranka kot razlog za zavrnitev zahteve za pogojni odpust navaja preiskovalni postopek, ki se vodi zoper tožečo stranko ter dejstvo, da tožeča stranka še vedno ni plačala škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Kot glavni razlog za zavrnitev zahteve ni navedena predhodna obsojenost, kot je bilo to v odločbi, s katero je bila prav tako zavrnjena tožnikova zahteva za pogojni odpust z dne 11. 3. 2011. To kaže, da je izpodbijana odločba sama sebi namen, razlogi pa so navedeni zgolj s ciljem opravičiti prvo izdano odločbo. Tožena stranka je tokrat prvič kot razlog za zavrnitev prošnje navedla nastalo škodo, ki naj jo tožeča stranka še ne bi poravnala oškodovancu. Pri tem pa je prezrla, da je tožeča stranka že od samega začetka, na lastno pobudo začela z odplačevanjem škode, s tem, da oškodovancu celo nakazuje celoten zaslužek iz ZPKZ Koper. Četudi bi tožeča stranka v celoti odslužila svojo kazen v zaporu, tega zneska tudi do takrat ne bi mogla odplačati.

3. Meni, da tožena stranka pri odločanju ne bi smela upoštevati tega, da se zoper tožnika vodi preiskovalni postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije. Poudarja, da preiskava ni kazenski postopek, sicer pa je prav iz omenjene preiskave razvidno, da so bila kazniva dejanja, katerih je osumljen tožnik, delo druge osebe. Kolikor bi torej tožena stranka kot okoliščino (oteževalno) upoštevala postopke v katerih se zbirajo dokazi in na podlagi katerih se bo tožilstvo šele odločilo, ali gre za kaznivo dejanje in ali bo osumljenca sploh preganjalo, potem nobeni prošnji za pogojni odpust, vloženi s strani obsojencev, ki so obravnavani v preiskavi, ne bi bilo ugodeno. Opozarja tudi na t.i. domnevo nedolžnosti in poudarja, da zoper njega obtožba ni vložena in torej ni obtožen. Opozarja še, da bi tožena stranka morala tožniku pred odločitvijo, skladno z določbami KZ-1 v povezavi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) dati možnost, da se izjasni o okoliščinah o njegovem odnosu do storjenega kaznivega dejanja.

4. V zvezi s preiskovalnim postopkom pojasni, da se je ta začel šele v letu 2011 in to še ne pomeni, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil, saj se lahko, skladno z domnevo nedolžnosti, storitev kaznivega dejanja dokazuje samo s pravnomočno sodbo. Dodaja še, da je bila preiskava v predmetni zadevi že končana in se spis nahaja na Okrožnem državnem tožilstvu. Tožilec do sedaj še ni vložil obtožnice. Istočasno pa je bilo v isti preiskavi ugotovljeno, da podpisi na spornih pogodbah niso tožnikovi kar pomeni, da odpade utemeljen sum, da je tožeča stranka kaznivo dejanje storila. Poudarja, da večji poseg v človekove pravice predstavlja situacija, ko se obsojenega ne izpusti na prostost iz razloga navajanja teka preiskave, za katero se pozneje izkaže, da je ta neutemeljena, kot pa primer, ko se obsojenega navkljub teku preiskave na prostost izpusti, pa čeprav se potem tisti postopek nadaljuje.

5. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na določbo 85. člena KZ-1 in opozarja tudi na potrebo po upoštevanju načela individualizacije, ki ga je po njegovem mnenju potrebno upoštevati tudi pri odločanju o prošnjah obsojencev za pogojni odpust. Komisija pa je navedbe tožnika iz prošnje za pogojni odpust presojala enostransko, pri tem pa tožniku ni omogočila, da bi se izjasnil o relevantnih dejstvih in okoliščinah, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik meni, da je izpolnil vse pogoje, ki jih za izrek pogojnega odpusta določajo relevantni predpisi (KZ-1, ZIKS-1) in da je komisija napačno presodila dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo tožnikovi prošnji za pogojni odpust lahko ugodeno. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter prošnji tožnika za pogojni odpust ugodi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bo tožeča stranka morala poiskati razloge za zavrnitev prošnje za pogojni odpust zlasti pri sebi. Sklicuje se na 88. člen KZ-1, ki v petem odstavku določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Po navedenem pogojni odpust ni pravica, pač pa le možnost, uresničitev katere pa je odvisna od okoliščin na strani obsojene osebe. V zvezi z navedbami, da bi tožniku morala biti dana možnost, da se eksplicitno izjasni o okoliščinah glede odnosa do storjenega kaznivega dejanja in da se mu mora dati možnost, da se o tem izreče pred izdajo odločbe, pa opozarja na določbo tretjega odstavka 8. člena ZIKS, po kateri organi, pristojni za odločanje v zadevah, po določbah prvega odstavka citiranega člena (kamor spada tudi odločanje o pogojnem odpustu) odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. V nadaljnji vlogi tožnik navaja, da je odločitev o tem, ali bo vlogi za predčasni odpust ugodeno, v rokah Komisije, saj ta odloča po prostem preudarku. Prav to mehanično odločanje pa že vnaprej onemogoča, da bi bila prošnja obsojenega uspešna. To pa vodi k arbitrarnemu odločanju in k neenakemu obravnavanju obsojencev. V konkretnem primeru je tožnik na prestajanju kazni zapora v trajanju 2 let in pol. Ob pisanju te vloge bo izpolnil slabi 2 leti. Tožnik je bil obsojen za kaznivi dejanji poslovne goljufije in celoten zaslužek, ki ga prejme v zavodu, nameni za poplačilo terjatve oškodovancu A. d.o.o. Če dobi kakšen evro več, tudi tega nakaže oškodovancu, namesto da bi ga porabil za svojo ženo ter 4 mladoletne otroke. Pa kljub temu ne izpolnjuje pogojev za pogojni odpust. Dodaja, da je bil kazenski postopek, v zvezi s katerim tožnik prestaja zaporno kazen, v 2. točki sodbe z dne 12. 11. 2010, ki se nanaša ravno na oškodovanca A. d.o.o. (kateremu je nastala škoda 59.500,00 EUR) s sklepom izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani obnovljen, saj se je izkazalo, da oškodovancu ni nastala škoda v znesku 59.500,00 EUR (kot je to oškodovanec zatrjeval v kazenskem postopku), temveč v višini 37.584,53 EUR. Meni, da je meja odločanja po prostem preudarku tanka in je zato pomembno, da Komisija ravna po strogih merilih, da odloča načelno in da ni mogoče pomisliti, da so njene odločitve zgolj mehanične.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru temelji na 88. členu KZ-1 in zaključku, da se glede na dejstvo, da je zoper tožnika v teku preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije in da škode, povzročene s kaznivim dejanjem, še ni povrnil, ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Sporno v zadevi je, ali tožena stranka navedeni dejstvi pri odločanju upoštevala pravilno.

10. Iz razlogov, povzetih iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka svojo presojo, da se tožnika pogojno ne odpusti, oprla na konkretni okoliščini, ki ustrezata zakonskemu dejanskemu stanu petega odstavka 88. člena KZ-1 (kazenski postopek v teku zaradi kaznivega dejanja, ki ga je tožnik storil pred nastopom kazni zapora in odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca). Po presoji sodišča ni utemeljen ugovor, da tožena stranka pri odločanju ne bi smela upoštevati okoliščine, da zoper tožnika teče preiskava, ker preiskava po njegovem mnenju (še) ni kazenski postopek. Po prvem odstavku 167. člena ZKP se preiskava začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje; po 168. členu ZKP se preiskava opravi na zahtevo državnega tožilca, ki jo ta poda preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča (prvi in drugi odstavek). S preiskavo, ki jo opravlja preiskovalni sodnik, se začne sodni kazenski postopek (ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 386). To pa pomeni, da preiskava že predstavlja fazo kazenskega postopka (in da ne gre za predkazenski postopek). Po navedenem je tožena stranka okoliščino, da je zoper tožnika v teku preiskava, pravilno upoštevala pri odločanju. Po presoji sodišča pri tem ni bila prekoračena meja pooblastila za odločanje po prostem preudarku (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 do 40/09, v nadaljevanju ZUP) glede na peti odstavek 88. člena KZ-1. Prav tako pa tudi ne gre za ravnanje v nasprotju z namenom pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Okoliščina, ki je temeljni pogoj za začetek preiskave, je namreč obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (utemeljen sum pa je podan, če je stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil kaznivo dejanje večja od verjetnosti, da ga ni storil, ter izhaja iz konkretnih dejstev, podatkov in dokazov - ZKP s komentarjem, stran 386). Po navedenem je pred uvedbo preiskave že moralo biti presojeno, da obstaja utemeljen sum glede storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba in zahtevana preiskava. Kazenski postopek, ki teče zoper tožnika pa je, kot je že navedeno, ena od okoliščin, ki se upošteva pri odločanju, ali bo prošnji tožnika za pogojni odpust ugodeno. Tudi predložitev kazenske ovadbe, ki naj bi jo tožnik vložil pri državnem tožilstvu in sklicevanje na zgolj zatrjevane rezultate preiskave, ki naj bi pokazala, da tožnik ni storil kaznivih dejanj, katerih je osumljen, sodišča ne more prepričati o tem, da je tožena stranka okoliščino vodenja preiskave zoper tožnika neutemeljeno upoštevala pri odločanju. V zvezi s škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, pa tudi tožnik sam navaja, da je oškodovancu (še) ni povrnil. Glede na določbo petega odstavka 88. člena KZ-1 pa sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na tako imenovano domnevo nedolžnosti.

11. Po presoji sodišča tudi tožnikov ugovor, da se pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogel izjaviti o relevantnih dejstvih ni utemeljen. Po 8. členu ZIKS-1 se odločbe, izdane na podlagi (med drugim) 107. člena tega zakona (slednji ureja odločbo, s katero je odločeno o prošnji za pogojni odpust) izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek). Organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena pa odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (tretji odstavek). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka odločila na podlagi poročila zavoda za prestajanja kazni zapora o poteku prestajanja kazni, ki se tudi nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. To pa pomeni, da je imela tožena stranka pri odločanju na voljo vse potrebne podatke. V okviru odločanja po prostem preudarku pa je po presoji sodišča tožena stranka izhajala iz okoliščin, ki jih je v pravilno vodenem postopku pravilno ugotovila in v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedla. Sodišče zato odločitvi kot pravilni in zakoniti pritrjuje ter s tem zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe o nepravilni uporabi materialnega zakona, nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter kršitvah pravil postopka, posledično pa tudi navedbe o kršenju tožniku z ustavo in zakonom zajamčenih pravic obsojencev na prestajanju kazni zapora ter navedbe, da je izpodbijana odločba sama sebi namen.

12. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.