Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožnik z vlogama z dne 30. 12. 2019 in z dne 17. 3. 2020 zaprosil za izjemen predčasni odpust na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Kljub navedenemu, toženka tožnikovih vlog ni obravnavala na navedeni pravni podlagi, pač pa (zgolj) na podlagi drugega odstavka 88. člena KZ-1. Toženka je tako z izpodbijanim sklepom ugotovila, da tožnik še ni prestal treh četrtin kazni zapora, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 88. člena KZ-1, na tej podlagi pa je tožnikovi vlogi zavrgla. Toženka pa ni pa ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izjemen pogojni odpust po šestem odstavku 88. člena KZ-1, za katerega je tožnik s svojima vlogama dejansko zaprosil.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-218/2020/10 z dne 25. 3. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se vlogi z dne 30. 12. 2019 in z dne 17. 3. 2020, ki ju je vložil tožnik, zavržeta (1. točka izreka) ter da posebni stroški v zvezi s tem sklepom niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, ki je na prestajanju kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, dne 30. 12. 2019 in dne 17. 3. 2020 vložil prošnji za pogojni odpust. Toženka je o vlogi odločala na 1. redni seji dne 11. 2. 2020 in na nadaljevanju te seje 17. 2. 2020. Naknadno, po seji komisije in pred izdajo odločbe, dne 17. 3. 2020, je tožnik podal še dopolnitev vloge, zato je komisija o tožnikovi vlogi (z dopolnitvijo) odločala še na dopisni seji dne 20. 3. 2020. Toženka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje formalnih pogojev za pogojni odpust iz drugega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), saj na dan odločanja še ni prestal treh četrtin kazni zapora (dne 1. 3. 2020 je tožnik prestal 58 % kazni zapora). Toženka je tožnikovo prošnjo za pogojni odpust na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla, saj tožnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po tem zakonu ne more biti stranka.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je vlogo za pogojni odpust vložil skladno z določili šestega odstavka 88. člena KZ-1, ne pa skladno z določili prvega in drugega odstavka 88. člena KZ-1, na katera je toženka oprla izpodbijani sklep. Skladno s šestim odstavkom 88. člena KZ-1 sme biti izjemoma pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Toženka je tako napačno ugotovila, da tožnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi in da po ZUP ne more biti stranka v postopku. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja okoliščine, ki po njegovem prepričanju utemeljujejo odobritev pogojnega odpusta s prestajanja zaporne kazni. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi v smislu odobritve pogojnega odpusta ter s tem odloči v njegovo korist. 4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovi vlogi z dne 30. 12. 2019 in z dne 17. 3. 2020 za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni.

7. Pravno podlago odločanja v zadevi predstavlja 88. člen KZ-1, ki določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal tri četrtine kazni (drugi odstavek). Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek). Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja (šesti odstavek).

8. Iz predstavljenih določb 88. člena KZ-1 izhaja, da je pogojni odpust obsojenca, ki mu je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, možen, ko je ta prestal tri četrtine kazni (drugi odstavek 88. člena KZ-1), izjemoma pa tudi, ko je ta prestal le tretjino kazni (peti odstavek 88. člena KZ-1). V zadevi je nesporno, da je bil tožnik obsojen na kazen trideset let zapora, kot tudi, da je v času obravnave njegovih vlog prestal več kot tretjino in manj kot tri četrtine kazni (sledeč izpodbijanemu sklepu je tožnik na dan 1. 3. 2020 prestal 58 % kazni zapora).

9. Sodišče ugotavlja, da je tožnik z vlogama z dne 30. 12. 2019 in z dne 17. 3. 2020 zaprosil za izjemen predčasni odpust na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Kljub navedenemu, toženka tožnikovih vlog ni obravnavala na navedeni pravni podlagi, pač pa (zgolj) na podlagi drugega odstavka 88. člena KZ-1. Toženka je tako z izpodbijanim sklepom ugotovila, da tožnik še ni prestal treh četrtin kazni zapora, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 88. člena KZ-1, na tej podlagi pa je tožnikovi vlogi zavrgla. Toženka pa ni pa ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izjemen pogojni odpust po šestem odstavku 88. člena KZ-1, za katerega je tožnik s svojima vlogama dejansko zaprosil. 10. Toženka je tekom upravnega postopka sodišču predložila odločbo, z dne 11. 8. 2020, s katero je vsebinsko odločala o tožnikovi vlogi za pogojni odpust. Sodišče z vpogledom v navedeno odločbo ugotavlja, da se ta ne nanaša na tožnikovo vlogo z dne 30. 12. 2019, dopolnjeno z vlogo z dne 17. 3. 2020 (o katerima je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom), pač pa je bila odločba (kot to izhaja iz njenega uvoda in obrazložitve) izdana na podlagi tožnikove vloge z dne 16. 3. 2020, dopolnjene z vlogo z dne 21. 4. 2020. Ker iz toženkine odločbe z dne 11. 8. 2020 tudi ne izhaja, da bi toženka z njo odpravila ali spremenila izpodbijani sklep, sodišče šteje, da je ta še vedno v veljavi (v predmetni zadevi tako tudi niso izpolnjeni pogoji iz 39. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

11. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je toženka s tem, ko tožnikovih vlog ni obravnavala na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, v obravnavani zadevi in z izpodbijanim sklepom nepravilno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), posledično pa je nepopolno ugotovila tudi dejansko stanje zadeve (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

12. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) v smislu odobritve pogojnega odpusta ter s tem odloči v njegovo korist - tožnik torej predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče predlogu tožnika ni sledilo, saj sodi, da narava stvari tega ne dopušča. Ker je ugotovila, da ni izpolnjen formalni pogoj za pogojni odpust tožnika, ki se nanaša na prestano kazen zapora, se toženka v izpodbijanem sklepu ni opredeljevala do ostalih pogojev, ki jih za pogojni odpust določata peti in šesti odstavek 88. člena KZ-1. Ugotavljanja teh pogojev sodišče ne more nadomestiti, saj bi s tem nedopustno poseglo v načelo delitve oblasti1. Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala ta, upoštevajoč tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti. Posledično se sodišče tudi ni posebej vsebinsko opredeljevalo do tožnikovih navedb, usmerjenih v izkazovanje okoliščin, ki po tožnikovem prepričanju utemeljujejo odobritev pogojnega odpusta s prestajanja zaporne kazni.

13. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ob tem pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

1 Glej T. Steinaman v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 370 in 371