Jedro

Plačilo odškodnine za sporno škodo predstavlja neposlovno obveznost. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo tuji osebi pa se vedno glasi v domači valuti (33. člen zakona o deviznem poslovanju).

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino 2.000.000,00 SIT v protivrednosti hrvaških dinarjev po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila in stroške postopka, ker je ugotovilo, da je kot potnik v avtobusu, ki se je med vožnjo vžgal, utrpel telesne poškodbe in v posledici tega določeno škodo. Višji tožbeni zahtevek tožnika pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti zavrnilo del izreka obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, ki je nalagal toženki plačilo dosojene odškodnine v protivrednosti hrvaških dinarjev po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila, medtem ko je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo, na pritožbo tožnika pa je razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se sodba v celoti razveljavi. Po izvajanjih revizije ni podana podlaga za dosojo sporne škode. Namreč, do požara v avtobusu ni prišlo zaradi rabe ali obratovanja vozila, pač pa zaradi vnetega bencina, ki so ga v avtobus vnesli udeleženci prometne nesreče. Ker je bila v tem času v BIH že vojna in je med drugim primanjkovalo tudi gorivo, so posamezniki v manjših količinah na poti domov iz Slovenije nabavljali bencin in ga tovorili kot prtljago.

Sicer pa je dosojena odškodnina previsoka. Utemeljitev dosojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo je preskopa, pritožbeno sodišče samo pa ugotavlja v razlogih sodbe, da dejansko stanje še ni popolnoma ugotovljeno, vendar je kljub temu določena odškodnina že priznana. V tem primeru pa tudi zdravljenje še ni končano, zaradi česar sodišče druge stopnje nalaga sodišču prve stopnje, da naj zasliši sodnega izvedenca o zdravstvenem stanju tožnika. Zato po mnenju tožene stranke še ni mogoče odločati o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožena stranka končno meni, da je sodišče druge stopnje brez podlage spremenilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo odškodnine v hrvaških dinarjih. Tožnik je namreč tujec in ima zato pravico do odškodnine v valuti svoje države in le v taki obliki dosojeno odškodnino bo lahko izkoristil. Taka oblika plačila odškodnine pa med pravdnima strankama sploh ni bila sporna.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni vložila odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana protislovnost v razlogih sodišča druge stopnje, po presoji revizijskega sodišča ne obstaja. Razlogi, ki omenjajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, se namreč nanašajo na razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje in torej na njen zavrnilni del, kar je iz odločbe povsem jasno razvidno in ne na obsodilni del, ki je bil potrjen in ki je edino lahko predmet revizije. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo ter zato zaključuje, da revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni utemeljena.

V reviziji napadane okoliščine škodnega dogodka, ki so sestavina dejanskega stanja, ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP), saj je ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo tako materialno pravno presojo o odškodninski podlagi spora, kot je bila tudi sprejeta. Odškodninska odgovornost tožene stranke je podana, ker je bil tožnik poškodovan med vožnjo v avtobusu, ki ga je imel lastnik nesporno zavarovanega pri toženki po določbah tedaj veljavnega zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Ugotovljeno dejansko stanje pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni dajalo nobene podlage za ugotovitev tožnikove sokrivde, saj v tej smeri tožena stranka med postopkom ni dokazala nobene okolnosti, ki bi utemeljevala tožnikov soprispevek k nastanku sporne škode.

Obstoj vseh štirih iztoževanih oblik nepremoženjske škode - telesnih bolečin, strahu, skaženosti obraza in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - je bil med postopkom zanesljivo ugotovljen na podlagi mnenja izvedenca zdravstvene stroke dr. Strokola. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, je tožnik kot potnik avtobusa, v katerem je prišlo zaradi eksplozije tovora bencina do nenadnega in hudega požara, utrpel opekline glave v čelnem predelu, na nosu, bradi, obeh uhljih, vratu, na obeh podlahteh in rokah, na desnem stegnu in na obeh golenih od I. do III. stopnje in v površini cca 40 % telesne površine. Zdravljenje je trajalo dalj časa, med njim je bilo opravljenih več transplantantov kože, telesne bolečine so trajale 15 tednov, zdravje pa je zaradi posledic opeklin trajno prizadeto za 30 %.

Po presoji sodišča druge stopnje je ugotovljeno dejansko stanje dajalo podlago za priznanje na prvi stopnji dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo - za telesne bolečine 500.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za prizadetost videza obraza po opeklinah 50.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.200.000,00 SIT ali skupaj za nepremoženjsko škodo 1.950.000,00 SIT. Tako stališče sodišča druge stopnje je tudi po oceni revizijskega sodišča sprejemljivo. Čeprav so razlogi sodbe sodišča prve stopnje posebno glede odškodnine za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti skopi in kar je sodišče druge stopnje s svojimi razlogi dopolnilo, vendar so z izvedencem ugotovljeni podatki o naravi tožnikove poškodbe, dolžini zdravljenja, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, poteku reševanja tožnika iz gorečega avtobusa, izgleda obraza po opeklinah ter stopnji telesne okvare (30 %), taki, da doslej prisojena odškodnina niti po višini ne more biti sporna. Ugotovitev o 30 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi opeklin (ko je bilo prizadeto 40 % telesne površine, z izvršenimi transplantanti), ob tožnikovi starosti 56 let in dolžini časa, ko bo duševne bolečine zaradi posledic še trpel in ki bodo trajne (razlogi sodbe sodišča prve stopnje na strani 6) ne utemeljujejo revizijske trditve, da je odškodnina v višini 1.200.000,00 SIT (po razmerah na dan sojenja na prvi stopnji - 18.12.1992) previsoka. Glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje prav tako niso previsoko odmerjene odškodnine za preostale oblike nepremoženjske škode. Odprto je lahko le vprašanje višje odškodnine (za vse oblike nepremoženjske škode), zaradi česar je sodišče druge stopnje na pritožbo tožnika razveljavilo zavrnilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje in na te okolnosti se lahko nanašajo revizijski razlogi o obsegu dokončne škode. Ti razlogi zato ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa pravnomočnega dela sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek, da mora toženka plačati tožniku v tolarjih odmerjeno odškodnino v protivrednosti hrvaških dinarjev (ki so bili plačilno sredstvo v Republiki Hrvaški na dan odločanja na prvi stopnji - 18.12.1992). Sodišče druge stopnje je zadevni del svoje odločitve pravilno pojasnilo z določili zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije in zakona o deviznem poslovanju. Plačilo odškodnine za sporno škodo predstavlja neposlovno obveznost. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo tuji osebi pa se vedno glasi v domači valuti (33. člen zakona o deviznem poslovanju). Drugačno, to je v reviziji zastopano stališče nima podlage v materialnem pravu in je zato neutemeljeno.

Ker glede na obrazloženo revizija tožene stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).