Jedro

Tožnici je v prvem pisnem opozorilu utemeljeno očitana kršitev 33. člena ZDR-1 in toženkinega Hišnega reda, ker je v mesecu maju 2023 trikrat neupravičeno zamudila na delo. S pritožbeno navedbo, da se je vsakokrat opravičila, se ne more razbremeniti očitane kršitve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da zamude v okviru javnega prevoza, ki ga je uporabljala za prihod na delo, pomenijo objektivno okoliščino, na katero ni mogla vplivati.

Tožnica je med delovnim časom opravljala osebni nakup (nabirala izdelke), to pa pomeni, da v tem času ni opravljala zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer je kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter Hišni red. Ključne okoliščine očitane kršitve, ki je v tem, da je tožnica izdelke za osebni nakup nedopustno nabirala med efektivnim delovnim časom, ne more spremeniti dejstvo, da je te izdelke plačala po koncu delovnega časa.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2024, reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženki odmerjene stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da po prejemu pisnih opozoril ni več storila istovrstnih kršitev, zato ni bilo podlage za podajo izpodbijane odpovedi. Kršitve niso povzročile neželenih posledic. Na delo je zamudila le trikrat. Zamude v okviru javnega prevoza pomenijo objektivne okoliščine, na katere ni mogla vplivati. Dne 31. 5. 2023 je res kupila malico pred začetkom odmora, a tega po opozorilu ni več ponovila. Glede kršitve, ki je bila izvršena decembra 2023, sodišče ni upoštevalo, da je bil v tem mesecu zaradi velikega števila spletnih naročil skoraj vsakodnevno podaljšan delovni čas, kar so zaposleni izvedeli istega dne. To je porušilo življenje zaposlenih, ki so morali prevzeti otroke v vrtcu. Glede očitanega malicanja na nakladalni rampi in odhoda z delovnega mesta preko nakladalne rampe sodišče ni upoštevalo, da je šlo za enkratni in raznovrstni kršitvi, ki ju po pisnem opozorilu ni več ponovila. Glede kršitve, ki je predmet izpodbijane odpovedi, sodišče ni upoštevalo, da je nakup izvršila šele po končanem delu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nesorazmeren ukrep, saj bi ji toženka lahko izrekla disciplinske sankcije. Ponujeno sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi kaže, da se je toženka zavedala neobstoja pogojev za podajo odpovedi iz krivdnega razloga. Glede odškodninskega zahtevka sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Področna vodja spletne prodaje B. (pravilno: A.) A. je tožnico trpinčila, ker jo je označila za tatico in ji zagrozila s policijo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu spletni prodajalec. Toženka ji je 9. 4. 2024 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče izčrpno utemeljilo zakonitost pisnih opozoril z dne 2. 6. 2023 in 20. 12. 2023 (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), obstoj utemeljenega odpovednega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ter presojo, da toženka ni trpinčila tožnice. Teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev.

6.Po mnenju pritožbe ni obstajala podlaga za podajo izpodbijane odpovedi, ker tožnica po prejemu vsakokratnega pisnega opozorila ni ponovno storila istovrstne kršitve. Takšno stališče ni pravilno. Obveznosti delodajalca pred odpovedjo predpisuje 85. člen ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom tega člena se za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zahteva, da je pred njeno podajo delodajalec pisno opozoril delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v predpisanem roku ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ni določeno, da je pogodbo o zaposlitvi dopustno redno odpovedati iz krivdnega razloga le v primeru storitve kršitve, ki je istovrstna kršitvi, zaradi katere je bil delavec že predhodno pisno opozorjen.

7.S pritožbeno navedbo, da kršitve niso povzročile neželenih posledic in da je tožnica delo opravila kvalitetno, pravočasno ter v predvidenem obsegu, ni mogoče ovreči dejstva, da je tožnica očitane kršitve storila. Tudi sicer se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati ne le ravnanj, s katerimi oškoduje poslovne interese delodajalca, temveč tudi ravnanj, ki bi tem interesom lahko škodovala. Nastanek škode torej ni nujen element za ugotovitev obstoja kršitve.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožnici v prvem pisnem opozorilu utemeljeno očitana kršitev 33. člena ZDR-1 in toženkinega Hišnega reda, ker je v mesecu maju 2023 trikrat neupravičeno zamudila na delo. S pritožbeno navedbo, da se je vsakokrat opravičila, se ne more razbremeniti očitane kršitve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da zamude v okviru javnega prevoza, ki ga je uporabljala za prihod na delo, pomenijo objektivno okoliščino, na katero ni mogla vplivati. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je vedela, da se na cesti celo leto izvajajo dela (zavedanje o tem dejstvu je upoštevna subjektivna okoliščina na strani tožnice), zato bi morala ob predvideni jutranji konici in v prometu pričakovanih zamudah avtobusov poskrbeti za pravočasen prihod na delo (bodisi uporabiti zgodnejši avtobus bodisi si zagotoviti drugo vrsto prevoza na delo). Na drugačno presojo kršitve ne more vplivati niti pritožničino sklicevanje, da delovni proces zaradi očitanih zamud ni trpel, ker je opravila vse zadolžitve. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, obstoj kršitve ni pogojen z nastankom škodne posledice, iz izpovedi prič pa izhaja poudarek, da je točno prihajanje na delo ključnega pomena tako za ustrezno načrtovanje kot tudi za izvajanje celotnega delovnega procesa v spletni trgovini. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnica tudi sicer pogosto zamujala na delo. V pritožbi temu nasprotuje zgolj s pavšalnim zanikanjem, s katerim ne more uspešno ovreči pravilnosti izpodbijane ugotovitve, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo z listinskim dokazilom (pregled zamud v obdobju od 16. 1. 2023 do 15. 6. 2023) in z izpovedjo nadrejenega vodje spletnega centra C., da jo je že večkrat ustno opozoril na zamujanje (slednji ugotovitvi pritožba ne oporeka).

9.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo tožnici prvo pisno opozorilo utemeljeno podano tudi zaradi ravnanja z dne 31. 5. 2023, ko je med delovnim časom opravila oseben nakup malice (že pred tem je bila s strani nadrejenih večkrat ustno opozorjena, da je treba pred osebnim nakupom malice registrirati odmor in šele nato opraviti nakup). Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno opredelilo kot kršitev 33., 34. in 37. člena ZDR-1 ter 8.3.1 točke Hišnega reda, v kateri je toženka izrecno določila, da osebnega nakupa ni dovoljeno opraviti med delovnim časom, temveč izven njega (po evidentiranju malice ali po koncu delovnega časa). Pritožnica navaja, da istovrstne kršitve po prejemu pisnega opozorila ni več ponovila, a se s takšno pritožbeno navedbo ne more uspešno razbremeniti očitka, da je storila kršitev z dne 31. 5. 2023. Tudi sicer obravnavana pritožbena navedba ne drži, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je 8.3.1 točko Hišnega reda kršila tudi 4. 12. 2023 in 12. 3. 2024.

10.Osebni nakup, ki ga je tožnica v nasprotju s Hišnim redom opravila 4. 12. 2023 (ponedeljek), je predmet drugega pisnega opozorila. Te kršitve se tožnica ne more razbremeniti s pritožbenim sklicevanjem, da je bil zaradi velikega števila spletnih naročil v tem mesecu skoraj vsak dan podaljšan delovni čas, kar so zaposleni izvedeli isti dan in je porušilo življenje tistim, ki so morali v vrtcu prevzeti otroke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil pri toženki uveljavljen neenakomerno razporejen delovni čas, zaradi česar podaljševanje delovnega časa (ki je bilo predvideno zlasti tudi ob začetkih tedna) ni bilo niti nepričakovano niti ni bilo tako obsežno, da bi morali delavci iz previdnosti opravljati osebne nakupe med efektivnim delovnim časom. Tej ugotovitvi pritožba konkretizirano ne oporeka. Zgolj posplošeno zatrjuje, da je očitanega dne med delovnim časom opravila nakup hrane za družino zato, ker sicer ne bi uspela prevzeti otrok ali jih kasneje nahraniti (pri čemer niti ni jasno, kje in kdaj bi morala prevzeti otroke, zakaj tega ne bi mogel storiti mož, kakšni konkretno so bili očitanega dne časovni okvirji tožničinega delovnega časa, ki so ji onemogočili osebni nakup ipd.). V pritožbi izpostavljena okoliščina, da zaradi narave njenega delovnega mesta (po trgovini je nabirala izdelke, ki so jih kupci naročili v spletni trgovini) z očitanim nakupom ni ogrozila delovnega procesa, za presojo kršitve ni pomembna. Ključno je, da je med efektivnim delovnim časom, ko bi morala izpolnjevati obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, opravila osebni nakup.

11.Nadaljnji kršitvi, zaradi katerih je bilo tožnici izdano drugo pisno opozorilo, se nanašata na to, da se je 4. 12. 2023 med odmorom zadrževala na nakladalni rampi (malicala in kadila), čeprav je bilo to pri toženki prepovedano in je bila tožnica na to že ustno opozorjena, ter da je ob koncu delovnega časa zapustila delovno mesto čez nakladalno rampo, čeprav je zaradi preprečevanja kraj toženka predpisala, da je treba delovno mesto zapustiti skozi službeni izhod, mimo varnostnika. Sodišče prve stopnje je očitani ravnanji pravilno opredelilo kot kršitev Hišnega reda ter 33., 34. in 37. člen ZDR-1. Po pritožbenem navajanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je šlo za enkratni in raznovrstni kršitvi, vendar ti okoliščini za presojo utemeljenosti pisnega opozorila nista pomembni. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnica po pisnem opozorilu tovrstnih kršitev ni več ponovila, pa ni pomembno za presojo utemeljenosti izpodbijane odpovedi. Kot je bilo že obrazloženo, ZDR-1 zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne pogojuje s tem, da mora biti predmet odpovedi storitev istovrstne kršitve, za katero je bilo delavcu predhodno izdano pisno opozorilo.

12.Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga zato, ker je 12. 3. 2024 med delovnim časom opravila osebni nakup oziroma v vrečko nabirala stvari, ki jih je kasneje, po zaključku delovnega časa, plačala na blagajni. Pritožba se napačno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo kot bistveno okoliščino upoštevati, da je bil čas izvršitve nakupa po končanem delovniku. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožnica med delovnim časom opravljala osebni nakup (nabirala izdelke), to pa pomeni, da v tem času ni opravljala zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer je kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter Hišni red. Ključne okoliščine očitane kršitve, ki je v tem, da je tožnica izdelke za osebni nakup nedopustno nabirala med efektivnim delovnim časom, ne more spremeniti dejstvo, da je te izdelke plačala po koncu delovnega časa. Takšno postopanje je namreč povezano z vrsto blaga, ki ga je tega dne kupila (meso). Ker je treba nakupljeno (plačano) blago v skladu s Hišnim redom takoj odnesti iz poslovnih prostorov, je tožnica med delovnim časom izdelke zgolj nabrala in jih (brez dovoljenja nadrejenega) pustila v hladilnici, plačala pa jih je šele po koncu delovnega časa, ko ni bilo več ovire za to, da jih je lahko takoj odnesla iz poslovnih prostorov. Zaključka o utemeljenem odpovednem razlogu pritožba ne more ovreči z navedbo, da tožnica takšne kršitve poprej še nikoli ni storila. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na obrazložitev, ki jo je že podalo o pritožbenih stališčih glede istovrstnosti kršitev.

13.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nekritično sklicevanje na toženkin Hišni red, v katerem so po mnenju pritožnice posledice manjših kršitev opredeljene prestrogo. Sodišče prve stopnje, ki je vse kršitve utemeljeno presojalo tudi v luči zakonskih določb, je pravilno upoštevalo, da številčnost kršitev tožnice v obdobju manj kot enega leta kaže na to, da pisni opozorili nista dosegli svojega namena. Toženka ji je zato zaradi ponovne storitve kršitve zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je v tožnico utemeljeno izgubila zaupanje, in delovnega razmerja z njo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče nadaljevati (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Glede na navedeno je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da izpodbijana odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep in da bi ji toženka lahko izrekla disciplinske sankcije.

14.Napačno je pritožbeno sklicevanje, da tožnici ponujeno sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi kaže na toženkino zavedanje, da pogoji za podajo odpovedi iz krivdnega razloga niso bili izpolnjeni. Med navedenima dejanjema ni že časovne povezanosti. Tožnici je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ponujen v podpis dne 5. 12. 2023, in sicer v okviru razčiščevanja dogodka z dne 4. 12. 2023 (sum tatvine). Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ji je bila podana nekaj mesecev kasneje in za povsem drugo kršitev.

15.Pritožba neuspešno izpodbija tudi zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka. Neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni izvedlo tožničinega dokaznega predloga za zaslišanje prič, ki naj bi bile podvržene neprimernemu vedenju A. A. (področna vodja spletne prodaje). Sodišče je zaslišalo vse priče, ki jih je predlagala tožnica, dokazni predlog za zaslišanje D. D. in E. E. pa je tožnica umaknila. Zmotna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do (pisnih) izjav nekdanjih zaposlenih, ki so se sklicevali na neprimerno vedenje A. A. Pravilno je obrazložilo, da očitki, ki so jih drugi delavci naslavljali na A. A., niso predmet tega odškodninskega spora, v katerem je odločilna le presoja, ali je A. A. trpinčila tožnico. Ker sodišče ni ugotovilo temelja odškodninske odgovornosti, utemeljeno ni izvedlo dokaza z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo, saj ga je tožnica predlagala zaradi dokazovanja višine terjatve.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da A. A. z očitanimi ji ravnanji tožnice ni trpinčila. Pritožba izpostavlja zgolj dogodek z dne 4. 12. 2023, ko je tožnica preko nakladalne rampe odšla z dela z dvema vrečkama. Trpinčenje naj bi predstavljalo ravnanje A. A., ki v okviru raziskovanja dogodka tega tožnici ni dovolila pojasniti, temveč jo je takoj označila za tatico in ji zagrozila s klicem policije; to bi prestrašilo vsakogar, kaj šele tožnico, ki je mamica treh otrok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak potek njunega pogovora ovrže že izpoved tožnice, iz katere izhaja, da ji je A. A. povedala, kaj se ji očita, tožnica pa ji je odgovorila, da ni storila ničesar narobe, da ji lahko prinese pokazat račun o nakupu izdelkov, da je odpisano sadje dovoljeno odnesti domov ... Navedeno namreč dokazuje, da je bila tožnici dana možnost pojasniti dogodek. Tako kot prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče ne dvomi niti v izpoved A. A., da tožnice ni obtožila za tatico. Bistvena pritožbena navedba je, da naj bi jo označila za tatico brez poprejšnje dovolitve pojasnila dogodka. Ker že slednje ni dokazano, saj je tožnica dogodek lahko pojasnila, ni prepričljivo niti pritožničino vztrajanje, da jo je A. A. obtožila za tatico. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko presojo, da A. A. tožnici ni grozila s policijo. Pojasnila ji je le, da bo v primeru, če tožnica ne bo soglašala s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja, toženka predala postopek v nadaljnjo obravnavo pravni službi in obvestila policijo. Takšno pojasnilo ni predstavljalo trpinčenja tožnice, temveč (dovoljen) način zaščite toženkinih interesov zaradi obstoječega suma tatvine.

17.Ker glede na vse obrazloženo pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker v sporu ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa kot delodajalka v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije sama svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.