Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), pri čemer postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji z dnem izvršljivosti 1. točke izreka nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo tožnik to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, oziroma da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3.Iz tožbenih navedb je razvidno, da so tožniku v izvorni državi grozili s smrtjo, ga dvakrat napadli, tamkajšnja policija pa pri tem ni reagirala, zato se nazaj ne more vrniti. Njegova slaba življenjska in družinska situacija v izvorni državi nedvomno predstavlja razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki so določeni v Ženevski konvenciji.

4.Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev v izpodbijani odločbi in predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Svojo odločitev je sprejela po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku ter po opravljenem osebnem razgovoru, o čemer je bil sestavljen zapisnik, na katerega pa tožnik ni imel pripomb. Po mnenju tožene stranke tožnik ni predložil verodostojnih informacij, poročil in dokazil, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, prav tako pa ni podal utemeljenih razlogov, zakaj jih ni mogel predložiti.

5.Tožena stranka je z dopisom z dne 5. 1. 2026 sodišče obvestila, da je bil tožnik po prestani kazni zapora na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, z opr. št. I K 48330/2024 z dne 2. 10. 2024, izpuščen na prostost in 4. 12. 2025 samovoljno zapustil prostore azilnega doma v Ljubljani, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence. Navedla je še, da je dne 5. 1. 2025 s strani Kraljevine Nizozemske na podlagi Uredbe EU št. 604/2013 prejela zahtevo za ponovni sprejem tožnika. Tožena stranka zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora v tej zadevi.

6.Sodišče je navedeni dopis istega dne vročilo tožnikovi pooblaščenki v vednost in z rokom 8 dni za izjavo.¹ V danem roku in vse do izdaje tega sklepa ta ni odgovorila.

7.Tožba ni dovoljena.

8.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9.Iz posameznih določb Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

10.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.² Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.³ Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).⁴ Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi Al Nasiria (C-610/23 z dne 3. 7. 2025, FO proti Ypourgos Metanastefsis kai Asylou), ki je potrdilo legitimnost hitre obravnave pravnih sredstev in ohranitve učinkovitosti sodnega sistema, kar upravičuje preverjanje dejstva, ali je tožnik v času obravnave pravnega sredstva na nacionalnem ozemlju.⁵

11.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor⁶. Po povedanem je namreč glede na neprerekane navedbe tožene stranke dne 4. 12. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

-------------------------------

1¹ Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

2² Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve).

3³ Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.

4⁴ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).

5⁵ SEU je za nesorazmerno ocenilo le zahtevo, da mora tožnik svoje nahajanje na ozemlju države članice dokazati tako, da se osebno zglasi na dan obravnavanja njegovega pravnega sredstva na sodišču v glavnem mestu, ki je lahko od njegovega prebivališča zelo oddaljeno (odst. 57-67).

6⁶ S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.