Jedro

Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani.

Iz obdolžilnega predloga v splošnem zapisu res izhaja, da je storilka v času prometne nesreče vozila po cestnem odseku na avtocesti A1, ko je bila megla, vidljivost je bila povprečna, vozišče suho, promet pa je bil redek, zato se pritožbeno zatrjevana okoliščina o veliki frekvenci prometa, izkaže celo za protispisno. V nadaljevanju pa je predlagatelj navedel očitek o tem, da je obdolženka v kritičnem času ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, čemur sledi prepis abstraktnega zakonskega teksta iz navedene zakonske določbe z opisom posledic. V tem delu pa iz zapisa predlagatelja ne izhaja, katerim lastnostim ceste, vremenskim razmeram, stanju vozišča, stanju vozila ter nenazadnje vozniškim sposobnostim obdolženka ni prilagodila svojega načina vožnje in hitrosti svojega vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko I) obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP in ji na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo 1.200,00 EUR in pa 18 KT zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B. Ta del sodbe pritožbeno ni problematiziran. Pod točko II) pa je prvostopno sodišče postopek o prekršku zoper obdolženko zaradi prekrška po desetem odstavku člena 45 ZPrCP ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1). V plačilo je obdolženki naložilo tudi sodno takso v višini 170,00 EUR.

2. Odločitev prvostopnega sodišča pod točko II) napada s pravočasno pritožbo prekrškovni organ, ki uveljavlja pritožbeni razlog iz 2. točke člena 154 ZP-1, ker je sodišče kršilo materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek. Predlaga razveljavitev sodbe v napadenem delu (točka II) in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je v pritožbeno izpodbijanem delu postopek o prekršku zoper obdolženko zaradi prekrška po desetem odstavku člena 45 ZPrCP ustavilo po 1. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1. V svojih razlogih je pojasnilo, da iz opisa dejanja, ki se obdolženki očita, ni razvidno, čemu konkretno obdolženka ni prilagodila hitrosti in načina svoje vožnje, saj po oceni prvostopnega sodišča zgolj abstraktni opis dejanja (prepis zakonskega teksta), ne vsebuje potrebne konkretizacije konkretnih okoliščin iz prvega odstavka člena 45 ZPrCP. Pritožba problematizira takšne razloge prvostopnega sodišča in meni, da je obdolžilni predlog skupaj s prilogami (zapisnik o ogledu kraja dogodka) ponudil dovolj konkretnih okoliščin in dejanskih navedb, ki pomenijo konkretizacijo obdolženkinega protipredpisnega ravnanja, kar bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo uporabiti in pravilno formulirati sodbeni izrek.

5. Sodna praksa se je doslej že večkrat izjasnila o tem, kakšni so standardi konkretizacije opisov ravnanj, ki ustrezajo očitku, da je v konkretnem primeru storjeno dejanje, ki ima tudi (vse) znake prekrška. Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani. Sodišče torej lahko sprejme svojo odločitev le takrat, kadar je že v obdolžilnem predlogu opisano ravnanje konkretizirano do take mere, da iz njega izhajajo prav vsi zakonski znaki prekrška. To pomeni, da mora sodišče dejanske okoliščine, ki jih v obdolžilnem predlogu navede že predlagatelj in nanje veže tudi očitek o storitvi konkretnega prekrška, pravilno subsumirati pod zakonsko normo, pri čemer pa ob upoštevanju objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo v rednem sodnem postopku to pomeni, da pa sodišče ni vezano na predlog predlagatelja glede pravne presoje protipredpisnega ravnanja, temveč je vezano izključno na dejanje, ki je kot tako opisano v obdolžilnem predlogu. Predlagateljev očitek o tem, da je predlagatelj že v navedbah v obdolžilnem predlogu in prilogah ponudil dovolj podlage za konkretizacijo obdolženki očitanega ravnanja, je neutemeljen. Iz obdolžilnega predloga v splošnem zapisu (drugi odstavek obdolžilnega predloga) res izhaja, da je storilka v času prometne nesreče vozila po cestnem odseku na avtocesti A1, ko je bila megla, vidljivost je bila povprečna, vozišče suho, promet pa je bil redek, zato se pritožbeno zatrjevana okoliščina o veliki frekvenci prometa, kateri naj ne bi obdolženka v konkretnem primeru prav tako prilagodila hitrost in način svoje vožnje, izkaže celo za protispisno. V nadaljevanju pa je predlagatelj (četrti odstavek obdolžilnega predloga) navedel očitek o tem, da je obdolženka v kritičnem času ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, čemur sledi prepis abstraktnega zakonskega teksta iz navedene zakonske določbe z opisom posledic, ki so nastale zaradi obdolženkinega protipredpisnega ravnanja v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP. V tem delu pa tako, kot to ugotavlja tudi nižje sodišče, iz zapisa predlagatelja ne izhaja, katerim lastnostim ceste, vremenskim razmeram, stanju vozišča, stanju vozila ter nenazadnje vozniškim sposobnostim obdolženka ni prilagodila svojega načina vožnje in hitrosti svojega vozila. Iz zapisnika o ogledu kraja dogodka, ki se nahaja v prilogah spisovnega gradiva (priloga A1) pa izhaja podatek, da je bilo vreme v času dogodka megleno, promet pa redek (v nasprotju s pritožbenimi navedbami). Zato se nikakor ni strinjati s pritožbo v delu, ki oporeka zaključkom prvostopnega sodišča, in tudi, da je predlagatelj v obdolžilnem predlogu navedel dovolj konkretnih okoliščin, katere obdolženka pri vožnji po cestnem odseku avtoceste ni upoštevala.

6. Prav tako je v celoti nesprejemljiva navedba v pritožbi o tem, da obdolženka svoje vožnje v konkretnem primeru tudi ni prilagodila svojim trenutnim vozniškim sposobnostim, ker je v času storitve prekrška vozila pod vplivom alkohola. Očitek o obdolženkinem protipredpisnem ravnanju (vožnja pod vplivom alkohola) izhaja iz sodbenega izreka (točka I), kjer je obdolženka bila spoznana za odgovorno ravnanja v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 105 ZPrCP, zato je nedopustno razmišljanje, da voznik v cestnem prometu, ki sicer ravna v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 105 ZPrCP mora v takem primeru prilagoditi vožnjo svojim trenutnim vozniškim sposobnostim zaradi alkoholiziranosti, kajti vožnja v takem primeru je absolutno prepovedana in že sama po sebi predstavlja prekršek.

7. Zato tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanske navedbe v obdolžilnem predlogu (četrti odstavek obdolžilnega predloga), iz katerih izhaja očitek obdolženki, da v kritičnem času ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, ne dosegajo standarda konkretizacije do take mere, da bi v tem delu zapisan očitek obdolženki bilo mogoče opredeliti kot prekršek. Kajti v tem delu je naveden zgolj zakonski (abstraktni) stan, ne pa konkretni očitek o tem, čemu (katerim okoliščinam) obdolženka v konkretnem primeru ni prilagodila hitrosti svoje vožnje in načina le-te, saj iz teh navedb ne izhajajo konkretne okoliščine, ki so nujne za subsumpcijo dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo. Sicer relevantna okoliščina (vremenske razmere - megla) izhaja iz drugih delov dejanskih navedb v obdolžilnem predlogu in tudi iz priloženih listin (zapisnika o ogledu kraja dogodka) vendar pa, kot je bilo že povedano, mora na konkretne dejanske okoliščine (vremenske razmere, lastnosti ceste ...) biti vezan tudi očitek obdolžencu glede njegovega protipredpisnega ravnanja, čemur pa v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Zato je pritrditi razlogom v izpodbijani sodbi v tem delu, da je opis očitka obdolženki premalo konkretiziran in kot tak ne predstavlja prekrška (primerjaj sodbe VS RS IV Ips 94/2014, IV Ips 47/2013 in IV Ips 73/2012). Navedeno pa ne pomeni, kot pritožba kritično izpostavlja, da se od prekrškovnih organov pričakuje, da bodo oblikovali že sodbene izreke. Vsekakor pa se od vlagateljev obdolžilnih predlogov zagotovo pričakuje (o tem se je doslej izrekla že obstoječa sodna praksa), da v dejanskih navedbah v obdolžilnem predlogu, vselej navedejo tiste konkretne okoliščine, na katere neposredno ob podani vzročni zvezi vežejo očitek o protipredpisnem ravnanju posameznika, kajti zgolj očitek na podlagi zakonske zapovedi (v konkretnem primeru je to določba prvega odstavka člena 45 ZPrCP) brez, da je v opisu hkrati konkretizirano konkretno dolžnostno ravnanje (ali storitev oziroma opustitev), nikakor ne zadostuje za sklep o tem, da je v konkretnem primeru mogoče tako ravnanje opredeliti kot prekršek.

8. Glede na povedano je torej pritožbeno sodišče, ki v celoti sprejema materialnopravno razlago prvostopnega sodišča (glede prekrška pod točko II izreka izpodbijane sodbe) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kajti pritožbeno uveljavljan pritožbeni razlog kršitve materialnih določb zakona (2. točka člena 154 ZP-1) po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni utemeljen.