Jedro

Vrhovno sodišče nima pomislekov proti odločitvama sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ugotovljena začasna zmanjšana življenjska aktivnost za krajši čas, v glavnem med zdravljenjem, ne opravičuje posebne odškodnine. Samo izjemoma je mogoče prisoditi denarno odškodnino in sicer, če je bil oškodovanec pomembno prizadet, ker je bilo npr. zdravljenje tako dolgotrajno, da je pravzaprav izgubil nekaj let življenja (izgubljene priložnosti).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel zaradi prometne nesreče dne 29.10.1991 v Š., ko ga je zbil avto prve toženke, ki je bil zavarovan pri drugi toženi zavarovalnici. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo in njeno dopolnitvijo odločilo, da sta toženi stranki odgovorni za škodo do 75 odstotkov, za preostalih 25 odstotkov pa tožnik sam. Po pritožbah tožnika in obeh toženk je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo. Tako odločitev sta ponovno izpodbijali toženki, toda Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo zavrnilo.

Ko je sodišče ugotavljalo še obseg nepremoženjske škode, je ugotovilo naslednje: Da je tožnik utrpel naslednje poškodbe: udarno razpočno rano na temenu desno, odrgnino na levem kolenu, blag zvin vratne hrbtenice, prelomno poko levega sklepnega odrastka spodnje čeljusti, poškodbeno izdrtje prvega zgornjega levega kočnika in drugega zgornjega levega mlečnega kočnika ter izgubo spodnjega desnega stalnega sekalca. Da so bile bolečine srednje hude neprestane prve štiri dni, nato pa občasne do poteka treh tednov, lažje bolečine pa so trajale do konca zdravljenja. Da je bil med zdravljenjem hospitaliziran od 29.10.1991 do 8.11.1991, od tega je bil štiri dni nepokreten in vezan na pomoč druge osebe. Kasneje je hodil na redne letne preglede, dve leti je nosil aparat in vestibularno ploščo po izgubi stalnega spodnjega desnega sekalca, da je imel zaradi poškodbe čeljusti težave z govorjenjem in prehranjevanjem ter je izvajal predpisane vaje odpiranja ust, da je bil osemkrat izpostavljen ionizirajočem sevanju in da je jemal analgetike. Strah je bil primaren en dan, ko je bil sprejet v bolnišnico, sekundarna zaskrbljenost pa je bila upravičena 12 dni. Kot posledica poškodbe je tožniku ostala 1 cm široka in 10 cm, dolga brazgotina v lasišču, zobovje pa se je povsem uredilo, tako da lahko normalno odpira usta in ugrizne. Trajnih posledic nima in ni zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Ko je sodišče prve stopnje na podlagi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določalo denarno odškodnino, je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 800.000 tolarjev, za strah 200.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000 tolarjev, za zmanjšane življenjske aktivnosti pa je zavrnilo celotni zahtevek. Tako je določilo pravično denarno odškodnino v skupnem znesku 1.200.000 tolarjev, toda zaradi tožnikove sokrivde mu je prisodilo 900.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 8.3.2002 dalje po obrestni meri, kot je določena v zakonu. Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 1.200.000 tolarjev, sicer pa je potrdilo izpodbijano sodbo. Tako je določilo pravično denarno odškodnino v znesku 1.600.000 tolarjev, toda zaradi tožnikove sokrivde mu je prisodilo le 1.200.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 8.3.2002 dalje po obrestni meri, kot je določena v zakonu.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni sodbo in prisodi tožniku nadaljnjih 1.800.00 tolarjev odškodnine. Poudarja, da je zaradi prometne nesreče trpel hude poškodbe. Povzema ugotovitve sodišč in v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi poudarja tožnikove težave, ko se mu je v šoli med malico zataknil kos kruha, v zvezi s strahom poudarja, da je bil v času nesreče star 9 let in se je hudo prestrašil in bal kako se bodo končale težave s prehranjevanjem, v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti poudarja brazgotino v lasišču, ki v okolici vzbuja pozornost in tožniku povzroča težave z navezovanjem stikov z ženskami, zlasti pa meni, da je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj sodna praksa omogoča odškodnino tudi za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, če gre za daljše trajanje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili Ustavo Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I z ustavnimi zakoni, ki so objavljeni v Uradnih listih RS, št. 42/97 - 69/04) in ratificirane mednarodne pogodbe, ki zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete. Način sodnega varstva je opredeljen v posameznih zakonih, za konkretni primer zlasti v ZOR, ki v 200. členu omogoča denarno odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo in v 203. členu ZOR denarno odškodnino za bodočo škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta po ugotovljenem obsegu nepremoženjske škode pravilno pristopili k vrednotenju v denarju, ki poteka v dveh fazah. Zlasti sodišče druge stopnje je pravilno opravilo tako imenovano širšo individualizacijo, ki pride v poštev za primere te vrste. Pri tem je upoštevalo, kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pa tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Na podlagi podobnih primerov v sodni praksi je določilo ustrezen denarni razpon, nato pa je z ožjo individualizacijo prilagodilo denarne zneske konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. Prisojena odškodnina je povsem pravična in čeprav revizijsko sodišče ne želi izničiti tožnikovih bolečin in stisk, mora vendarle poudariti, da je bil hospitaliziran le 10 dni, da zelo hudih telesnih bolečin ni trpel in da se je zdravljenje tako dobro izteklo, da v prihodnje ne bo trpel bolečin in da bo trpel le duševne bolečine zaradi skaženosti, ki pa je v resnici le brazgotina v lasišču, torej tožnikova posebnost, ki ne more vzbujati pomilovanja, kakor je zapisano v reviziji. Tožnik objektivno gledano tudi ne more imeti nobenih duševnih posledic zaradi tako imenovane zmanjšane življenjske aktivnosti. Glede na revizijsko izvajanje o tem, da se v sodni praksi včasih priznava taka odškodnina tudi za začasno zmanjšanje, pa je treba pojasniti, da gre za izjemne primere in ne za zmanjšanje življenjske aktivnosti med zdravljenjem, ki se vrednoti med nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem, torej skupaj s telesnimi bolečinami. Vrhovno sodišče nima pomislekov proti odločitvama sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ugotovljena začasna zmanjšana življenjska aktivnost za krajši čas, v glavnem med zdravljenjem, ne opravičuje posebne odškodnine. Samo izjemoma je mogoče prisoditi denarno odškodnino in sicer, če je bil oškodovanec pomembno prizadet, ker je bilo npr. zdravljenje tako dolgotrajno, da je pravzaprav izgubil nekaj let življenja (izgubljene priložnosti) (op.1).

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(Op. 1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 343/93 z dne 9.3.1994.