Jedro

Pouk v osnovni šoli mora biti organiziran tako, da osebam, ki so v njem udeležene, in tako tudi njegovim izvajalcem, ne nastaja škoda (načelo neminem laedere - 16. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da bi zavarovanka tožene stranke, ki je organizirala istočasno izvedbo športnega dneva in rednega pouka športne vzgoje (nogometa in skoka v daljavo), škodni dogodek lahko pričakovala. Do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi šola organizirala pouk športne vzgoje za višje in športnega dne za nižje razrede ločeno in ne na isti dan.

Nogomet sam po sebi kot športna igra ni nevarna dejavnost. Nevaren je postal zaradi neustrezne organizacije športnega pouka. Za pravilno organizacijo pa je šola krivdno odgovorna (154. člen v povezavi s 1. odstavkom 170. in 1. odstavkom 171. člena ZOR). Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za vso škodo, ki je nastala tožeči stranki v škodnem dogodku dne 2.6.1994 zaradi udarca žoge. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno vmesno sodbo potrdilo. Svojo odločitev je utemeljilo z objektivno odgovornostjo zavarovanke tožene stranke. Igra nogometa je v okoliščinah, v katerih je lahko med njenim rednim tekom ogroženo življenje in zdravje ljudi, dejavnost s povečano nevarnostjo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji uveljavlja predvsem kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP na prvi in drugi stopnji. Ta kršitev je najprej nastala na prvi stopnji z napačnim povzetkom izpovedi priče I. P. Sodišče druge stopnje je napako sicer ugotovilo, vendar je zmotno menilo, da sodišče prve stopnje ni štelo hitrosti žoge za pravno odločilno okoliščino. Tožena stranka povzema prvostopno sodbo in ugotavlja, da je očitno, da obstajajo nasprotja o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o izpovedi na glavni obravnavi zaslišane priče I. P. Prav hitrost žoge pa je bila odločilna za presojo, da pomeni igra z žogo povečano nevarnost. Zavarovanka tožene stranke ni objektivno odgovorna za tožničino škodo. Tožena stranka nadalje meni, da je bil nadzor nad učenci primeren in da bi lahko do strela žoge izven igrišča prišlo ob še tako skrbnem nadzoru, ker takšnega zgrešenega strela enostavno ni mogoče preprečiti. Trdi tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo izvedensko mnenje izvedenca E. K., saj je šolski športni poligon zgrajen po navodilih Športne zveze Slovenije in ustrezno zavarovan nasproti zunanjim udeležencem. Prav tako lahko šola v skladu s predpisi v času športnega dne organizira še dve drugi dopolnilni športni zvrsti hkrati. Zato tožena stranka tudi krivdno ni odgovorna za nastalo škodo. Predlaga, da revizijsko sodišče tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oz. da s sklepom v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga zavrnitev revizije in posebej poudarja, da je bilo istočasno organiziranje dveh različnih športnih aktivnosti v danih okoliščinah brez dvoma tudi v nasprotju z osnovnimi pravili varnosti otrok in pedagogov in je zato podana poleg objektivne tudi krivdna odgovornost šole.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da procesne kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP med postopkom na prvi in drugi stopnji ni bilo. Neskladje med razlogi v prvostopni sodbi o izpovedi priče I. P. in zapisnikom o njegovi izpovedi je sicer sodišče druge stopnje ugotovilo. Vendar je tudi ugotovilo, da njegova izpoved o hitrosti žoge, ki jo brcne učenec med igro nogometa, za odločitev ni pravno odločilna. Ta presoja pa je materialnopravna in ne procesnopravna. Zato bo revizijsko sodišče utemeljilo odločitev o tem procesnem ugovoru na koncu obrazložitve po obravnavi materialnopravne pravilnosti odločitve.

Pravno odločilne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve in sprejelo sodišče druge stopnje, so naslednje: - škoda je nastala dne 2.6.1994, ko so na šolskem dvorišču (igrišču) zavarovanke tožene stranke potekale športne dejavnosti, in sicer "športni dan" za učence 1. do 4. razreda ter redni pouk športne vzgoje za 7. razred, - škoda je tožnici nastala tako, da je učenec 7. razreda pri igri nogometa brcnil žogo preko igrišča tako, da je ta zadela tožnico v glavo oz. zatilje, - tožnica je ena od učiteljic šole - zavarovanke tožene stranke, ki je v času škodnega dogodka vodila igro "skok v daljavo", - igrišče za mali nogomet, kjer je potekala igra nogometa, in travnati del šolskega dvorišča, kjer je potekal skok v daljavo, sta blizu drug drugega.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedena dejstva pravno odločilna dejanska podlaga za odločitev o odgovornosti tožene stranke. Na tej podlagi (ki je v navedenem obsegu tožena stranka v reviziji ne izpodbija) sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, da je tožena stranka odgovorna za tožničino škodo. Revizijsko sodišče sicer ne soglaša s presojo, da je tožena stranka objektivno odgovorna, vendar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, na pravilnost odločitve to ni vplivalo. Drugačna presoja narave odgovornosti tudi ne zahteva dopolnitve že ugotovljene dejanske podlage.

Tožnici kot voditeljici igre skoka v daljavo je nastala škoda na delu oziroma v zvezi z delom (pasivna legitimacija tožene stranke na podlagi zavarovalnega razmerja ni sporna). Delodajalčeva odgovornost je posebna odgovornost za drugega. To pomeni, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo pretrpi delavec tako, kot če bi jo sam storil (smiselna uporaba 1. odstavka 170. člena in 1. odstavka 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Odgovornost za drugega pa še ne pomeni, da je podana tudi objektivna odgovornost za sam škodni dogodek.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da velja v obligacijskem pravu načelo krivdne odgovornosti kot pravilo, objektivna odgovornost je izjema. Tožeča stranka je objektivno odgovornost utemeljevala z nevarnostjo nogometa kot športne igre. Sodišči sta to stališče sprejeli, s tem da sta to odgovornost deloma različno utemeljili. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je za presojo odškodninske odgovornosti v obravnavanem primeru pravno odločilno predvsem naslednje: Pouk v osnovni šoli mora biti organiziran tako, da osebam, ki so v njem udeležene, in tako tudi njegovim izvajalcem, ne nastaja škoda (načelo neminem laedere - 16. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da bi zavarovanka tožene stranke, ki je organizirala istočasno izvedbo športnega dneva in rednega pouka športne vzgoje (nogometa in skoka v daljavo), škodni dogodek lahko pričakovala. Ugotovilo je tudi, da bi se šola škodnemu dogodku lahko izognila (ga preprečila). Do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi šola organizirala pouk športne vzgoje za višje in športnega dne za nižje razrede ločeno in ne na isti dan. Na ta način bi pouk lahko izvedla "popolnoma varno" (str. 3 prvostopne sodbe). Navedene okoliščine bi sicer lahko bile podlaga za ekskulpacijo od objektivne odgovornosti, vendar pa so v obravnavanem primeru tudi okoliščine, ki utemeljujejo krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke. Nogomet sam po sebi kot športna igra ni nevarna dejavnost. Nevaren je postal zaradi neustrezne organizacije športnega pouka. Za pravilno organizacijo pa je šola krivdno odgovorna (154. člen v povezavi s 1. odstavkom 170. in 1. odstavkom 171. člena ZOR). Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka ni kriva, če dokaže, da je (njen zavarovanec) v danih okoliščinah ravnal, kot je treba. Ni namreč mogoče trditi, in tega tožnica tudi ni trdila, da športnega dneva sploh ni mogoče organizirati tako, da do obravnavane škode ne bi prišlo. Zato je tudi materialnopravna presoja sodišča druge stopnje o objektivni odgovornosti zavarovanke tožene stranke zmotna.

Zmotno pa je tudi stališče tožene stranke, da šola za škodo sploh ni odgovorna, ker naj bi bila pravila Športne zveze Slovenije o šolskih športnih igriščih manj stroga. Tožena stranka se (krivdne) odgovornosti ne more razbremeniti s trditvijo, da zaščita med igriščem za košarko (mali nogomet) in travnikom ni predpisana ter da je mogoče izvajati več športnih iger skupaj. Če vmesne varovalne pregrade ni in ta tudi ni predpisana, lahko na igrišču potekajo istočasno le tiste športne igre, ki ne povzročajo škodne nevarnosti udeležencem (v tem sporu pedagogu) druge igre. Torej tudi v primeru, ko je dopustno izvajanje več športnih iger istočasno, je treba med njimi izbrati tiste, ki še omogočajo varno izvedbo. Pravno pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje jo smiselno sprejema), da izvedba nogometa in skoka v daljavo v danih okoliščinah ne ustreza varnim pogojem izvajanja osnovnošolskega pouka. Vse navedeno lahko pripelje le do sklepa, da zavarovanka tožene stranke ni ravnala tako, kot je (po pravilih stroke) treba. To pa zadošča za ugotovitev, da je za škodo kriva.

Pač pa se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju krivdne odgovornosti tožene stranke zmotno oprlo na 167. člen ZOR in z njim v zvezi na opustitev strožjega nadzora. Za krivdno odgovornost šole v tem primeru ni pravno odločilna opustitev nadzora s strani učitelja športne vzgoje, temveč napačna organizacija športnega dne.

O objektivni odgovornosti pa bi po presoji revizijskega sodišča lahko govorili le v primeru, če pouka ne bi bilo mogoče organizirati drugače, ali pa bi kljub temu škodna nevarnost obstajala. Sicer športni pouk, pa čeprav gre za mali nogomet, sam po sebi ni nevarna dejavnost. Ker sta sodišči kljub drugačnemu materialnopravnemu pristopu odločili, da je tožena stranka odgovorna za tožničino škodo, takšen pristop na pravilnost odločitve ni vplival. Ker tožena stranka med postopkom tudi ni uveljavljala pravno odločilnih dejstev za ugotovitev morebitne tožničine soodgovornosti, je pravilna vmesna sodba, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala 2.6.1994. Takšna materialnopravna presoja odškodninskega razmerja pa je tudi odgovor na v začetku obrazložitve navedeni toženkin ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke ni pravno odločilno dejstvo, s kakšno hitrostjo je žoga priletela v tožnico. Nasprotje med razlogi sodb in zapisnikom o pričevanju I. P. zato ne pomeni kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), tudi ta revizijski ugovor ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov tožene stranke je zajeta v zavrnitvi revizije, stroškov odgovora pa tožnica ni priglasila. Zato revizijsko sodišče o njenih stroških ni odločalo (164. člen ZPP).