Jedro

Dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Upravni organ lahko dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov.

Sodišče prve stopnje bi moralo, če je presodilo, da je med strankama sporno dejansko stanje, opraviti glavno obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 pa mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 995/2019-56 z dne 10. 7. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odpravilo odločbo, št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v smeri tožbenih navedb, saj mu niso na voljo vse listine predmetnega upravnega spisa (prevodi nekaterih listin, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik), zato je odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da mora o zadevi ponovno odločiti ob upoštevanju tožbenih ugovorov.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotuje ugotovitvi, da sodišču prve stopnje ni poslala vseh listin upravnega spisa, da ker spisa nima, niti ne ve, na prevod katerih listin se nanaša zahteva sodišča. Zatrjuje, da bi prevode zagotovila, če bi sodišče navedlo, katere prevode potrebuje. Pojasnjuje, da je prevajala vsa dokazila v farsi jeziku, saj jih ni razumela, medtem ko dokazov v angleškem jeziku, ki jih je predložil tožnik, v luči ekonomičnosti postopka ni prevajala, saj jih je razumela. Šlo naj bi za nezahteven tekst (razna potrdila o izobraževanjih in referencah), ki se ga da razumeti z osnovnošolskim znanjem angleščine. Nasprotuje presoji sodišča, da izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka ni zagotovila prevodov celotne relevantne dokumentacije, da očitno zlorablja procesne pravice, saj si ni naredila kopije celotnega spisa. Vrhovno sodišče poziva, naj se opredeli do tega, ali državni organ oziroma stranka lahko od sodišča zahteva, naj se ji pojasni, katere listine je še treba prevesti. Ugovarja navedbi tožene stranke, da so bila v angleškem jeziku zgolj potrdila. Meni, da je jedro tega problema zgolj to, da tožena stranka večjega dela dokumentov ni prevedla in jih zato ni izvajala kot dokaz na osebnem razgovoru. Prevodi pooblaščencu in tožniku tudi nikoli niso bili vročeni. Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi že dvakrat odločalo. Prvič je v sklepu I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018 pojasnilo, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker pritožnica prosilca ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je tožnik sam predložil, saj je šlo za dokazno oceno listinskih dokazov. V predmetni zadevi ne gre za to, da bi pritožnica prezrla tožnikove navedbe (izjave) oziroma, da ga ne bi soočila z neskladnostmi v njih, temveč gre za tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno njegovih listinskih dokazov in stališči, na katerih temelji pritožničina odločitev – gre torej za vprašanje nedokazanosti tožnikovih izjav in ne za vprašanje njihove neskladnosti.

6. Novo sodbo I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019 je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019, ker v tej zadevi niso bili podani pogoji za odločanje po sodniku posamezniku, ki predstavlja izjemo od senatnega sojenja. Vrhovno sodišče je za potrebe ponovnega sojenja v sklepu pojasnilo tudi, da ker ni sporno, da je prosilec razumel vsebino listin, ki jih je sam predložil, zgolj dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne omogoča ugotavljanja dejanskega stanja.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v ponovljenem sojenju, izhaja, da je tožbi ugodilo, ker pritožnica kljub pozivu ni predložila slovenskih prevodov listin upravnega spisa, ki jih je v dokazne namene predložil tožnik po svojih pooblaščencih. Zato je štelo, da pritožnica ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo in presodilo, da zaradi tega izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb.

8. Tretji odstavek 38. člena ZUS-1 določa, da mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov v zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.

9. Ta določba bi bila torej lahko podlaga za poziv, naj tožena stranka predloži manjkajoče prevode listin, torej listine prevodov, ki so že del spisov, ki se nanašajo na zadevo. Drugačno stališče ne izhaja niti iz določb prvega odstavka 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) niti iz 11. člena Ustave, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Ker v obravnavani zadevi ne gre za neprevedene vloge ali pisanja, izdana v tem postopku, temveč za neprevedene listine, ki so v postopek predložene kot dokaz, navedeni določbi sploh nista pravna podlaga za zahtevo po prevodu. Gre torej za listine, ki so dokazno sredstvo. Predložitev takih listin, sestavljenih v tujem jeziku, pa za upravni postopek ureja 177. člen ZUP. Na podlagi prvega odstavka tega člena je treba taki listini predložiti overjen prevod le, če je to potrebno. Zmotno je torej stališče sodišča prve stopnje, da mu pri sodnem odločanju niso na voljo vse listine predmetnega upravnega spisa, če so nekatere listine, ki so bile predložene v upravnem postopku, sestavljene v tujem jeziku, pa niso prevedene.

10. Glede na to, da gre za listine, ki jih je v tujem jeziku kot dokaz predložil tožnik,1 je v obravnavanem primeru, ko v postopku ne sodeluje kakšna druga stranka z nasprotnim interesom, vprašanje, ali je predložitev prevodov za potrebe odločanja potrebna, odvisna le od tega, ali neprevedena listina omogoča dokazno oceno glede dejstva, ki naj bi ga dokazovala. Pritožnica zatrjuje, da vseh listin, ki jih je predložil tožnik, ni prevajala, ker to ni bilo potrebno, saj jih je razumela. To pomeni, da jih je lahko upoštevala tako pri dokazni oceni tega dokaza kot pri dokazni oceni ob upoštevanju vseh dokazov. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 81/2019 pojasnilo, da dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden (kot to še vedno zmotno meni tožnik v odgovoru na pritožbo), niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Tudi tokrat Vrhovno sodišče ponovno pritrjuje pritožbenemu stališču, da lahko upravni organ dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov.

11. Po presoji sodišča prve stopnje pa mu okoliščina, da toženka ni prevedla vseh listin, ne omogoča preizkusa izpodbijane odločbe v smeri tožbenih navedb. Pri tem se le posplošeno sklicuje na tožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja vse tožbene razloge (razen ničnosti) iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ne da bi pojasnilo, utemeljenost katerih tožbenih navedb ni moglo preizkusiti in zakaj ne. Tako ostane nepojasnjeno, katerih navedb glede ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje zaradi tega ni moglo preizkusiti. Glede na to, da gre za listine, bi se preizkus tožbenih ugovorov v zvezi s tem lahko nanašal le na zatrjevanje nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi zmotne presoje teh listin, sodišče pa bi menilo, da mora te dokaze oceniti samo. Če pa je med strankama dejansko stanje sporno, sodišče o zadevi ne more odločiti brez glavne obravnave, kot je to Vrhovno sodišče prav v tej zadevi pojasnilo že v sklepu I Up 96/2018. Že v tem sklepu je Vrhovno sodišče presodilo, da je ugotovitev prve stopnje glede procesnih kršitev v tem postopku zaradi neprevajanja listin zgolj navidezna, saj se sodišče v bistvu ni strinjalo s pritožničino dokazno oceno, zato je Vrhovno sodišče že v tem sklepu junija 2018 tudi naložilo, da je v takem primeru dolžno že po določbah 59. člena ZUS-1 opraviti glavno obravnavo, pri čimer mu je podalo tudi napotek, da je glede preizkusa dejanskega stanja vezano na tožbene navedbe. Na obveznost odločanja po glavni obravnavi, ko upravno sodišče v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ugotovi pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja že iz prvega odstavka 75. člena ZMZ, pa je Vrhovno sodišče opozorilo v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019. 12. Pri teh stališčih Vrhovno sodišče vztraja. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je presodilo, da je med strankama sporno dejansko stanje, opraviti glavno obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 pa mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo (podobno kot to velja za pooblastilo, ki ga ima sodnik v pravdnem postopku po 285. členu ZPP).

13. Če je torej sodišče ocenilo, da za presojo utemeljenosti tožbenih ugovorov glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode že predloženih dokazil, je imelo podlago to zahtevati. Vendar mora pooblastilo materialnoprocesnega vodstva izvajati tako, da bo prej navedeni cilj dosežen.2 V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje z vsebinsko praznim in nejasnim pozivom, naj toženka predloži slovenske prevode "zadevnih dokumentov" ni postopalo v skladu s tem. Prvi odstavek 11. člena ZPP tudi od sodišča zahteva prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Zato bi moralo skrbeti, da od strank v sporu ne bo zahtevalo prevajanja listin, kadar to ni potrebno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, zakaj sodišče meni, da je potreben prevod vseh listin, ki jih je tožnik predložil kot dokaz, saj ni razkrilo niti na katere tožbene ugovore glede dejanskega stanja naj bi se te listine nanašale niti ni navedlo razlogov za dvom v ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka. Zgolj povzemanje vsebine vlog strank, zapisnikov in odločb, čemur je sodišče po nepotrebnem namenilo 25 od 29 strani obrazložitve, pa samo po sebi ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti ugotovitev in stališč, na katerih temelji.

14. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča treba pritožbi na podlagi 77. člena ZUS-1 ugoditi zaradi bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku pa mora sodišče prve stopnje na podlagi 362. člena ZPP opraviti vsa dejanja v upravnem sporu in obravnavati sporna vprašanja, na katera je Vrhovno sodišče opozorilo v tem sklepu. Tako je bilo sodišče prve stopnje v tej zadevi dolžno ravnati že ob upoštevanju sklepov Vrhovnega sodišča I Up 96/2018 in I Up 81/2019. 1 Da v tej zadevi ne gre za vprašanje pravice do izjave prosilca, saj ni sporno, da je sam razumel vsebino listin, ki jih je predložil, je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I Up 81/2019. 2 Glej npr. sklep VS RS, III Ips 23/2012 z dne 22. 1. 2013: "..._Poziv stranki, naj se v določenem roku izjavi o določenih dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge, mora biti konkretiziran in usmerjen. Koliko je poziv stranki lahko konkretiziran in usmerjen, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Vsebinsko usmerjene pozive lahko pripravi le sodnik, ki je vloge strank (lahko) že sam preučil..._" Stališče, da mora biti materialno procesno vodstvo usmerjeno, izhaja tudi iz sodbe III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016. Prav tako je VS RS v sodbi, II Ips 314/2014 z dne 5. 5. 2016, zavzelo stališče, da na predložitev listine v overjenem prevodu sodišče pozove stranko v okviru materialnega procesnega vodstva.