Jedro

Brezplačna pravna pomoč se dodeli tudi „za sklenitev morebitne poravnave“, kar pa ne pomeni, da če mediacija ni bila uspešna, da odvetniku nagrada za pristop na mediacijski narok ne pripada, saj morebitne poravnave brez pristopa na mediacijo ni mogoče opraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Delovnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 24/2018 z dne 9. 12. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 313,50 EUR z DDV v 15 dneh po prejemu te sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, do plačila.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je tožena stranka izdala izpodbijani sklep v postopku priznavanja stroškov glede nudenja brezplačne pravne pomoči odvetniku, ki je bil z odločbo Bpp 24/2018 z dne 12. 2. 2018, določen za opravljanje odvetniške storitve brezplačne pravne pomoči, s katero je bila prosilki odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem pred Delovnim sodiščem na prvi stopnji ter za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije in kot oprostitev plačila stroškov postopka, zaradi uveljavljanja denarnih zahtevkov.

2. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odvetniku, po tem, ko je 12. 12. 2018 vrnil izpolnjeno napotnico za opravljene odvetniške storitve, priznala nagrado za sestavo tožbe, za dve pripravljalni vlogi, za obrazložen dopis (2 x), za zastopanje na naroku, za urnino, za sklenitev poravnave na naroku za glavno obravnavo, vse v skupni višini 2320 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1392 točk. Glede na to, da pa je bila storitev opravljena v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, pa je tožena stranka odvetniku, v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (Zodv), priznala nagrado v višini 696,00 EUR, ki jo je povečala za materialne stroške in za obračunan DDV, tako da znašajo skupni odvetniški stroški 873,42 EUR.

3. Odvetniku pa z izpodbijanim sklepom niso bili priznani stroški za zastopanje v postopku mediacije z obrazložitvijo, da se le-ta ni zaključila uspešno, in ker je bilo z odločbo Bpp 24/2018 z dne 12. 2. 2018 določeno, da obseg brezplačne pravne pomoči obsega le sklenitev poravnave v postopku mediacije, kamor pa stroški za zastopanje na mediaciji ne sodijo.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo in se ne strinja z izpodbijanim sklepom, in sicer iz treh razlogov.

5. Kot prvi razlog tožeča stranka izpostavlja, da je toženka prenizko ovrednotila vrednost spornega predmeta, ker je pri preračunavanju vrednosti spornega predmeta in višini pripadajočih točk, upoštevala točko v višini 0,60 EUR (kot je veljala v času izdaje sklepa) in ne v višini, kot je veljala v trenutku vložitve tožbe na dan 15. 2. 2018 in je znašala 0,459 EUR. Posledično bi ob pravilni uporabi vrednosti točke tarife, sodila vrednost spornega predmeta v del tarife nad 20.000 in do 35.000 točk. Tako bi po oceni tožeče stranke morala toženka, glede na vrednost spornega predmeta, priznati višjo nagrado, in sicer za sestavo tožbe 500 točk, za sestavo prve obrazložene vloge 375 točk, za pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 500 točk, za sestavo tretje obrazložene vloge 375 točk ter za glavno obravnavo, ki je bila zaključena s sklenitvijo poravnave 1000 točk. Tožeča stranka meni, da bi bila tožena stranka dolžna opravljene storitve BPP, ki so bile opravljene do 6. 4. 2019, ko se je vrednost točke po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) zvišala, tako ovrednotiti po tarifi veljavni pred 6. 4. 2019, ko je tožnik delo opravil in nato pomnožiti točke z vrednostjo točke v času plačila, to je 0,60 EUR, kar je skladno tudi z določili OT.

6. Drugi razlog zaradi katerega tožeča stranka vlaga tožbo, je nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke glede nepriznanja zastopanja v postopku mediacije, saj meni, da je tožena stranka prosilki odobrila brezplačno pravno pomoč tudi za sklenitev poravnave v postopku mediacije, pri čemer je glede na to, da iz izreka odločbe o dodelitvi BPP izhaja tudi dodelitev za morebitno poravnavo, se je torej zavedala, da sklenitev poravnave ni gotova. Tožeča stranka izpostavlja, da si tožena stranka napačno interpretira odločbo I U 730/2017, ki jo v obrazložitvi svoje izpodbijane odločbe navaja, saj v tisti zadevi z odobritvijo prosilcu za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni bila hkrati odobrena tudi pravna pomoč za sklenitev poravnave v morebitnem mediacijskem postopku, pri čemer je sodišče v isti odločbi v 11. točki obrazložitve navedlo, da je prosilec za BPP upravičen do BPP v zvezi s postopkom mediacije v primeru, če je takšna pravna pomoč bila tudi izrecno navedena v odločbi o odobritvi BPP, kar v primeru, kot ga je navedla tožena stranka, v zadevi I U 790/2017, ni bila.

7. Tožeča stranka vlaga tožbo še iz tretjega razloga in sicer, ker tožena stranka njenih dveh pripravljalnih vlog z dne 13. 9. in 25. 9. ni štela kot pripravljalni vlogi, temveč zgolj kot obrazložen dopis, čeprav se vloga z dne 13. 9. 2019 nanaša na izpolnitev vtoževane obveznosti s strani tožene stranke (plačilo prispevkov) in je morala kot tožnica tožbo v tem delu umakniti, prav tako pa je v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2019 šlo za pripravljalno vlogo z dokaznim predlogom, zaradi česar po oceni tožeče stranke teh dveh vlog ni mogoče šteti zgolj kot obrazložen dopis.

8. Tožena stranka je odgovorila na tožbo in sodišču posredovala predmetni spis, pri čemer je navedla, da je iz tožbe tožeče stranke z dne 15. 2., in sicer naslovne strani, št. Pd 48/2018 res izhaja vrednost predmeta v višini 10.000,00 EUR, vendar da je vrednost spornega predmeta in tožbenega zahtevka dejansko znašala 9.738,04 EUR, zaradi česar je bila vrednost predmeta pravilno izračunana, slednjo vrednost spornega predmeta pa je tožena stranka tudi upoštevala pri odmeri nagrade pri opravljanju odvetniške storitve, pri čemer je pri odmeri nagrade upoštevala, da je vrednost točke na dan razsoje znašala 0,60 EUR.

9. Tožena stranka dodatno pojasnjuje, da je vlogo tožnika z dne 13. 9. 2019, s katero je le delno umaknil tožbo štela v smislu obrazloženega dopisa in tožniku priznala 50 točk, glede vloge z dne 25. 9. 2019 pa pojasnjuje, da je tožnik le predložil listine, v posledici česar je tožena stranka to vlogo obravnavala kot kratek dopis v smislu tarifne št. 39/4 OT.

10. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

11. Tožba je utemeljena.

12. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženih z vrednostjo točke v času plačila, povečane za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Tako držijo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni pravilno vrednotila vrednosti spornega predmeta.

13. Med strankama je namreč nesporno, da je znašala vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe, torej na dan 15. 2. 2018, 9.738,40 EUR. Takrat je znašala veljavna vrednost točke 0,459 EUR1, kar pomeni, da je znašala vrednost spornega predmeta v točkah 21. 215,77 točk in je tako pritrditi tožeči stranki, da sodi po določilih OT (tarifna številka 15 v zvezi s tarifno številko 18 OT) v vrednost nad 20.000 točk do 35.000 točk, in da znaša vrednost storitve pri tej vrednosti predmeta 500 točk. Iz istih razlogov je potem treba vrednotiti tudi ostala opravila, ki jih je odvetnik opravil. 14. Glede tožbenega očitka zavrnitve plačila zastopanja na mediacijskem naroku, ker se zastopanje ni zaključilo uspešno, je prav tako pritrditi navedbam tožeče stranke, saj iz izreka odločbe BPP 24/2018 med drugim izhaja, da se prosilki brezplačna pravna pomoč dodeli tudi „za sklenitev morebitne poravnave“, kar pa ne pomeni, da če mediacija ni bila uspešna, da odvetniku nagrada za pristop na mediacijski narok ne pripada, saj morebitne poravnave brez pristopa na mediacijo ni mogoče opraviti. Četudi je bila mediacija neuspešna, odvetniku pripada nagrada za pristop na mediacijski narok, saj OT v tarifni številki 4, točka 1, predvideva način plačila odvetniških storitev, za zastopanje v postopku mediacije, če do sklenitve poravnave ne pride.

15. Kot tretji razlog za vložitev tožbe tožeča stranka izpostavlja tudi dejstvo, da je tožena stranka napačno vrednotila pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2019 in 25. 9. 2019, saj je v pripravljalni vlogi šlo za delni umik tožbenega zahtevka (po plačilu prispevkov s strani tožne stranke v sporu Pd 48/2018), pri pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2020 pa za dokazni predlog, kar so opravila katerih vrednotenje predvideva OT v tarifni številki 19, zaradi česar bo tožena stranka predmetni vlogi v ponovnem postopku morala ustrezno in na predpisan način tudi vrednotiti.

16. Navedeno pomeni, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe materialno pravo napačno uporabljeno, zaradi česar je sodišče, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo.

17. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe zoper izpodbijani sklep ter priloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, dejansko stanje pa med stranka niti ni bilo sporno, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za pravno vprašanje ter presojo pravnih norm.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve priglašenih stroškov postopka v višini 285,00 EUR, prav tako pa tožeči stranki po 4. členu Pravilnika pripada še strošek obrazložene vloge v višini 28,50 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

19. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Vrednot točke 0,60 EUR je veljavna od 6. 4. 2019, UL RS 22-926/2019.