Jedro

Gre za sistemski nadzor, ki temelji na določbah 82. člena ZZDej, ter za sklep, s katerim se v skladu s četrtim odstavkom 80. člena istega zakona začne postopek nadzora, in ki kot takšen še ne vsebuje odločitve o materialnopravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Gre torej za odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka nadzora. Izpodbijani sklep zato ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom dopolnila sklep o začetku sistemskega nadzora št. 0600-3 2022-2718-1 z dne 28. 9. 2022 v zvezi s spremembo sklepa št. 0600-3 2022-2718-2 z dne 29. 9. 2022, in sicer ga je dopolnila tako, da se za prvim odstavkom točke 1 izreka doda nov drugi odstavek, ki v celoti glasi: „Pri socialno-varstvenem zavodu A., se uvede sistemski nadzor v delu, ki se nanaša na opravljanje zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije kot del osnovne zdravstvene dejavnosti, ki jih socialno-varstveni zavod opravlja za svoje oskrbovance.“ (1. točka izreka) ter odločila, da v preostalem delu ostaja omenjeni sklep o začetku sistemskega nadzora v veljavi nespremenjen (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da bosta zaradi izpodbijanega sklepa prizadeta njen ugled in njeno ime kot institucije, ki je javni socialno-varstveni zavod. Prizadeta bosta zlasti v luči medijske odmevnosti primera „zamenjave identitete dveh pacientov istega spola in iste starosti“, ki je opredeljen in na katerega se nanaša osnovni sklep tožene stranke o začetku sistemskega nadzora. Z izpodbijanim sklepom se namreč ustvarja sum, da je šlo za omenjeno nepravilnost tudi pri tožeči stranki, čeprav za to ni nobene podlage. Poudarja, da je ugleden socialno-varstveni zavod, ki svoje storitve izvaja strokovno in ima visoke standarde za kvaliteto svojega dela tudi na področju zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije. Razlogi za sum, da so nastale nepravilnosti pri tožeči stranki, tako niso podani niti niso navedeni v osnovnem izdanem sklepu o začetku nadzora. Sum nepravilnosti se nanaša na Splošno bolnišnico B. in Zdravstveni dom C. in ne na tožečo stranko. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep o dopolnitvi sklepa o začetku sistemskega nadzora odpravi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

3. Obenem tožeča stranka sodišču predlaga, da na podlagi 32. člena ZUS-1 zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da bi ji izvršitev sklepa prizadejala težko popravljivo škodo, ki je v tem, da bi bil zaradi medijske odmevnosti primera okrnjen ugled, ki ga ima in ki je pomemben za obstoj in razvoj njene dejavnosti. Pri tem pa javna korist in korist tožene stranke ne bo prizadeta, saj bo pregled, opravljen pri dveh preiskovancih, omogočil zanesljivo ugotovitev ključne napake in vzrokov za storjeno napako.

4. Tožena stranka je odgovorila na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe. V odgovoru najprej uveljavlja, vendar zgolj iz previdnosti, da je tožba vložena prepozno. Sicer pa navaja, da je izpodbijani sklep o začetku postopka procesne narave in da z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, kar pomeni, da ni dovoljena tožba niti izdaja začasne odredbe. Pojasni, da gre v konkretnem primeru za sistemski nadzor in da odločitev o začetku nadzora v skladu z 82. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) spada v pristojnost tožene stranke. Postopek nadzora je upravičena uvesti, če obstajajo razlogi za sum, da so nastale nepravilnosti, ki zahtevajo celovit strokovni in upravni nadzor. Sistemski nadzor se zaključi s poročilom, ki pa, tako kot izpodbijani sklep o začetku postopka, še ne predstavlja upravnega akta. Kadar se namreč pri nadzoru ugotovijo pomanjkljivosti in nepravilnosti pri izvajalcu, se z odločbo odredijo ukrepi in določi rok za njihovo izvedbo in šele s to odločbo se odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih izvajalca. V konkretnem primeru je sistemski nadzor še v teku in (še) ni izdana odločba, kar po navedbah tožene stranke pomeni, da tožeča stranka nima legitimacije za tožbo niti je nima za predlagano začasno odredbo, za katero razen tega tudi ni uspela dokazati, da bi izvedba sistemskega nadzora zanjo pomenila nepopravljivo škodo. Tožena stranka glede na navedeno in še druge okoliščine konkretnega primera, ki jih obširno navaja, sodišču predlaga, da tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže, oziroma podrejeno, da sodišče tožbo in zahtevo kot neutemeljeni zavrne. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

K I. točki izreka

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, tj. tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se vsebinsko odloča o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni korist tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

7. V konkretnem primeru je predmet spora sklep o dopolnitvi sklepa o začetku sistemskega nadzora, in torej sklep, s katerim se postopek nadzora, ki je bil začet zoper Splošno bolnišnico B. in Zdravstveni dom C., uvede tudi zoper tožečo stranko. Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, gre za sistemski nadzor, ki temelji na določbah 82. člena ZZDej, ter za sklep, s katerim se v skladu s četrtim odstavkom 80. člena istega zakona začne postopek nadzora, in ki kot takšen še ne vsebuje odločitve o materialnopravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Gre torej za odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka nadzora. Izpodbijani sklep zato ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Upravni spor zoper izpodbijani sklep zato ni dopusten, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka v postopku nadzora nima pravnega varstva. Upravnopravno in sodno varstvo bo lahko uveljavljala zoper odločbo, kolikor bo izdana, po končanem postopku nadzora.

8. Ker torej v konkretnem primeru ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in ker izpodbijani sklep tudi nima lastnosti upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ob predhodnem preizkusu tožbo s sklepom kot nedopustno zavreči. Ker je moralo iz navedenih razlogov tožbo zavreči, sodišče ostalih razlogov tožbe in odgovora na tožbo ni presojalo.

K II. točki izreka

9. Ker je sodišče sklenilo, da v konkretnem primeru upravni spor ni dopusten, pa tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč možno samo ob dopustnosti upravnega spora. In ker po že povedanem upravni spor ni dopusten, je sodišče tudi zahtevo tožeče stranke za začasno zadržanje izpodbijanega sklepa kot nesposobno za obravnavanje s sklepom zavrglo.

K III. točki izreka

10. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.