Jedro

Upoštevaje tudi dejstvo, da tožeča stranka v tožbi ni podala izrecnih trditev o tem, da bi bila obveznost pokojnika do nje nastala v času njune zunajzakonske skupnosti, bi se sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku moralo opredeliti do vseh tožbenih trditev tožeče stranke (kot logično povezane celote) in tudi do vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev v konkretnem primeru (določila OZ), ne pa zgraditi pravnih zaključkov zgolj na podlagi njene trditve, da je zunajzakonska partnerka pokojnega očeta tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločba v izpodbijanem delu (to je v II. in III. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sklepom in sodbo) odločilo, da se delni umik tožbe za znesek 2.950,00 EUR vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 24.541,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2016 dalje." (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 685,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je po pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izrecno izjavlja, da se pritožuje zoper II. točko izreka, posledično pa v obrazložitvi pritožbe nasprotuje tudi izreku o stroških. Opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago obeh strank in ne zgolj tožeče stranke, pri čemer je trditveno podlago treba dokazati. Poudarja, da sama v konkretnem postopku trditev glede obstoja zunajzakonske skupnosti niti ni dokazovala, tožena stranka pa je obstoju te skupnosti nasprotovala, zato sodišče ne more zaključiti, da je v času zapisa listine z dne 8. 11. 2012 zunajzakonska skupnost obstajala. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita neuporabo določil 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, in s tem bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Tudi sicer meni, da sodišče njeno izjavo o obstoju zunajzakonske skupnosti presoja izredno pristransko, v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Trdi, da sodišče zunajzakonske skupnosti ne more ugotoviti na podlagi enostranske izjave enega od zunajzakonskih partnerjev, če nasprotna stranka temu nasprotuje, saj je to v nasprotju z veljavno zakonodajo. Pojasnjuje, da dejstev, potrebnih za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, v tej pravdi ni zatrjevala, saj to niti ni bil njen cilj. Niti ni zatrjevala, da je bila na dan izjave z dne 8. 11. 2012 in v obdobju pred tem v zunajzakonski skupnosti s pokojnim. Bila bi zunaj razuma, če bi ta dejstva zatrjevala in še dokazovala v tej pravdi. V primeru, da bi bila zunajzakonska skupnost dokazana oziroma priznana, te tožbe niti ne bi vlagala, pač pa bi uveljavljala pravice iz naslova skupnega premoženja. Njen cilj v konkretni pravdi je bil, da ji je tožena stranka v primeru, da zunajzakonska skupnost ni dokazana, dolžna vrniti znesek, ki ga je sama posodila njenemu očetu, to pa izhaja tudi iz tožbenih navedb. Glede na to, da sporazuma o priznanju obstoja zunajzakonske skupnosti ni bilo, da sta stranki zatrjevali, da je sodišče v Novi Gorici ugotovilo, da zunajzakonska skupnost ni obstajala, ter na podlagi (pomanjkljivih) trditev tožnice v konkretni pravdi ni mogoče zaključiti, da je zunajzakonska skupnost obstajala. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi sodbe v 14. točki in v 2. opombi na 5. strani prihaja v nasprotja samo s seboj, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da glede na ugotovitev sodišča v 14. točki obrazložitve ni moč uporabiti določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR o skupnem premoženju zakoncev. Ker zunajzakonska skupnost v predmetnem postopku ne more biti ugotovljena, je treba listino z dne 8. 11. 2012 presojati z vidika navadnega obligacijskega razmerja dveh fizičnih oseb. V zvezi z navedeno listino še navaja, da gre v njej najprej za priznanje dejstev (pripoznavo dolga), v nadaljevanju pa za zavezo po vrnitvi. Poudarja, da priznanje dejstev ni pravni posel, zato izjava o priznanju dejstev, ki ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, ne more biti nična. Opozarja, da za izjave o dejstvih za zakonce ni predpisana obličnost, temveč je ta predpisana le za pravne posle (47. člen Zakona o notariatu – ZN). Da je sama posodila denarne zneske pokojnemu M. B., je nesporno. Dolg tožena stranka konkludentno priznava, saj ga ni zanikala, zatrjevala pa je celo, da je M. B. dolg delno odplačal in je torej s tem dolg pripoznal (364. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišču tako očita zmotno uporabo 47. člena ZN in neuporabo 364. člena OZ. V primeru sprejetja pravne argumentacije sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča opozarja, da je sodišče prve stopnje presojalo obstoj zunajzakonske skupnosti na dan podpisane izjave 8. 11. 2012, kar pa za odločitev v konkretni zadevi ni relevantno. Obstoj zunajzakonske skupnosti je namreč treba presojati na dan danega posojila, ne pa na dan priznanja posojila, saj je bilo to kasneje. Vendar pa se sodišče z vprašanjem obstoja zunajzakonske skupnosti na dan danega posojila in z vprašanjem, kdaj je sploh bilo dano posojilo, v obrazložitvi sodbe ni ukvarjalo. Če sodišče meni, da je izjava z dne 8. 11. 2012 nična, še vedno ni moč mimo dejstva, da je bilo posojilo dano (kar je kot nesporno ugotovilo tudi sodišče) in da ga je tožena stranka tožeči stranki dolžna vrniti. Pojasnjuje, zakaj dolg ni zastaral. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker v sodbi ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi z opredelitvijo sodišča, da sama ni navedla izvora premoženja, trdi, da k temu na pripravljalnem naroku ni bila pozvana (čeprav iz zapisnika izhaja drugače in je v zvezi s tem tudi dala pripombe na zapisnik). Pa tudi, če je bil poziv dejansko dan, ni razumen, saj je bilo posojilo dano bistveno pred novembrom 2012. Izpostavlja, da je glede na trditve obeh strank glede obstoja zunajzakonske skupnosti, predvsem pa zaradi lastne pasivnosti v zvezi s podajanjem dejstev glede zunajzakonske skupnosti, ter glede na dejstvo, da se tožena stranka ni upirala obstoju dolga, pričakovala ugoditev tožbenemu zahtevku, predvsem glede na izjavo sodišča, da bo samo ugotavljalo obstoj zunajzakonske skupnosti, če bo med strankama sporen. Kot pa se izkaže z izdano sodbo, sodišče obstoja zunajzakonske skupnosti sploh ni ugotavljalo in je to odločilno dejstvo med strankama ostalo sporno. Zaradi tega sodba zanjo predstavlja presenečenje. Meni, da bi jo sodišče moralo opozoriti in pozivati v pravi smeri, če je imelo v vidu drugačno odločitev. Nenazadnje sodbi očita nepravičnost. Izpostavlja, da je propadla tako v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici (saj je bilo tam ugotovljeno, da ni bila zunajzakonska partnerka pokojnika, zaradi česar tudi ne more uveljavljati pravic iz naslova skupnega premoženja) kot tudi v predmetni zadevi (ko se je sodišče na podlagi njene izjave izreklo, da je bila zunajzakonska partnerka pokojnika), in to v obeh postopkih na podlagi enake izjave. Posledično meni, da je nezakonit tudi izrek o stroških. Višjemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter samo odloči o stroških postopka, oziroma naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, priglašeni pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe, saj je ocenilo, da so bile že same navedbe tožeče stranke take, da tožbeni zahtevek v nobenem primeru ne bi mogel biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka ni konkretizirano zatrjevala vira zatrjevanega posojila pokojnemu M. B. (to je svojemu zunajzakonskemu partnerju oziroma očetu tožene stranke) in potrebnih relevantnih dejstev v zvezi s tem ni navedla, kljub izrecnemu opozorilu sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2. 7. 2018. Zato je sodišče prve stopnje izhajalo iz domneve, da je bilo posojilo dano iz skupnega premoženja (in dodalo, da iz takih sredstev posojila veljavno ni mogoče dati), poleg tega pa je toženi stranki tudi očitalo, da ni zatrjevala (in dokazala), da bi bila posojilna pogodba med zunajzakonskima partnerjema sklenjena v notarski obliki (kajti pogodba, ki ni sklenjena v takšni obliki, je upoštevaje 48. člen v zvezi s 1. točko 47. člena ZN nična).

5. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da v razlogih sodbe ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih (gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se sodišče prve stopnje zaradi zavzetega stališča o nesklepčnosti tožbe ni opredelilo do vseh v tožbi zatrjevanih dejstev in s tem do vseh možnih pravnih podlag predmetnega spora. Izrecen pomen je sodišče prve stopnje dalo le trditvi tožeče stranke, da sta obe pravdni stranki dedinji po pokojnem M. B., ki se je tožeči stranki zavezal plačati zneske v skupni višini 27.491,68 EUR (kot vrnitev posojila oziroma kot refunadacijo obrokov za kredite), ni pa sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi trditve tožeče stranke o tem, da ji tožena stranka ne priznava statusa zunajzakonske partnerke in posledično tudi ne statusa dedinje po pokojniku, ter pojasnila tožeče stranke o tem, zakaj je vložila predmetno tožbo, v kateri od tožene stranke zahteva vrnitev celotnega zneska (tožeča stranka je namreč navedla, da zoper toženo stranko zaradi njenega nepriznavanja svojega statusa zunajzakonske partnerke pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici vodi pravdo P 000/2016 na priznanje dedne pravice, vendar pa izid omenjene pravde še ni znan).

6. Upoštevaje pojasnjen namen vložene tožbe v predmetni pravdi ter dejstvo, da tožeča stranka v tožbi ni podala izrecnih trditev o tem, da bi bila obveznost pokojnika do nje nastala v času njune zunajzakonske skupnosti, bi se sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku moralo opredeliti do vseh tožbenih trditev tožeče stranke (kot logično povezane celote) in tudi do vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev v konkretnem primeru (določila OZ), ne pa zgraditi pravnih zaključkov zgolj na podlagi njene trditve, da je zunajzakonska partnerka pokojnega očeta tožene stranke. Glede na navedeno gre tudi verjeti pritožbenemu opozorilu tožeče stranke, da takšna sodba zanjo predstavlja presenečenje.

7. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločbo v izpodbijanem delu (to je v II. in III. točki izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, do ostalih uveljavljanih pritožbenih razlogov pa se ni opredeljevalo vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP). Za razveljavitev izpodbijanega dela odločbe (sodbe) in vrnitev zadeve v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo, ker ugotavlja, da glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more odpraviti ugotovljene kršitve postopka oziroma dopolniti postopka (do vseh pravno pomembnih dejstev, dokazov in možnih pravnih podlag se je kot prvo dolžno opredeliti sodišče prve stopnje),1 obenem pa ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek in a contrario drugi odstavek 354. člena ZPP).

8. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva vse trditve tožeče stranke kot logično povezano celoto ter se opredeli do vseh njenih in toženkinih trditev in dokazov kot tudi do vseh možnih pravnih podlag, ki bi v konkretnem primeru lahko prišle v poštev glede na zatrjevana dejstva. Preveri naj tudi končni izid pravdnega postopka P 000/2016 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov.