Jedro

ZOdvT je uvedel sistem plačila ene nagrade za narok, ne glede na to, koliko narokov je v zadevi bilo. Narok(e) v postopku ugotavljanja seznama dolžnikovega premoženja je šteti kot isto zadevo, zato že priznana nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se stroški upnika, priglašeni na naroku dne 22. 4. 2016 ne priznajo.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik ter predlaga spremembo sklepa oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Upnik se ne more strinjati, da stroški prihoda pooblaščenca upnika na narok dne 22. 4. 2016 niso potrebni za samo izvršbo. Res je sicer sodišče upniku že priznalo stroške za narok, ki je bil dne 11. 9. 2015, vendar pa na tisti narok dolžnica ni pristopila, pa je sodišče vendarle štelo, da gre za stroške, ki so potrebni za izvršbo. Stroške za narok, na katerega pa je dolžnica pristopila, pa sodišče šteje kot stroške, ki so nepotrebni za izvršbo, pa čeprav se je na tem naroku dolžnico zasliševalo glede samega premoženja. Dolžnica je tista, ki je s svojim ravnanjem povzročila stroške upniku, saj na narok dne 22. 4. 2016 ni pristopila, izostanka ni opravičila, na narok pa je bila pravilno vabljena. Narok po 31. členu ZIZ je namenjen ugotovitvi dolžnikovega premoženja, upnik pa na tem naroku uresničuje pravico do izjave in kontradiktornosti postopka. Sodišče ne pojasni, zakaj bi upnik moral nositi stroške za narok, ki je bil potreben zaradi krive dolžnice. Zgolj sklicevanje s pavšalno navedbo, da naj bi ZOdvT uvedel eno nagrado za vse naroke, ne more biti dovolj, sploh ker sodišče ni obrazložilo, zakaj stroški pristopa na narok niso bili potrebni za izvršbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje upniku ni priznalo stroškov, priglašenih na naroku 22. 4. 2016 iz razloga, ker mu je stroške za narok (opravljen dne 11. 9. 2015) že priznalo, Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) pa je uvedel sistem plačila ene nagrade za narok, ne glede na to, koliko narokov je v zadevi bilo. V pritožbi te ugotovitve upnik ne prereka, utemeljuje pa potrebnost stroškov, priglašenih na naroku dne 22. 4. 2016, navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je te stroške štelo za nepotrebne ter sodišču prve stopnje očita, da je zgolj pavšalno obrazložilo, zakaj je stroške za narok upniku mogoče priznati le enkrat. 6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Besedno zvezo „Nagrada za narok“ v Tar. št. 3467 Tarife ZOdvT je treba razlagati tako, kot je to storilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 v pravdni zadevi (za upravni spor pa npr. v sklepu X Ips 468/2010 z dne 15. 12. 2011(1)). Upoštevati je namreč treba, da je ZOdvT vzpostavil celovitejši pristop k nagrajevanju odvetnikovega dela. V drugem odstavku 14. člena ZOdvT je predpisano, da lahko odvetnik prejme nagrade v isti zadevi le enkrat (v sodnem postopku lahko sicer prejme nagrade na vsaki stopnji). Zakonodajalec je pri predpisovanju dejstev, na podlagi katerih je določena nagrada v izvršilnem postopku, sicer povzel prejšnjo ureditev po Odvetniški tarifi in opredelil nagrade za določena posamezna dejanja znotraj postopka na prvi stopnji, vendar pa je treba pri razlagi Tarife ZOdvT izhajati iz usmeritve v 14. členu ZOdvT, upoštevaje tudi 15. in 16. člen tega zakona. Člena 15 in 16 ZOdvT opredeljujeta pojma „ista zadeva“ in „različne zadeve“ in zadeve primeroma naštevata, za postopek izvršbe pa pretežno prepuščata zapolnitev standarda sodni praksi. Narok(e) po 31. členu ZIZ je šteti kot isto zadevo, zato v tej zadevi že priznana nagrada za narok z dne 11. 9. 2015 vključuje nagrado za vse naroke po 31. členu ZIZ (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1700/2014).

7. Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko spustilo v presojo potrebnosti stroškov naroka z dne 22. 4. 2016, vendar pa glede na citirana določila ZOdvT takšna presoja niti ni bila potrebna. Za ponovno priznanje stroškov za narok namreč ni podan pravni temelj, zato je presoja potrebnosti stroškov kot taka odpadla. Sodišče prve stopnje je sicer na kratko, vendar dovolj jasno pojasnilo, da je ZOdvT uvedel sistem plačila ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v eni zadevi ter da upniku iz tega razloga ni ponovno priznalo stroškov za narok, zato ni mogoče slediti upnikovi pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je bila torej pravilna in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške, ki so mu z njo nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Drugačna je ureditev v kazenskem postopku, saj je za kazenski postopek izrecno predpisano, da je odvetnik upravičen do nagrade za narok za vsak dan glavne obravnave (Opomba 4, 2. točka Tarife ZOdvT).