Jedro

Ker se je za zaračunavanje stroškov tožeča stranka odločila ob obvestilu tožene stranke, da poslovno sodelovanje prekinja, in ker je sama določila zapadlost plačila po prenehanju trajanja pogodbe, ni pa s tem plačilom uveljavljala škode zaradi prenehanja pogodbe, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni : - v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. Ig 2005/00322 z dne 23. 06. 2005 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne; - v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 959,09 EUR, v roku 15 dni.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 292,14 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. in 3. točki izreka in tožeči stranki priznalo pravdne stroške v višini 36,95 EUR, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz "vseh" pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke; podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne, toženi stranki pa naj naloži v plačilo nastale stroške.

Pritožba je utemeljena.

Nesporno med pravdnima strankama tega spora je bilo dejstvo, da sta dalj časa poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka za toženo stranko izdelovala kartonsko embalažo. Dalj časa trajajoče pogodbeno razmerje je 15. 07. 2004 odpovedala tožena stranka.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je predmet spora plačilo računa št. 2474, iz besedila katerega izhaja, da tožeča stranka toženi stranki zaračunava "klišeje, katere do sedaj v interesu sodelovanja nismo zaračunavali". Vse obrambne ugovore tožene stranke, s katerimi se je upirala plačilu računa, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pri tem je tudi zaključilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor, da se klišeji ne zaračunavajo in ne plačujejo. Ugotovilo je, da je tožeči stranki nastal strošek za izdelavo novih klišejev, ki ga je ob odpovedi pogodbe s strani tožene stranke tej utemeljeno zaračunala z računom št. 2474. V primeru odpovedi trajnega dolžniškega razmerja ima upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala z odpovedjo (6. odstavek 333. člena OZ).

Ob pravilni uporabi materialnega prava, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), se torej za odločilno izkaže vprašanje, ali je obveznost plačila stroška tožeče stranke za izdelavo klišejev zapadla pred ali po odpovedi pogodbe, torej pred ali po 15. 07. 2004. S pritožbenimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin primera, v katerih je tožeča stranka izstavila račun, to pa je "razočaranje nad prenehanjem poslovnega sodelovanja" in želja po ohranitvi pogodbenega razmerja, pritožnica smiselno izpodbija razloge sodbe o pravici tožeče stranke, da zahteva plačilo terjatve, ki je zapadla po odpovedi pogodbe. S takim stališčem pritožbeno sodišče soglaša. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka zaračunala strošek izdelave klišejev ob odpovedi pogodbe in se pri odločitvi oprlo na račun 2474, ki določa zapadlost 07. 12. 2004, upoštevaje tudi besedilo podlage za izstavitev računa, sklepanje o tem, da je zapadla obveznost tožene stranke, da plača strošek klišeja tožeči stranki pred 15. 07. 2004, kar bi bila lahko podlaga za ugodilno sodbo, ni pravilno. Ob neizpodbiti ugotovitvi, da med pravdnima strankama ni bila izključena možnost, da tožeča stranka posebej zaračunava tudi stroške orodja, med katere sodi strošek za klišeje, je imela tožeča stranka na izbiro, da toženi stranki sama določi rok za plačilo tega stroška. Ker se je za zaračunanje stroška po ugotovitvah sodišča prve stopnje odločila ob obvestilu tožene stranke, da poslovno sodelovanje prekinja, in ker je sama določila zapadlost plačila po prenehanju trajanja pogodbe, ni pa s tem plačilom uveljavljala škode zaradi prenehanja pogodbe, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku. V skladu z določbo 6. odstavka 333. člena OZ bi moralo glede na ugotovljeno dejansko stanje tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Sprememba sodbe je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (1, odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo stroške, za katere ocenjuje, da so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP): za sestavo ugovora 400 točk po OT, za eno pripravljalno vlogo 400 točk po OT, za prvi narok za glavno obravnavo 400 točk po OT, za narok dne 25. 05. 2007 100 točk po OT, za narok za glavno obravnavo 01. 02. 2008 200 točk po OT in za trajanje še 150 točk po OT, za materialne stroške 26,5 točk po OT, skupaj 1676,50 točk po OT z 20% DDV (923,41 EUR) in za plačano takso za ugovor 35,68 EUR. Poleg pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti še pritožbene stroške za sestavo pritožbe 500 točk po OT, za poročilo stranki 20 točk po OT, za materialne stroške 10,4 točk po OT, skupaj 530,4 točk z 20% DDV, kar znese 292,14 EUR.