Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zoper pravnomočno odločitev nižjega sodišča. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo na tak način, da je odločilo le o delu zadeve, v preostanku pa je ostala zadeva še odprta za odločanje. Slednje ne predstavlja pravnomočne odločitve, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. Dolžnik sam nosi stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Upnik v tem izvršilnem postopku izterjuje dolg na podlagi seznama zaostalih davčnih obveznosti. Na njegov predlog je sodišče predlagano nepremičninsko izvršbo dovolilo.

Sodišče prve stopnje je nato dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodilo, sklep o izvršbi z dne 10.6.2003, opr.št. In 03/00050-6 razveljavilo in izvršbo v celoti ustavilo. V razlogih se je sklicevalo na 81. člen Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS št. 18/1996 do Ur.l. RS št. 54/2004; ZDavP), ki določa, da je prisilna izterjava davkov iz dolžnikovega nepremičnega premoženja, za katero je pristojno sodišče, dovoljena le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih dohodkov in terjatev ali premičnega premoženja. Ob dejstvu, da glede iste terjatve že poteka izvršba na dolžnikovo plačo, pa po stališču sodišča prve stopnje ni mogoč sklep, da izvršba na plačo do sedaj ni bila uspešna, kar pomeni, da je predlog za nepremičninsko izvršbo preuranjen.

Pritožbeno sodišče je pritožbi upnice ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se sedaj glasi: "Izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. In 03/00050 z dne 10.6.2003, se ustavi za dne 20.6.2002, 19.7.2002, 20.8.2002, 20.9.2002, 13.11.2002, 28.11.2002, 20.12.2002, 21.1.2003, 26.2.2003, 26.3.2003, 25.4.2003, 27.5.2003 in 23.6.2003 skupno plačanih 130.000 SIT ter v juliju in avgustu 2003 plačanih 20.000 SIT." V razlogih je navedlo, da je pojem neuspešne upravne izvršbe pravni standard, ki ga je treba presojati od primera do primera. Odločilo je, da izvršbe na dolžnikovo plačo v višini 10.000 SIT mesečno ni mogoče šteti za uspešno, saj niti ne dosega mesečno naraščajočega dolga. Ob takšnih okoliščinah dolg ne bi bil nikoli poravnan.

Proti temu sklepu vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep sodišča prve stopnje izpodbija v delu, kolikor je opustilo odločitev o predlogu upnice za izvršbo. Sklep sodišča druge stopnje pa izpodbija v tistem delu, s katerim je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 10.6.2004 in o ustavitvi izvršbe v celoti, pri čemer pa ne izpodbija odločitve sodišča druge stopnje o ustavitvi izvršbe za skupno plačanih 130.000 SIT.

Zahteva uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava določb 3. točke drugega odstavka 17. člena v zvezi z 19. členom Zakon o izvršbi in zavarovanju (sedaj: uradno prečiščeno besedilo; Uradni list RS 44/2006; ZIZ-UPB2) ter z določbami drugega odstavka 46. člena in 81. člena ZDavP. Zahteva uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter iz 3. in 14. točke drugega odstavka istega člena.

Po stališču zahteve sta nižji sodišči izhajali iz napačnega izhodišča, da za izterjavo iste obveznosti že teče upravna izvršba na dolžnikovo plačo, namesto da bi skladno z določbami tretjega odstavka 17. člena ZIZ-UPB2 v povezavi z določbami 19. člena ZIZ-UPB2 in ob upoštevanju 44. člena, drugega odstavka 46. člena in 81. člena ZDavP ugotavljali, ali je navedeni dolgovni seznam dejansko že izvršljiv. Po mnenju zahteve namreč še ni izvršljiv. Sodišči naj bi spregledali odločilno dejstvo, da dolgovni seznam, ki je bil podlaga za sodno izvršbo, ni bil tudi podlaga upravni izvršbi. Iz listin, ki jih je priložila upnica, je razvidno, da dolgovni seznam z dne 5.12.2002, ki je bil naveden kot izvršilni naslov v obravnavani sodni izvršbi, ni bil naveden kot izvršilni naslov tudi v predhodnem postopku upravne izvršbe, v kateri bi imel dolžnik možnost skladno z določbo drugega odstavka 46. člena ZDavP po vsebini ugovarjati njegovi pravilnosti. Neizvršljivost dolgovnega seznama pa predstavlja oviro za dovolitev sodne izvršbe na dolžnikove nepremičnine po določbah 81. člena ZDavP. Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 18. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006 ; ZPP). Ker je bil izvršilni predlog preuranjen, bi se moralo izreči za nepristojno. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-UPB2. To kršitev je nato ponovilo še pritožbeno sodišče, ko je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju o dolžnikovem ugovoru spregledalo določbe 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ-UPB2, enako pa je storilo tudi pritožbeno sodišče, čeprav bi moralo pri odločanju o pritožbi upnice na navedene ugovorne razloge paziti že po uradni dolžnosti. S tem sta sodišči zagrešili postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sklep je namreč izdalo sodišče, ki zanj ni bilo pristojno, kar predstavlja ugovorni razlog iz 1. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ-UPB2. To, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki še ne izpolnjuje pogojev za izvršljivost v sodni izvršbi, predstavlja ugovorna razloga iz 2. oziroma 3. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ-UPB2. Kršitev postopka v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ-UPB2 pa je pritožbeno sodišče storilo tudi s tem, ko ni uporabilo določb drugega odstavka 350. člena ZPP, določbe 4. točke 358. člena in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-UPB2 pa je uporabilo nepravilno.

Zahteva uveljavlja tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišči obeh stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista navedli razlogov o dejstvih, ki so bila odločilna za presojo izvršljivosti navedenega izvršilnega naslova. Istovrstno kršitev naj bi sodišče zagrešilo tudi s tem, ko je ob spremembi prvostopne odločitve v izreku svojega sklepa odločilo le o ustavitvi izvršbe glede plačanega dela dolga, ne pa tudi o dolžnikovem ugovoru in izdanem sklepu o izvršbi, čeprav iz obrazložitve smiselno izhaja, da je o tem odločalo in izdani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi. Podano je torej nasprotje med izrekom izpodbijanega pritožbenega sklepa in razlogi v njegovi obrazložitvi. Zato je pritožbeni sklep nerazumljiv ter ga ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama postopka, ki sta nanjo odgovorili.

Upnica je v odgovoru pojasnila, da ne drži navedba v zahtevi, češ da naj bi izvršilni naslov ne zajemal istih obveznosti, kakor so bile izterjevane že v upravni izvršbi. Obveznosti so namreč iste, seznam je le dopolnjen z vsemi sestavinami, ki so zakonsko obvezne.

Dolžnik je podal obširen odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. V njem podaja obrazložitev svoje pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter sodišču predlaga, naj postopek izvršbe ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo (385. člen ZPP). Ko zahteva v obravnavani zadevi v zaključku uveljavlja procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vsebinsko v svojem bistvu opozarja, da takšne odločitve v škodo dolžnika v tem izvršilnem postopku sploh (še) ni. To, da vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo proti odločitvi, ki je še ni, pa izhaja tudi iz uvodnega dela zahteve, kjer opredeljuje obseg izpodbijanja. Tako najprej navaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, "kolikor je opustilo odločitev o predlogu upnice za izvršbo." Nadalje navaja, da napada sklep sodišča druge stopnje "v tistem delu, s katerim je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 10.6.2003, opr.št. In 03/00050, in o ustavitvi izvršbe v celoti, pri čemer pa ne izpodbijam odločitve sodišča druge stopnje o ustavitvi izvršbe za skupno plačanih 150.000 SIT, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje." Kot je razvidno iz obrazložitve zahteve, se je sicer pri opredelitvi izpodbijanega dela prvega sklepa zapisala napaka. Vsebinsko namreč zahteva sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o ostalih ugovornih navedbah, ne pa o predlogu za izvršbo. O predlogu za izvršbo je bilo tudi sicer namreč odločeno - izdan je bil sklep o izvršbi. Sicer pa to za obravnavanje zahteve v tem postopku tudi ni pomembno. Zahteva namreč lahko napada le odločitev sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna. Takšne odločitve pa (razen v delu, ki ga zahteva izrecno ne napada) v tem postopku (še) ni. Izhajati je treba iz sklepa pritožbenega sodišča, ki je neposredno napaden.

Pritožbeno sodišče je sprejelo odločitev, katere izrek je povzet zgoraj, v tretjem odstavku obrazložitve tega sklepa. Izrek sklepa je, da se odločitev sodišča prve stopnje spremeni. Iz nadaljevanja sledi, da se spremeni tako, da se nadomesti z izrekom, ki ga v navednicah vsebuje izrek sklepa pritožbenega sodišča. To z drugimi besedami pomeni, da sedaj odločitve sodišča prve stopnje več ni, marveč je namesto te izrečena odločitev sodišča druge stopnje. Vsebina te odločitve pa pokaže, da je materialno (vsebinsko) odločeno le o tem, v katerem delu se izvršba ustavi. Pritožbeno sodišče je torej odločilo tako, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovoru zoper sklep o izvršbi v celoti ugodilo in izvršbo v celoti ustavilo, v resnici spremenilo tako, da je tej odločitvi delno (čeprav iz drugih razlogov) pritrdilo in jo potrdilo. Tega dela sklepa zahteva ne napada. V preostalem delu pa pritožbeno sodišče ugovora ni zavrnilo, marveč je odločitev ostala odprta. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa navedlo le to, da po njegovem pravnem stališču razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo, ne drži. O samem ugovoru pa niti ni odločilo v izreku sklepa niti se z njim ni ukvarjalo v njegovih razlogih. Sklep sodišča druge stopnje je v tem delu torej razveljavitveni sklep. Ne manjkajo namreč le razlogi o odločilnih dejstvih in odgovor sodišča na preostale ugovorne navedbe, kot navaja zahteva, marveč manjka celotna odločitev o ugovoru. Ta je prepuščena sodišču prve stopnje. Čeravno sodišče druge stopnje tega izrecno ni zapisalo in v tej smeri tudi ni podalo napotkov za nadaljnje delo, tako narekuje nastali procesni položaj, v katerem o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi v pretežnem delu še ni bilo odločeno, saj je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da te odločitve več ni (tj. jo je po vsebini razveljavilo), obenem pa samo o ugovoru ni odločilo.

Tako se izkaže, da zahteva napada odločitev, ki je še ni. Takšna zahteva pa je nedovoljena, saj ne vsebuje že osnovnega pogoja iz 385. člena ZPP. Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Dolžnik, ki je v svojem odgovoru obrazložil pobudo nedovoljene zahteve za varstvo zakonitosti, ni s to vlogo v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Njegovih za postopek nepotrebnih stroškov mu zato revizijsko sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-UPB2).