Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je obresti od uveljavljane terjatve treba obračunati skladno z določili pogodbe in da so predloženi obračuni obresti nejasni. Spregledalo pa je, da je toženka v pravdni zadevi, ki se je vodila na osnovi hipotekarne tožbe, priznala neplačani del terjatve. Med strankama je nesporno, da je s hipoteko zavarovana ista terjatev, kot jo je toženka dolžna plačati kot plačnica in porok. Plačil, ki naj bi bila izvedena pred toženkino pripoznavo terjatve, ni treba ugotavljati ali preverjati, ker je toženka višino obveznosti priznala. Isto velja za obrestovanje pred pripoznavo zahtevka.

Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na tožničine pomanjkljive trditve v zvezi s plačanim delom terjatve. Ker je tovrstne trditve podala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme plačanega dela terjatve, tožnica zaradi svoje pasivnosti pri opredeljevanju plačanega dela terjatve ne sme biti prizadeta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev spremeni tako, da se izrek glasi:

1. Sklep izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 7173/2002 z dne 10.7.2002 ostane v 1. in 3. odstavku v veljavi tako, da je tožena stranka v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati: - 18.114,75 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

- izvršilne stroške 305,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2002 dalje do plačila; v preostalem delu se sklep o izvršbi razveljavi in se zahtevek v tem delu zavrne.

2. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pravdnega postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 7173/2002 z dne 10.7.2002 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 512,22 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sklicuje se na ugotovitve iz sodbe (pravilno sklepa) z dne 22.4.2005. Na osnovi teh ugotovitev zaključuje, da je podala vse pravno relevantne trditve, ki zahtevek utemeljujejo. Podlaga za zahtevek je toženkino poroštvo za terjatev iz posojilne oz. kreditne pogodbe. Povzema svoje trditve: obveznost iz posojilne pogodbe znaša 2,750.000,00 SIT, terjatev je zapadla v plačilo 16.7.1997, terjatev ni bila niti deloma plačana, kar je sodišče ugotovilo v odločbi z dne 22.4.2005. Zahtevano je plačilo 7.315.815,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2002 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek vsebuje poleg glavnice tudi kapitalizirane zakonske zamudne obresti od odstopa od pogodbe dalje. Podlaga za obračunavanje procesnih obresti je 381. čl. Obligacijskega zakonika. S pomočjo programa Vrhovnega sodišča za obračun obresti opravljen izračun pokaže, da je zahtevek celo nižji, kot bi lahko bil. Zgolj v primeru, da ne bi bilo zatrjevano katero od pravno relevantnih dejstev, bi bil zahtevek nesklepčen in neutemeljen. Sodišče o obstoju posojilne pogodbe in poroštvene zaveze ne dvomi. Tudi o zapadlosti terjatve ne. Zgoraj navedena dejstva terjajo ugoditev zahtevku. Ugotovitev, da je bila terjatev delno plačana in znaša le še 2,250.000,00 SIT, ne more biti podlaga za zavrnitev celotnega zahtevka. Za zmoten označuje zaključek, da ni podala pravno relevantnih dejstev in jih utemeljila z dokazi. Glavnici so prištete kapitalizirane obresti, zato je terjatev na dan 22.5.2002 znašala 7.315.852,00 SIT. Dejstvo, da je zahtevala nižje obresti od teh, ki jih izkazuje 1.7.2016 izdelan obračun, ne omogoča zaključka, da ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Meni, da je materialno pravo, ki ga mora sodišče uporabiti, tudi odločba Ustavnega sodišča o teku obresti – U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Treba je ugotoviti, ali je višina do 1.1.2002 zapadlih in neplačanih obresti presegla glavnico (bodisi 2.750.000,00 SIT ali 2.500.000,00 SIT). V tem primeru so obresti dne 1.1.2002 nehale teči. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča; tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z višino vtoževane terjatve. Opozarja, da tožeča stranka že višine glavnice na dan 21.3.1997 (2,500.000,00 SIT) ni znala pojasniti. Obračune obresti označuje za nejasne zaradi pojmov: zamudne obresti, zamudne revalorizacijske obresti, sporne obresti, sporne revalorizacijske obresti. Posojilna pogodba obračunavanja takih obresti ne predvideva. Meni, da delno plačilo potrjujeta dodatek k posojilni pogodbi in sklep o prodaji v izvršilnem postopku. V nasprotju s prvostopenjskim stališčem pa ocenjuje, da je terjatev zastarana. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno, da se je toženka kot plačnik in porok zavezala izpolniti posojilojemalčevo obveznost iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 401/4 z dne 17.1.1997. Sporna je bila, in je tudi v pritožbenem postopku, višina posojilojemalčeve in s tem toženkine obveznosti. Tožeča stranka trdi, da posojilojemalčeva obveznost ni bila niti delno izpolnjena. Tožena stranka trdi, da dodatek št. 1 z dne 21.3.1997 k pogodbi z dne 17.1.1997 dokazuje delno plačilo (zmanjšanje terjatve za 250.000,00 SIT) in da je terjatev delno prenehala z realizacijo izvršbe, vodene na osnovi sodbe, izdane v postopku I P 531/97. 6. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker ni uspelo ugotoviti višine terjatve oz. neplačanega dela terjatve, ki jo je toženka kot plačnica in porok dolžna plačati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je višina toženkine obveznosti ugotovljiva, zato je odločitev spremenjena (358. čl. ZPP).

7. Toženka se je – kot plačnica in porok – zavezala plačati posojilojemalčeve obveznosti iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 17.1.1997 z dodatkom št. 1 z dne 21.3.1997. Pri ugotavljanju neplačanega dela obveznosti po tej kreditni pogodbi je sodišče prve stopnje izhajalo iz obveznosti, ki je navedena v Pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 17.1.1997 in zmanjšana za delno plačilo, ki naj bi ga dokazoval dodatek k tej pogodbi. Ocenilo je, da je obresti treba obračunati skladno z določili pogodbe in da so predloženi obračuni obresti nejasni. Spregledalo pa je, da je toženka v pravdni zadevi I P 531/97 soglašala, da neplačani del terjatve, ki jo ima tožeča stranka zoper njo kot zastaviteljico in torej plačnico terjatve, znaša 3,197.678,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1997 dalje do plačila. S pripoznavo v pravdnem postopku I P 531/97 je toženka potrdila obstoj svoje obveznosti – 3.197.678,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1997 dalje; pristala je na plačilo do vrednosti hipoteke.(1) Pogodba o kratkoročnem posojilu je bila odpovedana 9.7.1997 (pred pripoznavo obveznosti) in njene učinke torej hipotekarna tožba in toženkina pripoznava zahtevka že zajemata.(2) Med strankama je nesporno, da je s hipoteko zavarovana ista terjatev, kot jo je toženka dolžna plačati kot plačnica in porok. O delnem plačilu, ki naj bi bilo izvršeno pred 21.3.1997 (dokazoval naj bi ga dodatek k posojilni pogodbi) in obrestovanju pred 1.10.1997, se torej – zaradi toženkine pripoznave višine obveznosti na dan 1.10.1997 – ni treba izrekati oz. teh dejstev ugotavljati ali preverjati.

8. Dne 22.5.2002 je tožeča stranka postavila zahtevek za plačilo 7,315.851,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2002 dalje (najprej kot predlog za izvršbo na osnovi verodostojne listine). Zaradi toženkine predhodne pripoznave obveznosti (3.197.678,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1997 dalje), je višina uveljavljane terjatve ugotovljiva s pomočjo obračuna zakonskih zamudnih obresti, ki ga sodišče lahko opravi brez pomoči izvedenca finančne stroke. Prvostopenjsko sodišče zato po nepotrebnem problematizira razliko med zneskoma 3.197.678,00 SIT in 7.315.851,50 SIT, sklicujoč se na nejasne obračune obresti.

9. Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na tožničine pomanjkljive trditve v zvezi s plačanim delom terjatve. Ker je tovrstne trditve podala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme plačanega dela terjatve, tožnica zaradi svoje pasivnosti pri opredeljevanju plačanega dela terjatve ne sme biti prizadeta. Pritožbeno sodišče upošteva, da se tožeča stranka profesionalno ukvarja s kreditiranjem, zato mota nastopati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri presoji njenega ravnanja pa je – poleg zahteve po skrbnosti dobrega strokovnjaka – treba upoštevati, da je do delnega poplačila terjatve prišlo po sprožitvi sodnega postopka in da je pri njej prišlo do statusnih sprememb, zaradi česar so arhivi manj pregledni. Kljub profesionalni skrbnosti, s katero kot banka, ki se poklicno ukvarja s tovrstnimi posli, mora nastopati, je mogoče opravičiti oz. vsaj ni treba sankcionirati njenega zanikanja delnega plačila iztoževane obveznosti.

10. Tožeča stranka ni upoštevala, da je obveznost, katere plačnik je toženka oz. obveznost, na katero se nanaša toženkino poroštvo, zaradi unovčene hipoteke delno prenehala.(3) Tožena stranka se je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (dne 22.7.2002, ko do realizacije izvršbe In 167/99 še ni prišlo) in v vlogi z dne 7.6.2015 sklicevala na hipoteko ter poplačilo iztoževane terjatve iz zastavljene nepremičnine. Tožeča stranka je vztrajala pri postavljenem zahtevku in postavila trditev, da niti toženka niti glavni dolžnik nikoli nista plačala niti dela glavnice. Ni se torej odzvala na toženkino trditev, da je terjatev delno poravnana zaradi v izvršilnem postopku In 167/99 unovčene hipoteke. Predloženega sklepa o poplačilu In 167/99 z dne 4.9.2002 (dokaz B10) tožeča stranka ni komentirala. Ker je s sklepom In 167/99 z dne 4.9.2002 predvideno plačilo na račun terjatve v višini 2.054.336,64 SIT, je očitno do plačila prišlo (tožeča stranka plačila argumentirano ni zanikala). Ker iz sklepa ali drugih dokazov ni razvidno, kdaj je bilo plačilo izvršeno, pritožbeno sodišče zaradi tožnikove pasivnosti (to dejstvo mu je znano in bi ga bil dolžan posredovati) šteje, da je bilo plačilo opravljeno že na dan izdaje sklepa. Pritožbeno sodišče torej ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da višina terjatve ni ugotovljiva oz. da je tožeča stranka ni dokazala.

11. Iz obračuna zakonskih zamudnih obresti, ki je sestavni del te sodbe, je razvidno, da glavnica 3,197.678,00 SIT, obrestovana od 1.10.1997 do 1.1.2002 znaša 8,286.160,64 SIT, obresti pa 5,088.482,64 SIT. To pomeni, da so obresti do 1.1.2002 presegle glavnico. Upoštevajoč spremenjeno zakonodajo,(4) ki velja tudi za obveznosti, ki so se začele obrestovati že pred uveljavitvijo OZ, je treba zaključiti, da so obresti nehale teči, ko so dosegle glavnico. Toženkina obveznost torej znaša 6.395.356,00 SIT (3.197.678,00 SIT glavnica + 3.197.678,00 SIT obresti). Upoštevajoč menjalni tečaj 239,64 SIT/EUR, to znaša 26.687,34 EUR. Zaradi realizacije hipoteke (plačila v izvršilnem postopku In 167/99) je ta terjatev prenehala v višini 8.572,59 EUR (plačilo na račun terjatve 2,054.336,64 SIT, razvidno iz sklepa o poplačilu In 167/99 – dokaz B10). Terjatev, ki jo je toženka dolžna plačati kot plačnica in porok, torej znaša 18.114,75 EUR.

12. Na osnovi teh ugotovitev je prvostopenjska odločitev spremenjena tako, da je toženka v roku 15. dni dolžna plačati 18.114,75 EUR, v ostalem delu pa je sklep o izvršbi v prvi točki izreka razveljavljen in postopek ustavljen. Ker tožnica zahteva tudi plačilo procesnih obresti, je odločeno, da je v primeru zamude toženka dolžna plačati tudi zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Tem obrestim se toženka s pravočasnim plačilom lahko izogne, zato se limitiranje obresti ne nanaša tudi na obresti po izteku paricijskega roka. Ker je tožeča stranka z izvršbo uveljavljala približno toliko, kot je znašala s strani toženke pripoznana obveznost, je bil predlog za izvršbo utemeljeno vložen. Odločitev o izvršilnih stroških je zato v celoti vzdržana v veljavi.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da uveljavljana terjatev ni zastarana. Terjatev, ki je zaradi odpovedi pogodbe zapadla v plačilo 15.7.1997, je bila uveljavljana v sodnem postopku I P 531/97. Pravna podlaga za uveljavljanje terjatve v pravdnem postopku I P 531/97 je bila res hipoteka, vendar ni mogoče spregledati, da je bila le-ta ustanovljena zaradi poplačila tiste terjatve, kot je predmet uveljavljanja v tem pravdnem postopku. Toženka se je to terjatev – poleg tega, da je za zavarovanje njenega plačila zastavila svojo nepremičnino (hipoteka) – zavezala plačati tudi kot plačnica (torej glavni dolžnik), poleg tega pa še kot porok. Postopek I P 531/97 je bil torej voden zaradi uveljavljanja iste terjatve kot ta postopek; različna je le pravna podlaga, na osnovi katere je toženka terjatev dolžna plačati. V istem letu, kot se je pravdni postopek I P 531/97 končal – 1999 – je bila vložena izvršba In 167/99, s katero je tožeča stranka od toženke uveljavljala plačilo te terjatve. Od zaključka tega izvršilnega postopka do 22.5.2002, ko je bil z vložitvijo predloga za izvršbo na osnovi verodostojne listine začet ta postopek, niso pretekla tri leta. Triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe (374. čl. in prvi odstavek 1019. čl. ZOR) se torej pred uveljavljanjem terjatve v tem postopku ni iztekel. 14. Upoštevajoč vse okoliščine v zvezi z nastopanjem pravdnih strank v postopku (opisane so v prejšnjih točkah) in delni uspeh tožeče stranke je primerno, da pravni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zahtevala tožena stranka. Do povrnitve stroškov ni upravičena, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Iz izreka sodbe na podlagi pripoznave I P 531/97 z dne 19.5.1999 sicer izhaja toženkina obveznost plačila 3,276.509,50 SIT, vendar je iz hipotekarne tožbe razvidno, da se na terjatev iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu 401/1, ki je predmet tega pravdnega postopka, nanaša zgolj plačilo 3.197.678,00 SIT (ostanek pripoznane terjatve se nanaša na obveznost iz pogodbe 145/96).

Op. št. (2): V hipotekarni tožbi se omenja odpoved Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 401/4. Op. št. (3): Sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve pravilno navaja, da je bil sklep o delnem poplačilu, iz katerega je poplačilo razvidno, izdan kasneje kot je bil vložen predlog za izvršbo, v teku postopka pa tožeča stranka svoje terjatve ni zmanjševala.

Op. št. (4): 376. čl. OZ, ki je veljal od 1.1.2002 do 22.5.2007, in Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2.3.2006.