Jedro

Za mladoletnike poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik, pri tem pa okoliščina, da sta starša oziroma zakonca razvezana, na upravičenost zastopanja otroka nima nikakršnega učinka (razen, če je enemu izmed staršev odvzeta roditeljska pravica).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Mariboru obdolženemu F.G. za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ izreklo sodni opomin. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo za kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ po 50. členu istega zakona pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem ko sodišče ni zaslišalo priče B.G., ni kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je svojo odločitev obširno obrazložilo. A.N. pa je oče oškodovanke in je kot tak lahko v njenem imenu podal predlog za pregon. Postopek pred Centrom za socialno delo v M. v zvezi s skrbništvom nad oškodovanko T.N. ne more vplivati na to, da bi se v tem kazenskem postopku ponovno pretresle vse okoliščine primera.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma sodišču očita kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa v nadaljevanju zahteve te kršitve ne obrazloži. Kršitev pravice do obrambe pa naj bi bila podana v tem, ker sodišče ni zaslišalo B.P. (rojene G.), ki je bila očividka obravnavanega kaznivega dejanja. S tem stranke niso bile postavljene v enakopraven položaj, dejstva, pomembna za razsojo, pa niso bila popolnoma in po resnici ugotovljena. Nadaljnjo kršitev procesnih določb vidi zagovornik v tem, ker je predlog za pregon podala oseba (oče mladoletne oškodovanke, kateremu deklica ni bila dodeljena v vzgojo in oskrbo), ki ni bila za to aktivno legitimirana.

Kot je razvidno iz podatkov v spisu in razlogov izpodbijanih sodb je obramba predlagala zaslišanje priče B.G., sodišče pa je tak predlog zavrnilo in ocenilo, da gre za dokaz, ki očitno ne more biti uspešen, oziroma bi pomenila izvedba tega dokaza nepotrebno zavlačevanje obravnavane kazenske zadeve (obdolženi F.G. je storitev kaznivega dejanja priznal, njegovo priznanje je potrjeno z izpovedbo njegove žene M.G., posredno z izpovedbo priče A.N. in z izvedenskim mnenjem izvedenke medicinske stroke dr. Z.).

Res je sicer, da že 14. člen Ustave RS vsebuje splošno določbo o enakosti pred zakonom, medtem ko 22. člen pomeni aplikacijo tega splošnega načela na področju sodnega varstva oziroma zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi. Uresničitev tega načela v določbah ZKP je v kontradiktornosti postopka, kar pomeni, da je vsaki stranki dana možnost predlagati dokaze, postavljati vprašanja pričam, izjaviti se o dokaznih predlogih druge stranke in biti prisotna na glavni obravnavi. Sodišče pa je dolžno izvedbo teh pravic strankam tudi omogočiti. Ne glede na to, da je pravica predlagati izvedbo dokazov s strani strank skorajda neomejena, dolžnosti sodišča do izvedbe teh dokazov ni mogoče tako široko tolmačiti, saj bi preširoko tolmačenje poseglo v načelo ekonomičnosti in v načelo sojenja v razumnem roku. V ustavno-sodni praksi je bilo tako sprejeto stališče, da dolžnost izvedbe predlaganih dokazov s strani sodišča ni absolutna, temveč bo sodišče sledilo dokaznim predlogom le, kolikor so predlagani dokazi pravnorelevantni in če so stranke obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljile s potrebno stopnjo verjetnosti.

V konkretni kazenski zadevi je priča B.G. očividka obravnavanega kaznivega dejanja in bi torej lahko opisala potek dogodkov. Sodišče se je o tem (materialno dejansko stanje obravnavanega primera) že prepričalo z drugimi dokazi, in sicer z zagovorom obdolženca, podkrepljenim z vsemi ostalimi že navedenimi izvedenimi dokazi. Dokazov, ki bi vnašali kakršenkoli dvom v potek dogodkov, kot ga ugotavlja sodišče, v spisu ni. Kot navaja zagovornik v dokaznem predlogu naj bi sodišče zaslišalo G., "da bi ta pojasnila vse okoliščine v zvezi z dogodkom kritičnega dne". Zagovornik niti v zahtevi ne navaja, kateri nov podatek ali okoliščino, s katerim sodišče doslej ni razpolagalo, naj bi priča posredovala, vse doslej znane okoliščine pa so bile, kot rečeno, že v celoti pojasnjene in bi izvedba tega dokaza pomenila le podvajanje oziroma nepotrebno zavlačevanje zadeve, kar je pravilno zaključilo že pritožbeno sodišče v zvezi z identičnimi navedbami zagovornika v pritožbi. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišče s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza, ni kršilo določb ZKP v zvezi s pravico do obrambe.

Nadalje pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da niso bili kršeni predpisi kazenskega postopka o vprašanju ali je podan predlog oškodovanca (5. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Za mladoletnike namreč poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik (1. odstavek 54. člena ZKP). Po 1. odstavku 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pa mladoletne otroke zastopajo starši. Gre torej za zakonite zastopnike po samem zakonu in okoliščina, da sta zakonca razvezana, na upravičenost zastopanja otroka nima nikakršnega učinka (razen, če je enemu izmed staršev odvzeta roditeljska pravica).

Oškodovana T.N. je bila v kritičnem času stara štiri leta in štiri mesece, torej mladoletni otrok. Kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon je podal A.N. - oče oškodovanke. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje pravnim zaključkom nižjih sodišč, da je bil predlagatelj aktivno legitimiran za podajo predloga za pregon oziroma da ni podana v zahtevi uveljavljana kršitev določb ZKP.

Nadaljnji očitki v zahtevi, da se je oškodovanka T.N. preselila k obsojencu in njegovi ženi in da se je želel A.N. maščevati oškodovanki, ker se je razšel z B.G. pa pomenijo le izražanje dvomov v s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer se je Vrhovno sodišče odločilo za oprostitev plačila stroškov glede na v zahtevi uveljavljano dejstvo, da živi oškodovanka sedaj pri obsojencu in bi po prepričanju Vrhovnega sodišča bilo zaradi plačila povprečnine ogroženo vzdrževanje oškodovanke.