Jedro

Eventualna maksima je omejena (brez sankcije) le na izjave o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke na prvem naroku za glavno obravnavo, ter kasneje (s sankcijo prekluzije) na navajanje novih dejstev in novih dokazov. V obravnavani zadevi ni šlo ne za eno (ne za navedbe ne za ponujene dokaze nasprotnih strank) ne za drugo (ne za nova dejstva in ne za nove dokaze). Omejena toženkina vloga je samo polemizirala s psihiatričnim in grafološkim mnenjem in se sklicevala le na že izvedene dokaze, ni pa navajala ne novih dejstev ne novih dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Četrta tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je oporoka A. R. z dne 6.7.1995 neveljavna. Na podlagi pričevanj ter izpovedi strank, zlasti pa mnenj izvedencev grafologa in psihiatrinje je ugotovilo, da je bila oporoka podpisana po 4.3.1996, takrat pa oporočiteljica ni bila več zmožna razsojati in izražati svoje volje zaradi psihoorganskega sindroma, senilne paranoidnosti ter občasne halucinatorne in blodnjavostne simptomatike, po 2.9.1996 pa tudi ni skoraj nič videla.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Očitanih procesnih kršitev ni ugotovilo.

Toženka je sicer grajala mnenje grafologa, vendar je to nestrinjanje obrazložila glede na določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno, pri čemer ni pojasnila, zakaj tega ni mogla brez svoje krivde storiti pravočasno. Ker ni bilo razlogov za dvom o pravilnosti tega izvedenskega mnenja, tudi ni bilo potrebno izvesti postopka po 254. členu Zakona o pravdnem postopku. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo zaradi procesnih kršitev, storjenih na prvi in drugi stopnji sojenja, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje. Po obširnem povzetku izpodbijane sodbe revizija navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 254. člen ZPP, ker ni zaslišalo izvedenca grafologa in ker ni povabilo na zaslišanje skupaj tega izvedenca in izvedenca za celulozno in papirno industrijo. Višje sodišče pa je nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP, ker je štelo toženkino nestrinjanje z grafologovim mnenjem kot prepozno, češ da ni pojasnila, zakaj razlogov brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno. Odločitev je materialnopravno zmotna zato, ker se je sodišče oprlo na grafologovo mnenje.

Sodišče je vročilo revizijo tožeči stranki, na revizijo pa je odgovorila le četrta tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev. Revizijo je vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku med drugim določa v 254. členu, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci (drugi odstavek). Zapisano velja tudi za podano izvedensko mnenje (tretji odstavek tega člena). Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni bilo razlogov ne za zaslišanje izvedenca grafologa ne tega skupaj z izvedencem za celulozno in papirno industrijo. Sodišče se odloči, ali naj izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno ali pisno (prvi odstavek 253. člena ZPP). Glede obeh omenjenih izvedencev se je odločilo, da to storita pisno, kar je zlasti za izvedenca grafologa nujno spričo narave njegovega dela ob ugotavljanju pristnosti podpisa, ko mora opraviti grafične primerjave več podpisov. Oba sta podala svoje izvide in mnenji korektno. Izvedenec grafolog ni mogel na nesmotrno postavljeno vprašanje oziroma nalogo, ali je podpis oporočiteljice nastal 6.7.1995 kot datum oporoke, odgovoriti nič drugega, kot da to vprašanje presega strokovno znanje grafoskopije in, kakor se je pozneje izkazalo, tudi znanje s področja izvedenstva celulozne in papirne industrije ("ni mogoče časovno natančno opredeliti datuma uporabe papirja, pa naj gre za tipkopis, podpis ali njegovo kakšno drugo uporabo"). Ne gre za to, kot to podtika tožena stranka, da postavljeni izvedenec grafolog ni bil sposoben podati mnenja o zastavljenem vprašanju, marveč za to, da ga z vidika stroke sploh ni mogoče podati. Pravkar opisana okoliščina ni terjala zaslišanja ne grafologa samega ne zaslišanja obeh izvedencev skupaj, saj si njuni mnenji ne nasprotujeta, marveč, nasprotno, se dopolnjujeta. Tudi sicer revizija ne pojasni, na kakšna vprašanja naj bi izvedenca še odgovorila.

Vse pravkar opisano pojasnjuje, zakaj zaslišanja niso bila potrebna in zakaj potemtakem ne gre za kršitev določb 254. člena ZPP. Ne more pa biti razlog za sicer pravilno ravnanje prvostopenjskega sodišča v tem, da je toženka s svojo vlogo z dne 25.9.2003 podala obrazložitev svojega nestrinjanja z grafologovim mnenjem prepozno v smislu določil 286. člena ZPP, kot je to zapisalo pritožbeno sodišče. Omenjena zakonska določba ureja tako imenovano eventualno maksimo, ki pa je omejena (brez sankcije) le na izjave o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP), ter kasneje (s sankcijo prekluzije) na navajanje novih dejstev in novih dokazov (drugi, tretji in četrti odstavek 286. člena ZPP). V obravnavani zadevi ni šlo ne za eno (ne za navedbe ne za ponujene dokaze nasprotnih strank) ne za drugo (ne za nova dejstva in ne za nove dokaze). Omenjena toženkina vloga je samo polemizirala s psihiatričnim in grafološkim mnenjem in se sklicevala le na že izvedene dokaze, ni pa navajala ne novih dejstev ne novih dokazov. Vendar navzlic temu, da si je pritožbeno sodišče zmotno razlagalo 268. člen ZPP, ko je skušalo najti razlog za to, da sodišče izvedencev ni zaslišalo, ne gre za kršitev, ki bi vplivala ali utegnila vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da se sodišče ne bi smelo opreti na grafologovo mnenje, ker da je neuporabno glede časa, kdaj je nastal sporni podpis, s čimer naj bi bila podana tudi procesna kršitev. Izvedenec je umestil čas podpisa v obdobje po primerjanem podpisu z dne 4.3.1996, ko je rokopisna kvaliteta podpisa močno padla v primerjavi s podpisom iz obdobja okoli datuma, ki je zapisan na oporoki. Za čas po 4.3.1996 (pa tudi že pred tem) je izvedenka psihiatrinja ugotovila (čemur toženka ni oporekala), da zapustnica ni bila zmožna razsojati in izražati svoje volje. Sodišče je tako tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo neveljavnost oporoke (drugi odstavek 59. člena in prvi odstavek 61. člena Zakona o dedovanju) zaradi nesposobnosti oporočiteljice za razsojanje.

Zaradi povedanega je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP) in s tem tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Četrta tožeča stranka mora sama trpeti svoje stroške odgovora na revizijo. Ta namreč ni prinesel nič takšnega, kar bi prispevalo k rešitvi zadeve, in tako stroškov zanj ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).