Jedro

Stranka mora izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-1119/2015-9 (39275) z dne 21. 9. 2015, s katerim je prvostopenjski organ ugodil tožnikovi vlogi za pridobitev kopije tam navedenega uradnega zaznamka s prilogo ter odločil, da bo tožnik o možnosti pridobitve zahtevanih kopij obveščen pisno. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožnikovi zahtevi ugodil, zato z obravnavanjem pritožbe zoper ta sklep ne more priti do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Ker ima po prvem odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravico do pritožbe oseba, v katere koristi posega upravni akt, tožnikova pritožba zoper navedeni sklep ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter njeni dopolnitvi (ki jo poimenuje pripravljalna vloga) z dne 6. 9. 2016 med drugim navaja okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali uradna oseba A.A. izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja, navaja zakonsko ureditev vlaganja vlog in delovanja informacijskega sistema v upravnem postopku ter po Uredbi o upravnem poslovanju in opozarja, da ravnanje v nasprotju s temi pravnimi akti pomeni kaznivo dejanje. Opozarja, da so mu bili šele 18. 5. 2016 posredovani tam našteti dokumenti in meni, da ugotovitev uradne osebe, da vseh prilog k dokumentom in njihove vsebine ni mogoče pregledati, ni vprašanje notranjega delovanja organa, temveč vprašanje posega v pravice in obveznosti strank, zato uradna oseba o tem ne bi smela sestaviti uradnega zaznamka. Svoj pravni interes za pritožbo utemeljuje z navedbami, da sta "tožeči stranki (...) tožbi priložili popis zadeve št. 06122-1846/2009 z dne 21. 2. 2014 iz katere izhaja, da v zadevi št. 06122-1846/2009 z dne 21. 2. 2014 ni bilo nikakršnih prilog - dokumentov tožečih strank, kar je v nasprotju s pisnim dokazom tožene stranke, uradnim zaznamkom št. P 06122-1846/2009-21 z dne 20. 2. 2014, že opisanim dejstvom iz drugega in petega odstavka. Glede na sodbo naslovnega sodišča pod opr. št. I U 18/2015 in trditev tožeče stranke, da je pooblastilo kot listina obstajalo v zadevi 0612-1846/2009, gre v tem primeru za vprašanje zakonitosti odločitve naslovnega sodišča".

3. Povzema opredelitev pojma kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku in meni, da obstoji sum kaznivega dejanja "ali je uradna oseba javni uslužbenec B.B. sostorilec kaznivih dejanj javnega uslužbenca A.A." Sklicuje se na sodno prakso v zvezi z opustitvijo dolžnega ravnanja in meni, da je bilo z neuvedenim postopkom storjeno kaznivo dejanje in poseženo v njegove pravice. Prej navedena javna uslužbenca sta storila kazniva dejanja nevestnega dela v službi, toženka pa je priredila listinsko dokumentacijo v več inšpekcijskih zadevah in s tem onemogočila učinkovito varstvo pravic v postopku.

4. A.A. in B.B. sta sodelavca, kar izkazuje utemeljen dvom o nepristranskosti v zvezi z dejanji ravnanji v postopkih, vezanih na tožnika. Tožnik je izpodbijal dejanja A.A., njegove zadeve pa je prevzel B.B. S tem, ko je A.A. kot stvarno nepristojna oseba odločal o njegovih pravicah, je posegel v njegove človekove pravice, B.B. pa ni odpravil vseh nepravilnosti in sprožil ustreznih postopkov. Povzema stališča Ustavnega sodišča o rokih za odločanje v upravnih postopku in njihovo povezavo s pravico do enakosti pred zakonom ter meni, da ni imel možnosti ustrezno zavarovati svojih pravic oziroma vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Navaja, kaj izhaja iz posameznih listin v upravni zadevi in meni, da toženka "v zadevi vodeni pod št. 06122-1846/2009 zavestno odpira nove zadeve, saj je konkretni zahtevek z dne 20. 4. 2015 vezan izključno na zadevo št. 06122-1846/2009", poleg tega pa navaja, katere nove zadeve so bile odprte. Navaja tudi več izjav uradnih oseb oziroma dopisov toženke, za katere meni, da niso resnični oziroma skladni z listinami v upravnih spisih, na podlagi vsega navedenega pa sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o zadevi, naj toženki naloži, da "posreduje vso evidentirano in neevidentirano listinsko dokumentacijo katera je bila v spisu zadeve št. 06122-1846/2009 ob prevzemu zadev dne 19. 2. 2014 in naj ugotovi, da je toženka z izpodbijanim sklepom in ravnanjem pri vodenju in odločanju uradne osebe B.B. kršila tožnikove ustavno varovane pravice iz 2., 5., 14., 22., 25., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo upravni postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene tako imenovane procesne predpostavke, torej temeljni pogoji za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjeni ves čas postopka. Tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke (prim. vsebino pritožbenih razlogov v 237. členu ZUP in izrecno stališče v: Kerševan, Androjna, upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, stran 373). Po presoji sodišča je zato treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo, kar izhaja tudi iz upravnosodne prakse naslovnega sodišča (prim. npr. sodbe II U 81/2015, I U 1443/2013 in U 371/2006).

8. V primerih, ko je vsebina odločitve prvostopenjskega organa drugačna od strankinega zahtevka, je obstoj takega pravnega interesa očiten in ga stranki ni treba posebej izkazovati. V zadevah, kot je obravnavana, kjer je vsebina izreka izpodbijane odločbe enaka vsebini strankinega zahtevka, pa bi morala stranka po presoji sodišča navesti razlog, iz katerega meni, da izpodbijana odločba posega v njen pravni interes oziroma da bo v primeru, če bo njeni pritožbi ugodeno, prišlo do izboljšanja njenega pravnega položaja. Z izdajo odločbe, s katero je bilo njeni zahtevi v celoti ugodeno, je namreč strankin interes za nadaljevanje postopka načeloma ugasnil, saj je dobila vse, kar je zahtevala, in svojega položaja ne more več izboljšati.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je toženka v celoti ugodila tožnikovi zahtevi po vpogledu oziroma izdelavi fotokopij posameznih listin v upravnem spisu, saj tožnik ne zatrjuje ničesar drugega. Ob tem tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi ni navedel, v čem bi vsebinska obravnava in morebitna ugoditev njegovi pritožbi sploh lahko izboljšala njegov pravni položaj. Tožbene navedbe se namreč po vsebini očitno nanašajo na druge zadeve oziroma, kolikor je mogoče sklepati, na tožnikovo mnenje o tem, kakšne bi utegnile biti pravne posledice listine, katere fotokopija mu je bila dostavljena. Sodišče v tem pogledu pripominja, da bo tožnik morebitno nestrinjanje z odločbami, izdanimi v postopku, v katerem je nastala predmetna listina, skladno s svojim procesnim položajem v teh postopkih izrazil v pravnih sredstvih zoper te odločbe oziroma v pravnih sredstvih, ki so mu na voljo zaradi morebitnega molka upravnega organa.

10. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, odločitev temelji na razlagi zakonskih določb in okoliščinah, ki med strankama niso sporne, zaradi česar dokazi, ki jih je predlagal tožnik, niso pomembni za odločitev, tako da je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.