Jedro

Sodišče prve stopnje je na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se toženi stranki dodeli rok 15 dni za izjasnitev o navedbah v sprejeti pripravljalni vlogi in za podajo odgovora na vprašanje sodnice v zvezi z akti tožene stranke. Iz predloženega spisa pa tudi izhaja, da je tožena stranka posredovala prvo pripravljalno vlogo v roku, in v njej dejansko odgovorila na navedbe tožeče stranke in predlagala izvedbo dokazov. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi te predlagane dokaze. Tožena stranka je namreč spoštovala postavljeni rok, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje in odgovorila na navedbe tožeče stranke, ki je predložila svojo vlogo na naroku za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za mesec junij 2012 obračunati bruto plačo v znesku 74,68 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek 58,18 EUR pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za mesec julij 2012 obračunati bruto plačo v znesku 101,29 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek 78,90 EUR pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 80,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tožeči stranki stroške tega postopka v višini 228,22 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Tožena stranka pritožbeno sodišče opozarja na naslednje: - na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2013 je bil toženi stranki vročen prvi pripravljalni spis tožnice z dne 21. 10. 2013; tožena stranka je zaprosila za rok za izjasnitev na navedbe in je sodišče toženi stranki dodelilo 15 dnevni rok za izjasnitev; - sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2013 postavilo toženi stranki vprašanje o obstoju internih aktov, ki urejajo t.i. negativno stimulacijo in ker pooblaščenec na to vprašanje na naroku ni mogel odgovoriti brez posveta s stranko, je toženi stranki dodelilo rok 15 dni za odgovor na vprašanje sodnice v zvezi z akti tožene stranke; - tožena stranka je v postavljenem roku s pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2013 odgovorila na trditve tožeče stranke iz vloge z dne 21. 10. 2013 in na vprašanje sodnice glede aktov in za svoje trditve v tej vlogi predlagala in predložila listinske dokaze; - sodišče je na naroku dne 27. 11. 2013 dopustilo dokaz z vpogledom v Pravilnik o nagrajevanju zaposlenih z dne 2. 7. 2007 in izvleček iz zapisnika z dne 7. 5. 2012 in opozorila o sankcioniranju ob neupoštevanju kodeksa, kot prepozen pa je zavrnilo dokaz z vpogledom v ostale listine tožene stranke, posredovane z vlogo z dne 4. 11. 2013; - tožena stranka je na naroku dne 27. 11. 2013 zaradi zavrnitve teh dokazov uveljavljala bistveno kršitev pravil postopka (286. b člen ZPP); - iz 4. točke obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče v nasprotju z lastnim dokaznim sklepom (1. točka dokaznega sklepa na naroku dne 27. 11. 2013) kot podlage odločitve ni upoštevala listin tožene stranke, ki jih je vpogledalo v dokaznem postopku, to je Pravilnika o nagrajevanju zaposlenih z dne 2. 7. 2007, izvlečka iz zapisnika z dne 7. 5. 2012 in opozorila o sankcioniranju ob neupoštevanju kodeksa.

Sodišče je z neupoštevanjem dokazov, ki jih je izvedlo v dokaznem postopku in z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke z vpogledom v vse ostale listine, posredovanih z vlogo 4. 11. 2013, postopalo v nasprotju z določili 286. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. To, da stranka predloži kakšno vlogo kasneje, še ne pomeni, da stranka listine po svoji krivdi ni pravočasno predložila. Sodišče zakonsko normo tolmači preozko in napačno. Pojem krivde pri prekluziji trditev in dokazov je tesno povezan oziroma je odvisen od trenutka, v katerem postane trditev oziroma dokazni predlog relevanten. V konkretnem primeru je vprašanje obstoja internih aktov tožene stranke kot pravne podlage za obračun negativne stimulacije postalo relevantno šele potem, ko je tožena stranka prejela prvo pripravljalno vlogo tožnice, in ko je sodišče postavilo toženi stranki vprašanje glede obstoja internih aktov. Če temu ne bi bilo tako, sodišče sploh ne bi dodelilo toženi stranki roka za izjasnitev. Zato bi sodišče pri sojenju moralo upoštevati listine tožene stranke, ki jih je zaradi napačne uporabe določil 286. člena ZPP zavrnilo kot preozke. Tako je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče tako tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, posledično navedenemu pa je tudi dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Dejstvo je, da priča A.A. ni izpovedala, da tožena stranka nima akta, ki bi določal sankcije za kršitev kodeksa. Priča A.A. v tej zvezi vsekakor ničesar ni odgovorila. Na vprašanje sodišča, kje je urejeno pozitivno stimuliranje in negativno stimuliranje pri plači, je navedena priča izpovedala, da so to imeli na kolegiju in je v zapisniku kolegija. Sodišče je tako napačno povzelo izpovedbo priče in jo v razlogih o tej izpovedi zapisalo drugače, kot je v samem zapisniku o izpovedi. S tem je storjena bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča A.A. tudi ni zakonita zastopnica tožene stranke in zato njene izpovedbe ni mogoče razumeti kot izraz volje tožene stranke. Iz izjav priče B. B. in A.A. naj bi bilo razvidno, da se tožnici očita kršitev delovnih obveznosti, za kar pa bi morala tožena stranka po mnenju sodišča uvesti disciplinski postopek in izreči disciplinske sankcije. Iz izpovedb priče B.B. in A.A. je ugotoviti, da je tožena stranka zaradi kršitve etičnega kodeksa tožnici obračunala negativno stimulacijo pri plači, za kar pa je imela podlago v Pravilniku o nagrajevanju. Kar se tiče odtegljajev za neudeležbo na izpitu iz italijanskega jezika, je prav tako tožena stranka imela podlago za negativno stimulacijo v svojih aktih. Sodišče je tudi kršilo ZPP, ker ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, podanem v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je uveljavljala v pobot svojo terjatev po računu št. ... z dne 13. 8. 2012 za znesek 80,00 EUR s pripadki. O pobotnem odgovoru sodišče ni odločalo, tako je podana bistvena kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo toženo stranko, naj pojasni, ali ima tožena stranka kakšen interni akt, ki ureja negativno stimulacijo. Pooblaščenec tožene stranke na to ni znal odgovoriti, same tožene stranke oziroma direktorja tožene stranke pa na naroku za glavno obravnavo ni bilo. Šele po prvem naroku, na katerem je sodišče toženo stranko vprašalo za obstoj internega akta, in na katerem je sodišče že zaslišalo pričo A.A., ki se je glede podlage za odtegljaje prav tako sklicevala zgolj na kodeks in kolegij oziroma zapisnik kolegija, pa je tožena stranka navajala, da je sporne tožene zneske odtegnila tožnici od plače na podlagi internega akta, ki ga je tudi predložila. Tožena stranka je že po prejemu tožbe vedela, da mora dokazati, da je imela pravno podlago za obračun negativne stimulacije. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in priče A.A. v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo razlike v plači za mesec junij 2012 in za mesec julij 2012 ter za plačilo zneska 80,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ugotoviti je namreč, da je tožena stranka na naroku dne 27. 11. 2013 zaradi zavrnitve predlaganih dokazov uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, skladno z določili 286. b člena ZPP, ki sicer določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, na kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, te pa se se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje dejansko na naroku dne 27. 11. 2013 sprejelo sklep, da se dopusti dokaz z vpogledom Pravilnika o nagrajevanju zaposlenih po uspešno (pravilno: uspešnosti) poslovanja z dne 2. 7. 2007 in izvlečka iz zapisnika, sprejetega dne 7. 5. 2012 ter opozorila o sankcioniranju ob neupoštevanju kodeksa (sklep 1). Kot prepozno pa je sodišče zavrnilo dokazne predloge z vpogledom v zapisnik o kršitvi delovnih navodil, evidence o izobraževanju z dne 9. 4. 2012, 9. 5. 2012 in 16. 5. 2012, zapisnik kolegija z dne 6. 8. 2012, poročilo o opravljenem začetnem tečaju italijanskega jezika z dne 6. 7. 2012, seznam udeležencev tečaja in obvestilo o urejenosti delavcev po kodeksu (sklep 2). Iz zapisnika pa tudi izhaja, da pooblaščenec tožene stranke glede na sprejeti dokazni sklep navaja, da je tožena stranka listine, za katere sodišče šteje, da so prepozne, predložila v dokaz svojim trditvam, s katerimi je odgovorila na pripravljalno vlogo tožnice z dne 13. 11. 2013, ki jo je prejela na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2013 in od takrat zaprosila za rok, da odgovori na to pripravljalno vlogo, in je sodišče temu ugodilo. Zato tožena stranka meni, da ni prekludirana in iz previdnosti uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče listin, predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ni upoštevalo, saj so bile te listine, s katerimi je tožena stranka razpolagala že v času, ko je prejela tožbo in ko je bil pripravljen odgovor na tožbo, kar pomeni, da jih po svoji krivdi ni pravočasno navedla (točka 4) Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da je sodišče na naroku za glavno obravnavo 27. 11. 2013 dopustilo dokaz z vpogledom Pravilnika o nagrajevanju zaposlenih z dne 2. 7. 2007 in izvlečka iz zapisnika z dne 7. 5. 2012 ter opozorila o sankcioniranju o neupoštevanju kodeksa, po drugi strani pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da listin, predloženih po prvem naroku, ni upoštevalo, ker jih tožena stranka po svoji krivdi ni pravočasno navedla. Ker je sodišče dopustilo dokaz z vpogledom v določene listinske dokaze, bi moralo navedeno upoštevati tudi pri svoji odločitvi, saj je dopustilo izvedbo navedenih dokazov (sklep 1). Glede pritožbenega ugovora zoper sklep 2 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postavljenem roku s pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2013 odgovorila na trditve tožnice iz vloge z dne 21. 10. 2013 in na vprašanje sodnice glede aktov in za svoje akte tudi predlagala in predložila listinske dokaze. Sodišče je namreč na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2013 sprejelo sklep, da se toženi stranki dodeli rok 15 dni za izjasnitve o navedbah v dani sprejeti pripravljalni vlogi in za podajo odgovora na vprašanje sodnice v zvezi z akti tožene stranke, iz predloženega spisa pa tudi izhaja, da je tožena stranka posredovala prvo pripravljalno vlogo dne 6. 11. 2013, torej v roku, in v njej dejansko odgovorila na navedbe tožeče stranke in predlagala izvedbo dokazov, torej bi moralo sodišče upoštevati tudi te predlagane dokaze, saj je tožena stranka spoštovala postavljeni rok, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje in odgovorila na navedbe tožeče stranke, ki je predložila svojo vlogo na naroku za glavno obravnavo. Glede na navedeno, bo moralo sodišče prve stopnje pri svoji ponovni odločitvi izvesti dokaze, ki jih je dopustilo v sklepu 1 na glavni obravnavi dne 27. 11. 2013, in odločiti o predlaganih dokazih, za katere je štelo, da se kot prepozne zavrnejo (sklep 2).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, ki ga je ta podala v odgovoru na tožbo in v točki 2 izrecno navedla, da uveljavlja v pobot svojo terjatev po računu št. ... z dne 13. 8. 2012 za znesek 80,00 EUR s pripadki.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.