Jedro

Tožeča stranka je po skrbniku dokazala, da v času sklepanja posojilne pogodbe in zavarovanja s hipoteko ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja in posledic pravnega posla, ki ga je sklenila. Dokazala je tudi, da je toženec z mnogimi pogodbami, ki jih je sklepal s fizičnimi osebami, opravljal posle posojanja denarja brez dovoljenja iz 27. člena ZPotK-1. Zato je pogodba nična.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I. In II.).

II. Pritožbi tožeče stranke proti odločitvi o stroških se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se odločitev o stroških pod III. izreka pravilno glasi tako, da se znesek 2.307,40 EUR nadomesti z zneskom 2.288,64 EUR in pod IV. izreka tako, da se znesek 4,92 EUR nadomesti z zneskom 480,90 EUR. V preostalem delu se pritožba tožnice glede stroškov zavrne.

III. Tožena stranka mora plačati stroške pritožbenega postopka 99,95 EUR namesto tožnici na račun proračuna RS v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da sta posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatev z dne 9. 9. 2015 v obliki notarskega zapisa notarja A. A., ki sta ga sklenili pravdni stranki kot posojilodajalec in posojilojemalka in zastaviteljica, nična. Ugodilo je tudi zahtevku, da se ugotovi, da je vknjižba zastavne pravice v korist tožnika na parcelah vpisanih v izreku pod točko 2, nična in se pri navedenih parcelah postavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom zastavne pravice. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 2.347,00 EUR na račun Bpp, ki je bila dodeljena tožeči stranki in v korist proračuna RS s pripadki. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnici 4,92 EUR s pripadki.

2. Proti odločitvi o stroških se pritožuje tožnica in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se proti 3. točki izreka in proti 4. točki. Sodišče je prezrlo, da je tožnica dobila brezplačno pravno pomoč 25. 2. 2016 in naprej, tožba in predlog za izdajo potrdil sta bila vložena 25. 2. 2016 in tako nista bila pokrita z izdano odločbo o Bpp. Zato bi moral toženec poleg 4,92 EUR plačati še tožnici 485,50 EUR in sicer v polni višini. Sodišče ni odločalo o stroških iz dopolnilnega stroškovnika v petem pripravljalnem spisu in je v III. izreka znesek prenizek. Gre za stroške pripravljalnega spisa in pregleda in kopiranja spisa.

3. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče meni, da kljub poslovni sposobnosti tožnica ni imela sposobnosti razsojanja. Tožeči stranki je bila odvzeta poslovnost po sklenitvi pravdnega postopka. Takrat je bila poslovna sposobna. Če bi bila poslovna sposobnost omejena, bi to bilo zabeleženo v zemljiški knjigi. Toženi stranki pa ni bilo znano, da tožnica ni sposobna razsojanja, saj ni kazalo nobenih zneskov o tem. To ni bilo znano notarju in priči B. B. Iz okoliščin je razvidno, da je tožnica razumela pomen svojega ravnanja in izjavljene volje. Sodišče je le sledilo navedbam tožnice o njenih preteklih družinskih in socialnih okoliščinah in da je že bila ogoljufana s strani tretjih oseb. V tem primeru naj bi bila zavedena s strani C. C., ki se je dogovarjal za sklenitev pogodbe. Vendar je notar prebral strankam posel, prebrali sta ga pravdni stranki in prevzete obveznosti potrdili z lastnoročnim podpisom. Tožnica je razumela, da prejema posojilo 31.000,00 EUR in zavaruje svoje obveznosti z zastavljenimi nepremičninami. To je potrdil tudi notar. Notar je opozoril na tveganja in pojasnil tožeči stranki in ta se je strinjala. Po izvedbah notarja je tožnica normalno komunicirala. Nato je dobila posojilo. Najprej je bilo govora o 43.400,00 EUR, nato je tožena stranka ugotovila, da višina zavarovanja ne ustreza predmetu zastave in je bil dogovorjen znesek 31.000,00 EUR. Tožnica pa je sama povedala, da je eno parcelo že prodala in C. C. opomnila z besedo "pa saj ti to veš". Tako se je dobro zavedala, da daje nepremičnine v zavarovanje in s katerimi razpolaga. Kakšen dogovor pa je imela tožnica z C. C., da naj bi prejela le 2.000,00 EUR, pa za ta postopek ni pravnorelevantno. Sodišče pa sledi le navedbam tožeče stranke in delno prevzame funkcijo izvedenca ustrezne stroke. Brez izvedenca oceni, da tožeča stranka ni bila sposobna razumeti pomen in posledice prevzetih obveznosti. Sodišče se le sklicuje na izvedeniško mnenje v N 80/2015 in na delni odvzem sposobnosti. Vendar je izvedeniško mnenje izdelano v drugem sodnem postopku in s časovnim razmikom. Sicer pa tudi piše, da je tožeča stranka inteligenčno na spodnji meji povprečja, da pa je sposobna razumeti pomen pravnih poslov in zapisanega teksta. Če je izvedenec ugotovil, da je tožeča stranka lahko žrtev manipulacije, še ne pomeni, da ni sposobna razumeti, v kaj se spušča. Tako je izvedenec ugotovil, da je v času sklepanja posojilne pogodbe bila zgolj v manjši meri prizadeta njena sposobnost razumeti pomen ravnanja in jo imeti v oblasti. To še ne opravičuje ničnosti. Napačen je sklep sodišča, da je pravni posel ničen tudi na podlagi tretjega odstavka 27. člena ZPotK-1, ki je veljal v času sklepanja pravnega posla. Ta zakon velja za dajalce kredita v okviru dejavnosti oziroma poslovanja ali poklica fizične ali pravne osebe. Tožena stranka ni dajalec kredita ampak posojilodajalec in je to zavaroval s pogodbo o zavarovanju terjatve. Ni posloval kot dajalec kredita. Sodišče se sklicuje na izvršilne postopke, ki jih tožena stranka vodi kot upnik proti dolžnikom. To še ne pomeni, da je to profesionalno ukvarjanje. Tožena stranka je družbenik oziroma zakoniti zastopnik gospodarskih družb, ki se ukvarja s finančnimi posli, tudi z dejanjem posojil in tudi v izvršilnih postopkih, na katere se sodišče sklicuje, je tožena stranka osebno in ne v okviru svoje dejavnosti. Posojala je svoj lastni denar in zato je bila upravičena vložiti izvršbe na podlagi izvršljivih notarskih zapisov. Postopek pred tržnim inšpektorjem in finančno upravo so postopki, v katerih so udeležene določene gospodarske družbe. V postopku pred FURS je bil opravljen nadzor dela na črno in z odločbo 21. 11. 2017 je bilo toženi stranki prepovedano domnevno opravljanje dela na črno. Vendar je proti temu bila vložena pritožba. Občasno sklepanje posojilnih pogodb ne predstavlja opravljanje dejavnosti, zaradi katerega tudi ne dela na črno. Tožena stranka ni dala potrošniškega kredita. To je potrdil tudi priča B. B. 4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

5. V nadaljevanju postopka je bilo tožnici priznano, da ima brezplačno pravno pomoč za vložitev pritožbe proti sodbi.

6. Pritožba tožeče stranke proti stroškom je delno utemeljena, pritožba tožene stranke proti sodbi ni utemeljena.

**O pritožbi tožene stranke:**

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost posla z dne 9. 9. 2015 in posledično tudi ničnost vknjižbe zastavne pravice iz dveh razlogov: ugotovilo je, da so podani pogoji po določbi tretjega odstavka 27. člena ZPotK-1 in da toženka v času sklepanja pravnega posla tožnica ni bila sposobna oblikovati prave volje za sklepanje konkretnega posla in zato ni moglo priti do soglasja volj. Obligacijski zakonik v prvem odstavku 41. člena določa, da mora imeti pogodbenik za sklenitev veljavne pogodbe poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe. Poslovna sposobnost je torej ena od predpostavk za sklenitev obligacijsko pravnega posla. Obligacijski zakonik ureja sankcije le v primeru, ko je pogodbo sklenila poslovno omejena fizična oseba, ne določa pa izrecno, kakšne so sankcije, če oseba ob sklenitvi pogodbe sploh ni imela poslovne sposobnosti1. Tudi teorija in sodna praksa je izrekla, da le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravnorelevantno voljo za sklenitev pogodbe in to je pogoj, da pogodba sploh nastane2. Pogodba, ki jo sklene poslovna nesposobna oseba, sploh ni nastala. Takšna pogodba je nična. Absolutna poslovna nesposobnost sopogodbenika je razlog za neobstoj pravnega posla3. V zadevi II Ips 932/94 pa je Vrhovno sodišče zapisalo, da je treba pri presoji razsodnosti ob sklepanju pravnega posla ugotavljati, ali je bila oseba sposobna razumeti pravne posledice prav tega posla, ki ga je sklenila – upoštevajoč njegovo zahtevnost in ali je bila sposobna tudi ravnati v skladu z oblikovano voljo. To pomeni, da tudi če osebi ni bila odvzeta poslovna sposobnost, lahko dokazuje v pravdi, da v trenutku sklepanja pravnega posla, ni bila sposobna razumeti pravne posledice tega posla, ki ga je sklenila in ni mogla priti do soglasja volj pogodbenih strank.

8. Sodišče prve stopnje je v pravdi prebralo predloženi dokaz in sicer izvedeniško mnenje iz zadeve N 80/2015 Okrajnega sodišča v Novem mestu. V tej pravdi nobena stranka ni predlagala novega izvedenca psihiatra. V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je o tem pravnem poslu pristojni CSD X in sicer strokovna delavka in direktor tožnici pojasnila, kakšne posledice bodo na podlagi spornega posla. To je izpovedala tudi priča direktor D. D. Tožnici je nato s sklepom z dne 2. 3. 2016 za čas 7. 9. 2020 bila delno odvzeta poslovna sposobnost in lahko posluje le s pomočjo skrbnika. Sodišče je tudi ugotovilo, da je v nepravdnem postopku bil postavljen izvedenec E. E. in je bil vprašan o sposobnosti tožnice razumeti pomen svojega ravnanja v zvezi s tem pravnim poslom. Ugotovil je, da je tožnica inteligenčno na spodnji meji povprečja, brez psihoorganskih motenj, bolezni inteligenčnega primanjkljaja ali hujših afektivnih motenj ali psihotičnih bolezni. Vendar je ugotovil, da je depresivno strukturirana, nezmožna spontanega agiranja agresivnih impulzov, da se izogiba konfliktom, da je podredljiva, zaupljiva in sugestibilna. Nasploh je ugotovil, da je njena sposobnost razumeti pomen pravnih poslov in zapisanega teksta sicer podana, vendar pa je njena osebnostna struktura lahko žrtev različnih manipulacij. Zato je tudi ugotovil, da je bila sposobnost razumeti pomen svojega ravnanja v času sklepanja te pogodbe prizadeta zgolj v manjši meri. Vendar je sodišče po opravljenem dokaznem postopku v tej pravdi (zaslišanje tožnice in prič) ugotovilo, da je bila njena razsodnost ob sklepanju konkretnega posla, kakršna se pričakuje za ta posel takšna, da sodišče to ocenjuje za nedoseganje stanja razsodnosti za ta pravni posel. Pritožbeno sodišče pa se strinja, da glede ugotovljenega duševnega stanja in osebnostne strukture upoštevajoč konkretni posel, tožnica ni bila sposobna razumeti utemeljene in logične razlage prevzetih obveznosti tako prevzetega posojila v višini 31.000,00 EUR, časa posojila, obresti in zastave nepremičnin. Vse to bi tožnica morala razumeti, da bi lahko prišlo do veljavno sklenjene pogodbe z dne 9. 9. 2015. Tožnica bi morala razumeti vse bistvene sestavine pogodbe in posledice te pogodbe.

9. Tako pa je sodišče iz tožničinega zaslišanja ugotovilo, da je ves čas bila prepričana, da bo šlo za kredit 10.000,00 EUR, za reševanje njenega finančnega stanja in da bo ta kredit odplačeval C. C., ona pa mu bo plačevala, kolikor lahko. Povedala je tudi, da naj bi denar dobil C. C., njej pa je dal le 2.000,00 EUR. Sodišče je tudi ugotovilo, da je imela izjemno nizke dohodke in da ne bi mogla odplačevati mesečne obveznosti po 12 % obrestni meri letno, v času enega leta obroke po 12 obrokov po 2.893,33 EUR mesečno (priloga A12). Ob tem je sodišče ugotovilo, da je tožnica v tem času imela le socialno pomoč 147,00 EUR, pokojnino po možu 97,00 EUR in nekaj denarja so prejemali otroci.

10. Zmotno meni pritožba, da se je sodišče odločilo le na podlagi opisa socialnih in družinskih okoliščin tožnice. Sodišče je le ugotovilo tožničina ravnanja pred tem poslom in s tem njeno osebno stanje. Tožničino psihološko stanje je bilo tako dalj časa. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ob sklepanju pravnega posla pri notarju ni razumela bistvenih sestavin pravnega posla, kaj šele posledic. Pritožba zatrjuje, da so prisotne priče izpovedale, da je bil notarski zapis prebran in da so stranke odgovorile, da ga razumejo. Pritožba celo trdi, da je tožnica povedala, da je ena parcela že prodana. Povedali pa tudi so, da je bila sicer tiho. Vse to kaže, da je sicer vedela, da se nekaj dogaja, kar je podobno posojilu, vendar ni vedela, za kolikor denarja gre, po kakšni obrestni meri in za kateri čas ter kolikor znese obrok posojila. Ni tudi razumela, da v primeru neplačila, lahko izgubi svojo hišo in ostale naštete nepremičnine, ki so bile dane v zavarovanje. Razumevanje dela pogodbe še ne pomeni, da je razumela pravni posel oziroma njegove bistvene sestavine. Sodišče je namreč iz izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo, da tožnica neke določene elemente kot poslovne sposobnosti ima, vendar ni bila sposobna v času sklepanja pogodb razumeti pomena pravnega posla in njegove posledice. To ni dovolj, da bi sodišče sklepalo, da je bil pravni posel veljavno sklenjen. Nenazadnje je samo šest mesecev pozneje v nepravdnem postopku sodišče delno odvzelo poslovno sposobnost tožeči stranki (sklep N 80/2015 z dne 2. 3. 2016). Pritožba zmotno meni, da izvedeniško mnenje in ta spis nista upoštevna, ker je prišlo do časovnega razmaka. Izvedenec je izdelal izvedeniško mnenje z dne 19. 1. 2016. Gre torej za minimalno časovno odmaknjenost med poslom in pregledom pri izvedencu.

11. Pritožba še opozarja, da sta priči B. B. in notar izpovedala, da je bil notarski zapis prebran in da so stranke izjavile, da razumejo in so ga podpisale. Vendar so tudi izpovedali, da je bila tožnica bolj tiho oziroma pasivna in da vse ureja C. C. Pritožba zmotno meni, da gre za njenega partnerja. Sodišče prve stopnje kaj takega ni ugotovilo. Tožnica je izpovedala, da ga sedaj nikjer ni. Če je oseba tiho, še ne pomeni, da razume pomen svojega ravnanja in da razume, za kakšni pravni posel gre.

12. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi iz razloga, da je toženec sklepal kreditno pogodbo brez dovoljenja ministrstva pristojnega za varstvo potrošnikov in da je zato pogodba nična (tretji odstavek 27. člena ZPotK-1). Pritožba meni, da za toženca ta zakon ne velja. Pritožbeno sodišče opozarja, da je po 2. členu Zakona opredeljen dajalec kredita kot fizična ali pravna oseba, ki da ali obljubi, da bo dala kredit ali posojilo v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica. Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki, da je dokazala, da se je toženec ukvarjal na črno z dajanem kredita, kar pomeni, da je to delo "poklicno", vendar brez dovoljenja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tudi izdana odločba FURS-a iz katere izhaja, da toženec opravlja dejavnost kreditiranja potrošnikov brez dovoljenja. Tožeča stranka je tudi predložila številke številnih drugih postopkov, ki so v teku na izvršilnem oddelku in ne le odločbe FURS. Iz vsega tega sledi, da kljub temu, da je imel toženec v lasti podjetja, ki so se ukvarjala s finančnimi posli in je bil tam zakoniti zastopnik, se je tudi osebno na črno ukvarjal z dejanjem kreditov brez dovoljenja. Ni šlo za občasno sklepanje posojilnih pogodb, ampak za tako pogosto poslovanje, da ga je FURS opredelil za delo na črno. Ni pomembno, ali je ta odločba pravnomočna ali ne. Za ugotovitev pogojev iz tretjega odstavka 27. člena ZPotK-1 ni treba, da je toženec pravnomočno spoznan za osebo, ki se obrtoma ukvarja z dejanjem kreditov. Ne gre za obvezno rešeno predhodno vprašanje, ampak za presojo, ali je pogosto dajanje kreditov že ravnanje iz 27. člena zakona. Res je, da je notar zapisal, da ne gre za takšen posel. Vendar notar ni mogel poznati drugih poslov tožene stranke, ampak je le sledil njegovi izjavi. Ni odveč pripomniti, da sodišče toženca ni moglo zaslišati, saj se na vabila na zaslišanje stranke ni odzval. 13. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, navedbe iz pritožbe pa so neutemeljene. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje in ugotovilo ničnost iz dveh pravnorelevantnih razlogov.

**O pritožbi tožeče stranke:**

14. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je pridobila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem v tej pravdi, ko je tožba že vložena. To se vidi tudi iz obrazložitev odločbe pod točko 4. To pomeni, da sodišče ne more priznati tožnici stroškov za sestavo tožbe. Iz odločbe pa izhaja, da ji je priznalo brezplačno pravno pomoč za vložitev zemljiškoknjižnega predloga za zaznambo izbrisne tožbe z dne 25. 2. 2016. Zato je bilo treba tožnici priznati stroške za sestavo tožbe in zahtevanega potrdila oziroma skupaj 850 točk. V EUR-tih to znese 390,15 EUR in z 22 % DDV (85,83 EUR) je to 475,98 EUR. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče ni upoštevalo na stroškovniku stroškov, katere je tožnica priglasila za pripravljalni spis 16. 1. 2018. Gre za 800 točk, kar je 367,02 EUR in skupaj z 22 % DDV (800,78 EUR) to znese 447,98 EUR. Ker pa so ti stroški priznani po odločbi o brezplačni pravni pomoči, saj so to stroški na prvi stopnji, gre tožnici polovica tega zneska po petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu oziroma 242,75 EUR. Tako so stroški, katere mora toženec povrniti tožnici na račun v korist proračuna Republike Slovenije sedaj 2.288,64 EUR. Tožnica pa prejme na svoj račun še stroške za tožbo in pribavo potrdila, kar ni bilo vključeno v odločbo o brezplačni pravni pomoči in sicer 475,98 EUR in ob že prisojenih 4,92 EUR, je skupno znesek 480,90 EUR. Tako je bilo treba izrek v izpodbijani sodbi v točki III. zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremeniti tako, da je znesek v točki III izreka 2.288,64 EUR in pod točko IV izreka 480,90 EUR. Sprememba pod III izreka ni v škodo pritožnici, saj so sedaj pravilno odmerjeni stroški, ki jih mora tožena stranka plačati v proračun RS, tožnica pa prejme več pravdnih stroškov, kateri niso obseženi v odločbi. Kar je zahteve glede stroškov več, pa je bilo treba zavrniti.

15. Tožnica je s pritožbo pretežno uspela. Zato je bilo treba priznati pravdne stroške pritožbe. Ti stroški so za sestavo pritožbe, poročilo stranki, predlog za oprostitev sodnih taks 50 točk in 22 % DDV. Ti stroški tako znesejo 163,86 EUR in z DDV (36,04 EUR) skupaj 199,90 EUR. Tožnica je bila oproščena plačila sodnih taks. Ker je po odločbi o brezplačni pravni pomoči z dne 6. 4. 2018 dobila priznano brezplačno pravno pomoč za vložitev pritožbe, ji gre polovica odvetniških stroškov po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu. Zato mora tožena stranka v korist proračuna plačati še 99,95 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Ti stroški so odmerjeni po 165. členu ZPP.

1 Primerjaj M. Končina Peternelj: Poslovna sposobnost fizične osebe, podjetje in delo 6-7/2013, stran 1760 in naslednje. 2 II Ips 13/99. 3 A. Polajnar Pavčnik, Neveljavnost pogodb, doktorska disertacija, Pravna fakulteta v Ljubljani 1980, stran 173.