Jedro

Tožnik listin, ki bi dokazovale škodni dogodek in nastalo škodo k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino. Tožnik bi moral na podlagi poziva toženke, ki je bil jasen in konkretiziran, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZUP za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. To je storil šele v tožbi v tem upravnem sporu, ko je priložil določene priloge skupaj s tožbo, ki jo je dne 26. 7. 2024 vložil na Okrajno sodišče v Krškem, vendar ob tem ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti že v upravnem postopku. Tožnik je bil tako pravilno pozvan na dopolnitev vloge, v pozivu je bilo jasno navedeno, kaj naj predloži, opozorjen je bil tudi na posledice, če tega ne stori.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 11. 7. 2024 za vložitev tožbe zoper zavarovalnico A., d. d., zastopanje pred sodiščem prve stopnje in v mediaciji ter kot oprostitev stroškov postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik k prošnji predložil pooblastilo odvetniku A. A. Toženka je ugotovila, da je prošnja nepopolna, saj ne vsebuje podatkov o škodnem dogodku in dokazilih. S pozivom z dne 12. 7. 2024 je pozvala tožnika na dopolnitev, in sicer z navedbo, kdaj in na kakšen način je pri tožniku prišlo do škode, da dostavi dokazila o nastali škodi, da predloži odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico in odklonitev plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice ter morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice ter navede višino vtoževanega zneska po posameznih postavkah (materialna in nematerialna škoda), torej, da tudi dostavi dokazila, ki dokazujejo, da je tožniku škoda dejansko nastala. Tožnik je prošnjo dopolnil dne 18. 7. 2024 s podatki o škodnem dogodku, ni pa predložil zahtevanih dokazil.

3.Toženka je ugotovila, da morajo biti po Obligacijskem zakoniku (OZ) za vložitev odškodninske tožbe izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti (obveznosti), ki pa jih tožnik niti po dopolnitvi prošnje ni izkazal. Tožnik je v dopolnitvi navedel, da je bil kot sopotnik v vozilu dne 30. 7. 2021 udeležen v prometni nezgodi, ki jo je povzročil voznik vozila, zavarovanega pri zavarovalnici A., d.d. Na zavarovalnico je posredoval odškodninski zahtevek z dne 19. 11. 2021, slednja pa mu je priznala le znesek v višini 817,76 EUR, kar po njegovem mnenju ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Zato je potrebna vložitev tožbe. Navedel je še, da zavarovalnica ni navedla, kaj znesek 817,76 EUR predstavlja, in da bo v sodnem postopku zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR ter materialno škodo v višini 26,64 EUR.

4.Toženka je presodila, da ima tožnik glede na svoje trditve za vložitev tožbe sicer pravno podlago v določbah OZ in Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), da pa je za ugotovitev razumnosti prošnje za BPP treba verjetno izkazati obstoj škodnega dogodka in škode, česar pa tožnik ni izkazal. Tožnik je bil s pozivom z dne 12. 7. 2024 pozvan, da prošnjo dopolni ne samo s podatki o škodnem dogodku, pač pa tudi s predložitvijo listin, ki dokazujejo nastanek škode, česar pa ni storil. Zato nastanek škode ni niti verjetno izkazan. Tožnik bi jo lahko verjetno izkazal z morebitno medicinsko dokumentacijo ali z dopisom zavarovalnice (v katerem mu je zavarovalnica priznala 817,76 EUR odškodnine), česar pa ni predložil. Tožnik tako ni izkazal, da ima verjetne izglede za uspeh in da je razumno začeti postopek, zato je bilo treba njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrniti.

5.Tožnik v tožbi najprej povzema ugotovitve toženke iz izpodbijane odločbe glede vsebine svoje dopolnitve prošnje in trdi, da v dopolnitvi ne bi navedel dejstev in podatkov, če ti ne bi držali, in da je pri navajanju podatkov izhajal iz listin, pri čemer toženka v tovrstnih primerih dodeli BPP. Tožnik je navedel, da mu je zavarovalnica ponudila znesek 817,76 EUR, kar pomeni, da je upravičen do primerne in pravične odškodnine in da se bo v sodnem postopku ugotavljala le še razlika med že izplačano in vtoževano odškodnine. To pa je v pristojnosti pravdnega sodišča in ne toženke. Toženka je imela v spisu dovolj podatkov, da bi lahko odločila o prošnji, saj je tožnik "vse skupaj" natančno in konkretizirano predstavil, toženka pa niti ni navedla, da to, kar je tožnik v dopolnitvi prošnje navedel, ne drži. Odločitev tožene stranke, da je zahteva nerazumna zgolj zato, ker tožnik ni predložil listin, je nesprejemljiva. Če je toženka menila, da kljub dopolnitvi, ki je bila natančno in konkretno predstavljena, potrebuje še kakšna dokazila, bi lahko tožnika pozvala k predložitvi listin. Tožbi tožnik prilaga tožbo s prilogami, ki jo je dne 26. 7. 2024 vložil na Okrajno sodišče v Krškem in se obravnava pod opr. št. P 78/2024. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter mu prisodi stroške postopka.

6.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

7.V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče vpogledalo v upravni spis, zlasti v poziv na dopolnitev vloge z dne 12. 7. 2024 (fotokopijo katerega je v sodni spis vzelo pod C1) ter dopolnitev prošnje z dne 17. 7. 2024 (fotokopijo katere je v sodni spis vzelo pod C2). Dokazni predlog tožnika za zaslišanje strank je sodišče zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik je namreč šele v tožbi predlagal zaslišanje strank, pri čemer pooblaščenec tožnika na glavni obravnavi, zakaj je temu tako, ni podal utemeljenega razloga. Nadalje je sodišče kot nerelevantna zavrnilo dokazna predloga za poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Krškem, v zadevi opr. št. P 78/2024 in dokaz s tožbo z dne 25. 7. 2024, vloženo dne 26. 7. 2024 , saj gre za dejstva, ki se se zgodila po izdaji izpodbijane odločbe in jih že iz tega razloga ni mogoče upoštevati.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Toženka je v izpodbijani odločbi zavrnila dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo (tudi) okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

10.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz deloma drugačnih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, zato jih bo sodišče navedlo v tej sodbi (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1)1.

11.Za obravnavano zadevo je (poleg citiranega 24. člena ZBPP) bistvena določba 140. člena ZUP (ki se v postopku odločanja o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP), na katero se toženka v izpodbijani odločbi sicer ni izrecno oprla, se pa njeni razlogi po vsebini nanašajo prav na to določbo.

12.V prvem odstavku 140. člena ZUP je določeno, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno. V drugem odstavku je določeno, da če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati. V tretjem odstavku je določeno, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati.

13.Toženka je po presoji sodišča pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP z dne 11. 7. 2024 materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP. Temu tožba prepričljivo in z vidika 140. člena ZUP niti ne oporeka.

14.Toženka je na tej podlagi utemeljeno pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi dokazila o nastali škodi, odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, odklonitev plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice.

15.Med strankama ni sporno, da tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje z dne 18. 7. 2024 ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino. V tožbi je tožnik zgolj pavšalno navrgel, da je praksa tožene stranke, da v takšnih primerih dodeli BPP, in da je toženka po dopolnitvi prošnje razpolagala z zadostnimi informacijami, da bi lahko prošnji ugodila, če pa je menila drugače, pa bi morala tožnika ponovno pozvati na predložitev listin. Navedeno stališče je materialno pravno zmotno, saj bi moral tožnik že na podlagi prvega poziva toženke, ki je bil jasen in konkretiziran, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZUP za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Tega pa tožnik nesporno ni naredil. To je storil šele v tožbi v tem upravnem sporu, ko je priložil določene priloge skupaj s tožbo, ki jo je dne 26. 7. 2024 vložil na Okrajno sodišče v Krškem, vendar ob tem ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti že v upravnem postopku. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da ni bil dolžan predložiti listin, da je pri navedbah izhajal iz dokazil in da bi jih bil dolžan predložiti le, če bi toženka ugotovila oziroma trdila, da navedbe v prošnji in dopolnitvi niso resnične. Tožnik je bil pravilno pozvan na dopolnitev vloge, v pozivu je bilo jasno navedeno, kaj naj predloži, opozorjen je bil tudi na posledice, če tega ne stori. Sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku pred toženo stranko ves čas zastopan po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, ki bi moral vedeti za obveznost predložitve dokazil iz 140. člena ZUP in slediti izrecnemu pozivu tožene stranke, da za navedbe iz prošnje oziroma dopolnitve predloži tudi listine, v luči splošno znane omejitve navajanja novih dokazov v upravnem sporu glede na procesno aktivnost stranke v upravnem postopku.

16.Po ugotovitvi, da glede na določbo 140. člena ZUP poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen in da tožnik listin v upravnem postopku neupravičeno ni predložil, sodišče presoja, da je toženka utemeljeno nadaljevala z vsebinsko presojo tožnikove prošnje in jo sklicujoč se na 24. člen ZBPP zavrnila. Toženka je torej imela izrecno zakonsko podlago, da je presojala, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati tudi v povezavi s 140. členom ZUP, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je presoja odškodnine v pristojnosti pravdnega sodišča in ne tožene stranke. Toženka je o izgledih za uspeh odločala samo znotraj okvirov 24. člena ZBPP. Ker pa so bile predpostavke za odškodninsko odgovornost zgolj zatrjevane, ne pa kakorkoli izkazane, toženka ni mogla ugotoviti, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh. Tožnik je namreč škodni dogodek zgolj zatrjeval, ni pa ga z ničemer dokazal, čeprav je bil k temu izrecno pozvan in bi to tudi lahko storil. Tako je tožnik na glavni obravnavi sam povedal, da je razpolagal z odškodninskim zahtevkom, ki ga je podal na zavarovalnico.

17.Glede na vse navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz deloma dodatnih razlogov, ki jih je sodišče pojasnilo v tej sodbi.

18.Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ta določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140, 140/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.