Jedro

Pogodba o zaposlitvi določa, da se delovno razmerje sklepa za določen čas do izbire ustreznega delavca, vendar največ za eno leto. To pomeni, da s tožnico ni bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas enega leta, temveč za čas do izbire drugega kandidata, največ pa za eno leto. Zato tožena stranka ni bila dolžna čakati do izteka leta dni od nastopa dela tožnice pri njej, temveč je lahko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, potem ko je na podlagi ponovnega razpisa izbrala kandidata, ki izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 20.7.1999 in 19.10.1999 o prenehanju delovnega razmerja, za ugotovitev, da ji delovno razmerje 25.10.1999 ni prenehalo, za ponoven poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da 14. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) res ureja možnost sklenitve delovnega razmerja z enim od prijavljenih kandidatov za določen čas, največ pa za dobo enega leta, vendar naj bi sodišče prve stopnje v tej zadevi prezrlo določilo pogodbe o zaposlitvi o tem, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za eno leto. Tožena stranka zato ni imela pravice predčasno zaključiti delovnega razmerja tožnice, saj za to niso bili podani pravni razlogi. Tožena stranka je tako z nezakonitim ravnanjem posegla v delovno razmerje, kakor je bilo urejeno s pogodbo o zaposlitvi, ki je obvezujoča za obe stranki. Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah v pritožbi navedenega razloga, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je tožničino stališče, da je s toženo stranko imela delovno razmerje sklenjeno za eno leto in da ga zato tožena stranka ne bi smela prekiniti pred iztekom leta dni od njegove sklenitve. Pogodba o zaposlitvi (priloga A 6), ki sta jo na podlagi sklepa o izbiri z dne 23.12.1998 sklenili tožnica in tožena stranka, v I. točki določa določa, da se delovno razmerje sklepa za določen čas, vendar največ za eno leto. Pred podpisom pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka 23.12.1998 tožnici izdala obvestilo o izidu razpisa (priloga B 2), v katerem jo obvešča, da za delovno mesto samostojnega svetovalca za gledališko in lutkovno dejavnost na območni izpostavi Koper ni bil izbran noben kandidat, da pa se s tožnico na podlagi 14. člena zakona o delovnih razmerjih sklene delovno razmerje za določen čas do izbire delavca, ki bo izpolnjeval razpisne pogoje, vendar največ za eno leto. Tožnica je to obvestilo dobila, kar je razvidno tudi iz njenega odgovora z dne 29.12.1998. Navedeno pomeni, da s tožnico ni bilo sklenjeno delovno razmerja za določen čas enega leta, temveč za čas do izbire drugega kandidata, največ pa za eno leto. Zaradi navedenega tožena stranka ni bila dolžna čakati do 1.2.2000, ko bi izteklo leto dni od nastopa dela tožnice pri njej, temveč je lahko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, potem ko je na podlagi ponovnega razpisa izbrala kandidata, ki izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta samostojnega svetovalca za gledališko in lutkovno dejavnost na območni izpostavi Koper. Drugi odstavek 14. čl. ZDR namreč določa, da za izbiro pristojni organ lahko odloči, da se sklene delovno razmerje za določen čas, vendar največ za eno leto z enim od prijavljenih kandidatov, če nihče od prijavljenih kandidatov ni izbran, ker ne izpolnjuje pogojev za sklenitev delovnega razmerja in je takšna zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

Določbo I. tč. pogodbe o zaposlitvi v povezavi z obvestilom o izidu razpisa je potrebno razumeti tako, da je bilo s tožnico sklenjeno delovno razmerje za določen čas do izbire delavca, ki bo izpolnjeval razpisne pogoje, vendar je ta določen čas lahko največ eno leto. V kolikor tožena stranka pred tem izbere delavca, ki izpolnjuje pogoje, potem tožnici delovno razmerje preneha z dokončnostjo odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnici delovno razmerje zaključila celo po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke, saj sta zakonita in izdana v skladu s citirano določbo ZDR in pogodbo o zaposlitvi tožnice za določen čas. Iz enakih razlogov je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi tožničin reintegracijski in opisen reparacijski zahtevek, kakor tudi zahtevek na ugotovitev, da ji delovno razmerje 25.10.1999 ni prenehalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.