Jedro

Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, o prisojeni reparaciji in denarni kazni, nejasnosti v izreku), zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 2. 2. 2026 in pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo (točki I in II izpodbijanega sklepa).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve v nov postopek oziroma razveljavitev sklepa z dne 2. 2. 2026 in z dne 9. 3. 2026 ter zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da tožnik ni izkazal, da uživa posebno pravno varstvo kot sindikalni zaupnik. Izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov (kršitev iz 14. točke prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), prav tako je izostala dokazna ocena skladno z 8. členom ZPP, zato je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ponavlja svoje navedbe, da s strani sindikata A. ni bila obveščena, da naj bi bil tožnik sindikalni zaupnik, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo. Slednje ne izhaja iz elektronskega sporočila z dne 15. 9. 2025 prav tako ni dobila sklepa o imenovanju tožnika za sindikalnega zaupnika. Izpostavlja še, da je bilo 30. 10. 2025 javljeno, da je predsednica sindikata A., enote B., C. C. Izjava z dne 23. 2. 2026 je podana za potrebe tega postopka, zapisnik seje sindikata A. z dne 14. 2. 2025 pa ne dokazuje, da je tožnik sodeloval kot predstavnik sindikata A., enote B. Tudi če bi bil tožnik predstavnik delavcev s posebnim varstvom, pa za zadržanje učinkovanja odpovedi niso izpolnjeni ostali pogoji iz 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Zadržanje učinkovanja odpovedi bi bilo možno le, če bi tožnik ob vročitvi odpovedi ali pa pred tem zahteval zadržanje učinkovanja odpovedi, kar pa ni storil, ampak je preko pooblaščenca to zahteval šele po vročeni odpovedi, kar je prepozno. Ker je z vročitvijo odpovedi slednja pričela učinkovati, ni več mogoče zadržati njenega učinkovanja. Tudi sodišče nima podlage, da zadrži učinkovanje odpovedi od 29. 10. 2025, saj lahko na podlagi 113. člena ZDR-1 zadržanje le podaljša, ne more pa ga odrediti za nazaj. Ker niso izpolnjeni pogoji za zadržanje po 113. členu ZDR-1, bi moralo sodišče prve stopnje presojati pogoje iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ta presoja pa je izostala. Tožnik ni ne zatrjeval ne dokazoval verjetnosti obstoja terjatve. V ugovoru je toženka izpostavila očitno nesorazmernost ukrepa in izrečene denarne kazni, ki povzroča nesorazmerne posledice, ki se jih ne da odpraviti. Za takšen ukrep je nujna presoja sorazmernosti. Sodišče prve stopnje se do teh ugovorov ni opredelilo, zato se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Nerazumljiva je tudi I. točka izreka, saj sodišče ne opredeli časa trajanja zadržanja, sklep pa o tem tudi nima razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršitev je podana tudi iz razloga, ker je bilo s sklepom že meritorno odločeno o zahtevku, kar je v nasprotju z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in 43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka celo zapisalo, da je bila odpoved nezakonita. III. točka izreka tudi ni jasno opredeljena, saj ni razumljivo, kakšen znesek tožnik vtožuje oziroma mu je priznan, ali 80 % od 1.955,00 EUR bruto ali od povprečne mesečne bruto plače, ki jo je prejel oziroma bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik od 4. 11. 2025 do 27. 11. 2025 začasno nezmožen za delo, zato je upravičen le do ustreznega nadomestila plače, prav tako mu je bila izrečena prepoved opravljanja dela. Preveriti bi moralo tudi, ali je tožnik upokojen oziroma zaposlen kje drugje. Do vseh teh ugovorov se sodišče prve stopnje ni opredelilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ in 366. členom ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni izdalo začasne odredbe po določbah ZIZ, ni bilo podlage za denarno kazen, za katero tožnik tudi sicer ni podal trditvene podlage. Do navedenega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se sklepa ne da preizkusiti.

3.Tožnik nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške dogovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je s sklepom I Pd 1235/2025 z dne 2. 2. 2026 zadržalo učinkovanje sklepa toženke o zavrnitvi zahteve za zadržanje učinkovanja odpovedi in učinkovanje odpovedi od 29. 10. 2025 do odločitve sodišča prve stopnje oziroma nadalje za šest mesecev od vložitve tožbe. Toženki je naložilo, da tožniku za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, omogoči opravljanje dela oziroma sindikalne dejavnosti in izplača plačo ali nadomestilo plače v višini 80 % od bruto zneska 1.995,00 EUR oziroma od povprečne mesečne bruto plače, ki jo je tožnik prejel oziroma bi jo prejel v zadnjih treh mesecih pred nezakonito odpovedjo, če mu bo prepovedano opravljati delo, vse pod grožnjo denarne kazni v višini 5.000,00 EUR. Odločilo je še, da ugovor ne zadrži učinkovanja izvršitve začasne odredbe in da začasna odredba velja do odločitve sodišča na prvi stopnji oziroma najdlje šest mesecev od vložitve tožbe, kar nastopi prej. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

6.Toženka je zoper začasno odredbo pravočasno vložila obrazložen ugovor. V ugovoru je podala obširne navedbe o tem, zakaj tožnik nima statusa sindikalnega zaupnika, kot tudi, da do začasnega zadržanja učinkovanja odpovedi po 113. členu ZDR-1 ne more priti, ker je bila zahteva tožnika za zadržanje učinkovanja odpovedi prepozna. Uveljavljala je, da bi tožnik začasno odredbo lahko predlagal le na podlagi 272. člena ZIZ, za to pa ni podal ustreznih navedb. Izpostavila je tudi nejasnosti v izreku in neobrazloženost odločitve o trajanju zadržanja učinkovanja sklepa toženke, o prisojeni plači oziroma nadomestilu plače ter denarni kazni. Ugovarjala je, da je sodišče prve stopnje z izdano začasno odredbo odločilo na način, ki prejudicira uspeh v sporu. V zvezi z denarno kaznijo je poudarila, da bi bilo potrebno tehtati sorazmernost takšnega ukrepa, da tožnik glede tega dela ni podal trditev, sodišče prve stopnje pa odločitve, da denarno kazen izreče, ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor toženke zavrnilo.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 lahko v sodnem sporu le podaljša učinkovanje zadržanja odpovedi s strani delodajalca, ne more pa sodišče zadržati učinkovanja odpovedi, če je delavcu pred tem delovno razmerje že prenehalo. Stališče sodne prakse je, da se učinkovanje odpovedi lahko zadrži, če so za zadržanje izpolnjeni vsi pogoji iz 113. člena ZDR-1,1 čeprav je delavcu ob vložitvi tožbe in predloga za zadržanje delovno razmerje že prenehalo. Sodna praksa se je s tem v zvezi sicer oblikovala na podlagi določb 113. člena ZDR-1, ki so veljale pred novelo ZDR-1D (Ur. l. RS, št. 114/2023), vendar je praksa uporabljiva tudi od veljavnosti in uporabe novele. Razlika v določbi tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 je le v tem, da se učinkovanje zadržanja prenehanja odpovedi, če predstavnik delavcev uveljavlja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pred sodiščem, avtomatično podaljša do odločite sodišča prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev od vložitve tožbe, pred novelo ZDR-1D pa je moral delavec hkrati z vložitvijo tožbe predlagati izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja pa je veljalo le do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Sindikalni zaupnik, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo, ne more ostati brez možnosti, da se zadrži učinkovanje odpovedi, samo zato, ker je delodajalec zavrnil njegovo zahtevo za zadržanje učinkovanja odpovedi. Če delodajalec neutemeljeno ni zadržal učinkovanja odpovedi, lahko sodišče na predlog delavca, če so za to izpolnjeni vsi pogoji iz prvega in tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 zadrži učinkovanje prenehanja delovnega razmerja, čeprav je delavcu pred tem delovno razmerje že prenehalo.

8.Pritožba prav tako neutemeljno vztraja, da je tožnik vložil zahtevo za zadržanje učinkovanja odpovedi prepozno, ker jo je preko svojega pooblaščenca vložil po elektronski pošti dne 29. 10. 2025 ob 16:42 uri, odpoved pa je prejel istega dne ob 8:40 uri. Iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 ne izhaja zahteva, da mora delavec vložiti zahtevo za zadržanje učinkovanja odpovedi pred samim prejemom odpovedi oziroma istočasno z njenim prejemom. Tožnik je zahteval zadržanje učinkovanja odpovedi istega dne, ko je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s čimer je izpolnil pogoj iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1, tj. da je tudi sam zahteval zadržanje učinkovanja odpovedi. Toženka ne prereka prejema elektronskega sporočila z zahtevo za zadržanje učinkovanja odpovedi s strani tožnikovega pooblaščenca dne 29. 10. 2025, zato je brezpredmetno, da je zahtevo po navadni pošti prejela šele 3. 11. 2025.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev iz ugovora, da je s sklepom z dne 2. 2. 2026 preseglo domet odločanja o začasnem zavarovanju. Sodišče prve stopnje se je do navedenega ugovora posredno opredelilo v 6. in 8. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, da ni odločalo o začasni odredbi na podlagi določil 272. člena ZIZ, ampak na podlagi 113. člena ZDR-1, katerega namen je, da se predstavniku delavca omogoči, da ostane v delovnem razmerju do končne sodne odločbe oziroma najdlje za šest mesecev od vložitve tožbe, zato mu je priznalo pravico do reintegracije in reparacije.

10.Utemeljene pa so pritožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa glede ostalih ugovornih navedb toženke. Sodišče prve stopnje se namreč v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb toženke v ugovoru glede tožnikovega statusa sindikalnega zaupnika. Postopek odločanja o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi je kontradiktoren postopek, zato bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb iz ugovora toženke, česar ni storilo. V zvezi z ugovornimi navedbami, da tožnik nima statusa sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, je zgolj zapisalo, da na podlagi listinske dokumentacije (A13-A15) ponovno ugotavlja, da je tožnik v relevantnem časovnem obdobju opravljal funkcijo sindikalnega zaupnika. Razlogov za navedeni zaključek ni navedlo. Zgolj zapis treh prilog, brez da bi navedlo, kaj naj bi iz njih izhajalo, ne predstavlja obrazložitve in opredelitve do več ugovorov in dokazov toženke s tem v zvezi, zato se pravilnosti odločitve niti ne da preizkusiti.

11.Sodišče prve stopnje se nadalje ni opredelilo do ugovornih trditev o nerazumljivosti in pomanjkljivosti izreka v točki I kot tudi ne do nejasnosti točke III izreka in očitku o prejudiciranju odločitve z zapisom v izreku, da je odpoved nezakonita. Toženka je uveljavljala, da ni razumljivo, kakšen znesek se prizna tožniku, 80 % od 1.955,00 EUR bruto ali od povprečne mesečne bruto plače zadnjih treh mesecev. V ugovoru je še navajala, da je bil tožnik od 4. 11. 2025 do 27. 11. 2025 v bolniškem staležu, zato bi mu pripadalo le nadomestilo plače, pri čemer se je sklicevala na že predloženo odločbo ZZZS kot tudi, da mu je bila izrečena prepoved dela za čas zadržanja učinkovanja odpovedi. Predlagala je, da sodišče prve stopnje preveri, ali je tožnik že upokojen oziroma zaposlen kje drugje in naj to upošteva pri odločitvi. Sodišče prve stopnje se do nobenega od teh ugovorov in dokaznih predlogov ni opredelilo, čeprav je toženka svoje ugovore ustrezno utemeljila, tako bolniški stalež kot morebitna upokojitev ali zaposlitev drugje in prepoved opravljanja dela pa vplivajo na odločitev o začasni reintegraciji oziroma o višini reparacije.

12.Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do ugovornih trditev o nesorazmernosti denarne kazni, ki grozi toženki, če ne bo izpolnila naloženih obveznosti glede začasne reintegracije in reparacije. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je pravna podlaga za odločitev, da se zadrži učinkovanje odpovedi 113. člen ZDR-1, vendar pa je pri tem spregledalo, da 113. člen ZDR-1 ni pravna podlaga za določitev denarne kazni. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo opredeliti do navedb toženke, da se lahko denarna kazen izreče le pod pogoji iz drugega odstavka 273. člena v povezavi s 3. točko prvega odstavka 273. člena ZIZ in da tožnik ni podal trditvene podlage, zakaj naj bi bila kazen potrebna in sorazmerna. Pojasniti bi moralo, zakaj je izreklo denarno kazen, na kateri pravni podlagi in zakaj v predlagani višini.

13.Sodišče prve stopnje glede na vse navedeno ni odgovorilo na zgoraj navedene ugovorne trditve toženke. Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, o prisojeni reparaciji in denarni kazni, nejasnosti v izreku), zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o ugovoru toženke in se opredeliti do zgoraj izpostavljenih trditev toženke, tako da bodo jasni razlogi za sprejeto odločitev.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Učinkovanje odpovedi se zadrži, če so sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podali negativno mnenje v zvezi z redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja odpovedi (prvi odstavek 113. člena ZDR-1).