Jedro

Registracija avtomobila na svoje ime je eno od ravnanj, ki pritičejo lastniku, zato ni mogoče zastopati stališča, da bi tak ukrep predstavljal zgolj ukrep za ohranitev zapuščine oziroma ukrep tekoče uprave v smislu drugega odstavka 135. člena ZD.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v II. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino spadata osebni vozili Opel Astra in Peugeot 306 ter odkupna vrednost zavarovanja po polici prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja pri S., d. d., da dedičev ni in zato zapuščino izročilo Republiki Sloveniji.

2. Zoper tak sklep se zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje Republika Slovenija, ki predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je v teku zapuščinskega postopka večkrat opozorila, da je dedič A. A. že po smrti zapustnika na svoje ime registriral avtomobil Peugeot 306 in obenem za to vozilo sklenil ustrezno zavarovanje. Utemeljeno je mogoče domnevati, da je vozilo do odjave uporabljal, saj drugačen motiv za registracijo ni smiseln.

Ker je dedič z zapuščino oziroma njenim delom razpolagal, se dediščini ne more več odpovedati. Pritožnica ocenjuje, da registracija vozila na ime dediča ne predstavlja ukrepa tekoče uprave v smislu 2. odstavka 135. člena Zakona o dedovanju (ZD), namenjenega ohranjanju vrednosti zapuščine. Z vidika ohranjanja vrednosti vozila registracija nima nikakršnega pomena. Dedič je vozilo odjavil iz prometa, ko je kasneje presodil svoj položaj in ugotovil, da vrednost prijavljenih terjatev presega vrednost zapuščine. Ukrepe tekoče uprave oziroma ukrepe za ohranitev vrednosti zapuščine je treba razlagati relativno ozko.

Podredno pritožnica še opozarja, da je predlagala popis premoženja, saj ima izkušnje, da v takšnih primerih, ko so ji vozila dodeljena, teh ni več mogoče najti. Sodišče bi moralo zanesljivo ugotoviti, ali vozili v trenutku odločanja še obstajata in kje sta. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 192/2015. 3. Pritožba je bila vročena zakonitim dedičem, ki so se dedovanju odpovedali.

Na pritožbo je odgovoril A. A. Opozarja, da je vozilo v promet prijavil, ko še ni podal dedne izjave in še ni bilo znano, kaj bo z zapuščino. Za izjavo prave volje o sprejemu ali odpovedi dediščini, morajo biti dediči seznanjeni z vso zapuščino, če niso, ne morejo izoblikovati prave in resnične volje o sprejemu oziroma odstopu dednega deleža. To je dedič lahko izoblikoval kasneje, do zapuščinske obravnave 24. 10. 2012, ko je bil seznanjen z obsegom zapuščine. Z registracijo vozila je samo ohranjal vrednost zapuščine.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V našem pravnem sistemu preide zapuščina po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). S tem trenutkom oziroma z uvedbo dedovanja postane dedič subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik, pridobi lastninsko pravico na stvareh zapuščine in druge stvarne ter obligacijske pravice, ki so prej pripadale zapustniku. Postane tudi posestnik stvari iz zapuščine, ne glede na to, kdaj pridobi dejansko oblast nad stvarjo.(1) Vse opisano pa velja pod predpostavko, da oseba, poklicana k dedovanju, postane “dokončni“ dedič, če se torej dediščini ne odpove (133. člen ZD) oziroma jo sprejme. Izjava o sprejemu dediščine je lahko izrecna (208. člen ZD), lahko pa jo dedič poda molče(2) (3. odstavek 207. člena ZD), torej s tem, da ne poda izjave o odpovedi dediščini ali s konkludentnimi dejanji,(3) na primer tako, da z zapuščino razpolaga(4) ali zahteva delitev dediščine in podobno.

6. Če je nekdo, ki je bil pozvan k dedovanju, razpolagal z vso ali z delom zapuščine v svojem imenu in za svoj račun, je treba šteti, da je s tem molče izrazil voljo, da zapuščino sprejema (1. odstavek 135. člena ZD). Dejanja, ki predstavljajo molčeč sprejem dediščine so tista ravnanja, ki pritičejo lastniku stvari.(5) F. jih opredeljuje tudi kot razpolaganje s substanco zapuščine, s temeljnimi sestavinami zapuščine. Registracija avtomobila na svoje ime (kar zatrjuje pritožnica)(6) je eno od takšnih ravnanj, torej ravnanj ki pritičejo lastniku, zato ni mogoče zastopati stališča, da bi tak ukrep predstavljal zgolj ukrep za ohranitev zapuščine(7) oziroma ukrep tekoče uprave v smislu 2. odstavka 135. člena ZD.(8)

7. Začasni dedič, ki želi obdržati pravico odreči se dediščini, namreč ne sme izvrševati vseh upravičenj, ki izvirajo iz pravic, ki sestavljajo zapuščino,(9) ne sme v svojem imenu razpolagati z zapuščino ali posameznimi stvarmi, ki jo sestavljajo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je treba ukrepe za ohranitev zapuščine in ukrepe tekoče uprave v smislu 2. odstavka 135. člena ZD razlagati relativno ozko. Teorija med njih na primer šteje razpolaganje s plodovi, uporabo dohodkov oziroma zapuščinskega denarja za tekoče potrebe (vzdrževanje) zapuščine,(10) izvršitev tistega, kar je zapustnik naložil v oporoki, stroške popisa in cenitve zapuščine, stroške zapustnikovega pogreba in stroške oklica dedičem.(11) Ti ukrepi ostanejo v veljavi tudi, če se začasni dedič naknadno odpove dedovanju.

8. Pritožnica ima torej prav, ko izpostavlja, da registracija vozila na ime dediča v objektivnem smislu ni drugačna od izrecne izjave o sprejemu dediščine, zaradi česar je višje sodišče v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej oceniti trditev tožene stranke o registraciji na ime dediča. Ker so pri dedičevem ravnanju pravno relevantni tudi njegovi subjektivni elementi,(12) pa nato še opraviti celovito presojo trditev A. A. o pomenu njegovega ravnanja. Če bodo med udeleženci postopka sporna dejstva, bo moralo tistega, katerega pravica je manj verjetna, napotiti na pravdo, če bo sporna le uporaba prava (kar se kaže doslej), pa samo odločiti, upoštevaje zgoraj začrtana materialnopravna izhodišča. Op. št. (1): K. Zupančič, Dedno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, 1991, stran 152. Op. št. (2): M. Kreč in D. Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, Zagreb, 1964, stran 453. Delo je (še zmeraj) relevantno, saj gre za enak sistem dedovanja in naši povsem enako ureditev odpovedi dediščini ter sprejema dediščine.

Op. št. (3): A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana, 1962, stran 120: Tu gre za dejanja, ki jih sme storiti le dedič in ki kažejo voljo poklicanega, da hoče sprejeti dediščino.

Op. št. (4): Delo, navedeno pod 1. opombo, stran 155. Op. št. (5): Delo, navedeno pod 2. opombo, stran 454. Op. št. (6): Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do tega, ali je dedič vozilo registriral na svoje ime, ampak je zapisalo le, da ga je registriral. Op. št. (7): Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, kako naj bi registracija avtomobila prispevala k ohranitvi zapuščine.

Op. št. (8): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 303/2008 s 15. 12. 2011: Smisel določbe je v tem, da začasni dedič, če ne bo postal tudi dokončni dedič, ne more z nesorazmernimi posegi v dediščino prikrajšati tistega, ki bo namesto njega postal dokončni dedič (kar je pomembno npr. zaradi odgovornosti za zapustnikove dolgove: če razpolaga s substanco zapuščine, naj odgovarja za zapustnikove dolgove tudi s svojim premoženjem; s svojim premoženjem pa odgovarja le dokončni dedič).

Op. št. (9): Delo, navedeno pod 1. opombo, stran 159. Op. št. (10): Delo, navedeno pod 1. opombo, stran 160. Op. št. (11): Delo, navedeno pod 2. opombo, stran 455. Op. št. (12): Delo, navedeno pod 2. opombo, stran 454.