Jedro

Z naknadno razveljavitvijo koncesijskega akta je odpadla pravna podlaga za vodenje koncesijskega postopka in za podelitev koncesije.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevka tožnice in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se ustavi upravni postopek v zadevi dodelitve koncesije za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini Lendava, v tem postopku stroški niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je Upravno sodišče RS s svojo sodbo opr. št. U 597/2006-14 z dne 28. 1. 2008 v zadevi dodelitve koncesije za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini Lendava, odpravilo odločbo Župana Občine Lendave, št. 430-0006/2006-BA z dne 26. 9. 2006 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Dne 18. 8. 2008 je župan Občine Lendave izdal odločbo št. 430-0006/2006-BA, s katero je odločbo tajnice Občine Lendava z isto številko z dne 14. 7. 2006 odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. Na podlagi 15. člena Odloka o lokalnih gospodarskih javnih službah v Občini Lendava (Odlok o GJS, Uradni list RS, št. 94/05 in 111/06) o izbiri koncesionarja odloči tajnik občinske uprave z upravno odločbo. Razlog uvedbe postopka dodelitve koncesije za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo (Javni razpis z dne 17. 3. 2006, Uradni list RS, št. 28/06) je bil 16. člen Odloka o GJS, ki je določal, da Občina Lendava podeli koncesijo za izvajanje lokalne gospodarske javne službe med drugim tudi za izvajanje obvezne lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo. V ta namen je Občina Lendava sprejela Odlok o pogojih, postopkih in merilih za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini Lendava (Odlok o merilih, Ur. list RS št. 109/05 z dne 6. 12. 2005, razveljavitev Ur. list RS št. 97/08 z dne 10. 10. 2008), ki je pomenil in predstavljal koncesijski akt, s katerim so se določili pogoji, postopki in merila za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe – oskrba s pitno vodo v Občini Lendava. Navedena zakonodaja je bila podlaga v postopku dodelitve koncesije te javne službe. Nato je Občina Lendava zaradi stanja, ki je veljalo na področju izvajanja gospodarskih javnih služb, tudi zaradi nepodeljene koncesije za oskrbo s pitno vodo, pristopila k spremembi Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Lendava (Ur. list RS št. 111/06 z dne 27. 10. 2006) s katerimi je med drugim še določila izvajanje lokalnih gospodarskih javnih služb preko javnega podjetja. Kasneje je občina sprejela Odlok o ustanovitvi javnega podjetja A. d.o.o. (Ur. list RS št. 33/07 z dne 13. 4. 2007), katerega namen je izvajanje gospodarskih javnih služb preko občinskega javnega podjetja. Gre predvsem za dejavnosti oskrbe s pitno vodo, vzdrževanja cest in javnih površin. S 1. 1. 2008 je bilo izvajanje te gospodarske javne službe oskrbe z vodo, na podlagi določil 2. člena Odloka o spremembah Odloka o lokalnih gospodarskih javnih službah Občine Lendava, podeljeno javnemu podjetju A., d.o.o. S tem se je izvajanje te gospodarske javne službe v Občini Lendava zagotovilo preko javnega podjetja, kar dovoljujeta tako Zakon o gospodarskih javnih službah kot tudi Odlok o lokalnih gospodarskih javnih službah v Občini Lendava. Skladno z navedenim je bil na 14. seji Občinskega sveta Občine Lendava z dne 29. 2. 2008 razveljavljen Odlok o pogojih, postopkih in merilih za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini Lendava (koncesijski akt). Odlok o razveljavitvi navedenega Odloka je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 97/08. Ker se je torej Občina Lendava odločila, da bo zagotovila izvajanje te gospodarske javne službe preko ustanovljenega javnega podjetja in ne več s podeljeno koncesijo, ni več pravnega temelja za izdajo odločbe o podelitvi koncesije za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo. Izdaja sklepa o ustavitvi postopka temelji na četrtem odstavku 135. člena ZUP. Podlaga za uvedbo upravnega postopka je bila v obravnavanem primeru javna korist, utemeljena v koncesijskem aktu, ki pa je prenehal veljati.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da v predmetnem postopku ni več pogojev za izdajo meritorne odločbe zaradi spremenjenih okoliščin. S tem, ko je Občina Lendava odločila, da bo zagotovila izvajanje predmetne gospodarske javne službe (oskrbe s pitno vodo) preko novoustanovljenega občinskega javnega podjetja in ne več s podeljeno koncesijo, ni več pravne podlage za izdajo odločbe o podelitvi koncesije. Odločitev o izbiri izvajalca ne more biti prisilne narave. Zaradi spremenjenih okoliščin (drug predpisan način izvajanja gospodarske javne službe) ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje in ni pravne podlage za podelitev sporne koncesije.

Tožnica v tožbi povzema dosedanji postopek dodelitve sporne koncesije, ki je bil končan z izpodbijanim sklepom. Izpodbijani sklep in drugostopna odločba sta nezakonita, saj ne upoštevata navedene sodbe upravnega sodišča, ki je upravnemu organu naložilo, da mora o zadevi ponovno odločiti ter odločitev obrazložiti v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2). V skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010) je upravni organ vezan na mnenje sodišča tako glede materialnopravnih kot postopkovnih vprašanj, v skladu s tretjim odstavkom istega člena se je postopek vrnil v stanje, v katerem je bil, preden so bili odpravljeni akti izdani. Ker je v tem času veljal tudi Odlok o pogojih, postopkih in merilih za dodelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini Lendava, ni bilo ovir za meritorno odločitev organa. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep, kakor tudi drugostopno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, tožena stranka pa je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene in navaja, da je upravni organ po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 res vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in postopka, vendar ima možnost odločiti v nasprotju s tem pravnim mnenjem, če ima zato utemeljene razloge. Eden od takšnih razlogov predstavlja tudi upoštevanje načela zakonitosti. Prvostopni organ je izdal izpodbijani sklep potem, ko je predhodno že prenehal veljati koncesijski akt. Tako v času odločanja prvostopnega organa ni bilo materialno pravne podlage za vsebinsko odločitev o podelitvi koncesije, zato je bilo treba upravni postopek v zvezi s tem ustaviti. Uporaba že razveljavljenega koncesijskega akta bi predstavljala kršitev načela zakonitosti. Upravni organ mora pri odločanju v upravnem postopku upoštevati predpise, ki veljajo v času odločanja, razen če je v predpisu, ki razveljavlja predhodno veljaven predpis, s prehodnimi določbami določena uporaba določil razveljavljenega predpisa. V primeru, da bi prvostopni organ odločal v upravnem postopku o podelitvi koncesije na podlagi že razveljavljenega koncesijskega akta, bi bil takšen upravni akt nezakonit. Glede na navedeno toženka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena, tožnica pa je dolžna toženki povrniti nastale stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica na ta odgovor ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz predloženih spisov je tožena stranka v obravnavani zadevi v Uradnem listu št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006 objavila javni javni razpis za oddajo koncesije za opravljanje gospodarske javne službe „oskrba s pitno vodo“ za občino Lendava. Na razpis se je prijavila samo tožnica, tožena stranka pa je s sklepom z dne 24. 7. 2006 odločila, da se tožničina ponudba ne izbere, objavljena koncesija pa se ne podeli. Potem ko je župan tožene stranke pritožbo zoper takšno odločitev zavrnil, je tukajšnje sodišče tožničini tožbi zoper navedeno odločitev ugodilo s svojo sodbo opr. št. U 597/2006-14 z dne 9. 1. 2008 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Kot razlog za tako svojo odločitev je navedlo okoliščino, da je tajnik občinske uprave kot pristojen organ svojo odločitev utemeljil zgolj s predhodno pridobljenim negativnim mnenjem občinskega sveta (seja občinskega sveta z dne 28. 6. 2006) ne da bi se do tega mnenja opredelil in navedel vsebinske razloge za neizbiro tožničine ponudbe. S strani župana v pritožbenem postopku dodatno utemeljen odločilni razlog za neizbiro tožnice, da tožnica naj ne bi imela urejenega poslovanja, pa ni imel podlage v upravnih spisih zadeve in ni bil obrazložen, s tem pa je bilo tožnici onemogočeno učinkovito pravno varstvo, sodišču pa preizkus pravilnosti razlogov za sprejeto odločitev.

V tem upravnem sporu izpodbijani sklep o ustavitvi postopka izbire koncesionarja tožena stranka utemeljuje na okoliščini, da glede na spremenjene občinske predpise, ni več zakonskih pogojev za meritorno odločitev o izbiri koncesionarja. Tožena stranka je v Uradnem listu RS, št. 111/2006 z dne 27. 10. 2006 objavila Odlok o spremembah Odloka o GJS, s katerim je med drugim določila, da se v režijskem obratu izvajajo tudi druge gospodarske javne službe, ki so kot take opredeljene v 5. in 6. členu citiranega odloka (med drugim je v 5. členu pod točko 1. navedena tudi oskrba s pitno vodo) v primeru, kadar je za njihovo izvajanje določena koncesija, pa le ta ni podeljena (nov šesti odstavek 10. člena). Tudi 16. člen predmetnega odloka je bil spremenjen tako, da občina Lendava lahko podeli koncesijo za izvajanje določenih lokalnih gospodarskih javnih služb (prej je bilo določeno, da jo mora podeliti). V Uradnem listu RS, št. 97/2008 z dne 10. 10. 2008 je bil objavljen Odlok o razveljavitvi Odloka o merilih, s katerim je Odlok o merilih, ki je predstavljal koncesijski akt za podelitev koncesije za oskrbo s pitno vodo, prenehal veljati dne 11. 10. 2008. Od takrat dalje torej dejansko ni bilo več veljavne pravne podlage (koncesijskega akta) za podelitev koncesije za oskrbo s pitno vodo. Z Odlokom o ustanovitvi javnega podjetja A., d.o.o., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 33/07 z dne 13. 4. 2007 pa je bilo izvajanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo prenešeno na to javno podjetje, katerega edini lastnik in ustanovitelj je občina.

Z navedenimi odloki je občinski svet tožene stranke torej kljub temu, da predmetni javni razpis ni bil zaključen, niti ustrezno preklican v Uradnem listu, ukinil pravno podlago za podelitev koncesije. Če bi po uveljavitvi navedenih predpisov oz. sprememb predpisov (vključno s prenehanjem veljavnosti koncesijskega akta in prenosom sporne javne službe v novoustanovljeno javno podjetje) občina podelila koncesijo, bi to storila brez ustrezne pravne podlage in torej nezakonito. Zato je tožbeni ugovor, da bi moral prvostopni organ v postopku odločiti o izbiri koncesionarja, po presoji sodišča neutemeljen, ker v času izdaje izpodbijanega sklepa dejansko ni več bilo pravne podlage za vsebinsko odločitev o izbiri koncesionarja. Določba 3. odstavka 64. člena ZUS-1 v obravnavanem primeru ne more pomeniti, da v času ponovnega odločanja o zadevi tožena stranka ni bila dolžna upoštevati pravne podlage, ki ni več omogočala podelitve koncesije.

Glede na navedeno je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je bila tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča. Sodišče je namreč izpodbijani akt odpravilo iz postopkovnih razlogov, ker ni bil ustrezno obrazložen in ga zato ni bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi torej na podlagi navedene sodbe upravnega sodišča z dne 9. 1. 2008 morala svojo odločitev, v kolikor bi pri njej ostala, ustrezno utemeljiti tako, da bi jo lahko preizkusila tako tožnica, kot tudi sodišče. Ker pa je tožena stranka spremenila način izvajanja gospodarske javne službe oskrbe z vodo tako, da to ne bo več predmet koncesije, ampak bo to opravljalo občinsko javno podjetje, ni mogoče reči, da je izpodbijani sklep v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča. Glede na povedano, tožnica v tem upravnem sporu z zahtevo po meritorni odločitvi o zadevi ni mogla uspeti. Z morebitnimi odškodninskimi vidiki zadeve se sodišče ni ukvarjalo, saj je to lahko le stvar civilnih sodnih postopkov.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka obeh strank, temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, kjer je določeno, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (razen, če se postopek ustavi po tretjem in četrtem odstavku 39. člena ZUS-1). Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, sta obe stranki, upoštevaje citirano zakonsko določbo, dolžni sami nositi svoje stroške postopka.