Jedro

Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.

Izrek

1.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, Finančni urad Ljubljana, DT 0610-1923/2023-55 z dne 27. 11. 2024 odloži do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu.

2.Odločitev o stroških se zadrži do končne sodne odločbe.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku odmerila davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 od osnove 239.826,34 EUR po stopnji 19 % v znesku 45.529,00 EUR in pripadajoče 7 % obresti, v znesku 8.260,98 EUR (točka I/1 izreka). DDPO za obdobje od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 od osnove 7.813,27 po stopnji 19 % v znesku 1.484,52 EUR in pripadajoče 7 % obresti v znesku 166,01 EUR (točka I/2 izreka). Pripadajoče obresti od premalo plačnih akontacij DDPO v obdobju od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 v znesku 1.976,97 EUR in za obdobje od 1. 1. 2023 do 31. 12. 2023 v znesku 64,81 EUR, obračunane po 7 % obrestni meri za čas od poteka roka za plačilo do dneva predložitve davčnih obračunov za leti 2022 in 2023 (točki I/3 in 4 izreka). Odmerjeni DDPO in obresti v skupnem znesku 57.482,20 EUR morajo biti plačani v roku 30 dneh od vročitev odločbe na prehodni davčni podračun, kot je naveden. V točkah I/5 do 33 je davčni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po stopnji 22 % in pripadajoče obresti za leta 2021, 2022 in 2023 za obdobja in v zneskih, kot so navedeni, skupaj 1.685.062,41 EUR, od tega pripadajoče obresti v znesku 251.354,73 EUR, z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po preteku katerega se bodo zaračunane zamudne obresti v skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). O zahtevi za vračilo stroškov postopka bo davčni organ odločil s posebnim sklepom, stroški davčnega organa bremenijo slednjega (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka).

2.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi molka organa, ker toženka o pritožbi ni odločila v roku dveh mesecev, niti na podlagi vložene zahteve za izdajo odločbe, skladno z drugim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Sodišču predlagal, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, podredno izpodbijano odločbo odpravi in vrne davčnemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe po tretjem oziroma drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje začasno uredi na način, da se odloži izvršitev I. točke izpodbijane odločbe in da za čas veljavnosti odredbe zamudne obresti za plačilo denarne obveznosti ne tečejo oz. podredno se stanje začasno uredi na način, da se do pravnomočne odločitve odloži izvršitev I. točke izreka izpodbijane odločbe in da za čas veljavnosti začasne odredbe znašajo obresti za plačilo denarne obveznosti kot veljajo za čas odloga izvršbe po četrtem odstavku 87. člena ZDavP-2 v višini 2 % letno oz. v višini referenčne obrestne mere za izračun državne pomoči, ki jo objavi Evropska komisija, če je na dan izdaje izpodbijane odločbe višja od 2 % oz. podredno zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočnosti odločitve odloži izvršitev I. točke izreka izpodbijane odločbe.

4.Z rubežem in prodajo premoženja tožnika (premičnin in nepremičnin, ki jih potrebuje za svoje poslovanje), bo tožniku povzročila težko popravljivo škodo. Odmerjena obveznost znaša 1.742.544,61 EUR, do dneva vložitve predloga se je nateklo 72.926,69 EUR obresti. Če ne bo izdana začasna odredba, bo ogrožena tožnikova likvidnost, postal bo plačilo nesposoben in grozila mu bo kapitalska neustreznost in s tem postopek zaradi insolventnosti. Takojšna izvršitev bi imela za posledico oteženo poslovanje tožnika, njegovo nelikvidnost, prišlo bi do motenj, lahko tudi do prekinitve in kršenja obsega poslovanja tožnika. Kot dokaz se sklicuje na bilanco stanja na dan 31. 12. 2024 in predlaga postavitev izvedenca finančne stroke. Pri posegu na likvidna sredstva je ogrožena tožnikova hitra likvidnost. Na dan 31. 12. 2024 ima denarnih sredstev v znesku 703.316,84 EUR, kratkoročnih sredstev v zalogah v znesku 502.883,25 EUR, kratkoročnih poslovnih terjatev v znesku 703.316,84 EUR in dolgoročnih sredstvih v vrednosti 1.776.559,47 EUR. To pomeni, da plačila obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje (ki pa je vprašljivo, ker ima že za 1.061.434,52 EUR dolgoročnih obveznosti). S plačilom davčne obveznosti bi bila resno ogrožena likvidnost. Z nastopom nelikvidnosti zaradi blokade denarnih sredstev bi bil tožnik v neposredni nevarnosti plačilne nesposobnosti in insolventnosti, kar bi pomenilo izgubo vrednosti družbe in nezmožnost poslovanja. Škodo, ki bi jo utrpel tožnik in delavci in njihove družine, bi bilo težko nadomestiti.

5.S plačilom davčne obveznosti bo ogrožena plačilna sposobnost tožnika. Tožnik ne more iz obstoječih sredstev takoj pokriti davčne obveznosti, zato se bo moral zadolžiti ali odprodati sredstva, kar pomeni poslabšanje njegove plačilne sposobnosti in resnost kratkoročne plačilne nesposobnosti v smislu drugega odstavka 14. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Če tožnik porabi vsa denarna sredstva za plačilo davčne obveznosti, mora unovčiti še za 1.019.702,07 EUR drugih sredstev. Če unovči poslovne terjatve (703.316,84 EUR), ostane 316.385,2 EUR dolga, zato bi moral prodati še zaloge (502.883,25 EUR). Če jih ne bo mogel takoj unovčiti, se bo moral za znesek 1.019.702,07 EUR dodatno zadolžiti. Ob tem ima 736.560,26 EUR obstoječih kratkoročnih obveznosti in 1.061,434,62 EUR dolgoročnih kapitalskih obveznosti, skupaj 2.817.786,85 EUR. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, likvidnost ostalih sredstev pa je vprašljiva, ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost (prvi in drugi odstavek 11. člena in drugi odstavek 14. člena ZFPPIPP).

6.Tožnik pojasnjuje, da bo ogrožena njegova kapitalska ustreznost (2. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Tožnik po bilanci stanja sicer izkazuje zadostno prostih bilančnih kategorij za pokritje izgube, saj ima prenesenega in tekočega dobička 1.930.016,98 EUR, vendar trdi, da je lahko njegova kapitalska ustreznost ogrožena v trenutku, ko bo imel izgubo, pa je ne bo mogel pokriti, ker ne bo imel več na voljo prenesenega in tekočega dobička. Ker toženka še ni odločila, v določenem trenutku bo seštevek davčne obveznosti in obresti presegel seštevek dobička iz leta 2024, to pomeni, da tekoče izgube ne bo mogel pokriti. Tožnik je tem izkazal nevarnost uvedbe postopka zaradi insolventnosti. Sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da za uspeh z začasno odredbo ni potrebno, da bi moral predlagatelj izkazati nevarnost uvedbe stečajnega postopka (I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022). Izvršba bi imela nesorazmerne posledice za tožnika, ki kot družinsko podjetje uspešno posluje že od leta 1992. Uničenje podjetja bi pomenilo tudi izgubo številnih delovnih mest. Ni dvoma, da bi z izvršbo postal nelikviden in bi bili nato lahko izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka zaradi nelikvidnosti. Izvršitev davčne obveznosti bi pomenila nezmožnost nadaljnjega poslovanja. Poseženo bi bilo na premoženje, ki ga tožnik nujno potrebuje za svoj delovanje. Znesek davčne obveznosti presega razpoložljiva (hitro likvidna) sredstva, kar izhaja iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2024. Med dolgoročnimi obveznostmi izpostavlja obveznost do SID Banke iz naslova kreditne pogodbe z dne 14. 1. 2020 na dan 15. 4. 2025 v višini 1.022.482,80 EUR.

7.Izvršitev izpodbijane odločbe bi pomenila nezmožnost poravnavanja obveznosti do 14 zaposlenih in ohranjanja delovnega razmerja, plačevanje stroškov rednega poslovanja, materialnih stroškov, energentov idr., ki jih nujno potrebuje za opravljanje dejavnosti, neporavnane obveznosti do dobaviteljev bi povzročilo okrnitev ugleda, pri tem navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021). Z izvršbo bi bilo poseženo na denarna sredstva in drugo premoženje, kar bi nedvomno onemogočilo poslovanje, saj bi ostal brez sredstev, kar pomeni težko popravljivo škodo. V okviru navedb o ireverzibilnosti posledic navaja, da v primeru uspeha s tožbo ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, ker bi tožnik zaradi insolventnosti prenehal poslovati, kar predstavlja težko popravljivo škodo, saj sodno varstvo za tožnika ne bi bilo učinkovito (23. člen Ustave), suspenzivni učinek tožbe pa tožnik lahko doseže le s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer bo zadoščeno tudi ustavni zahtevi instančnosti iz 25. člena Ustave. Navaja odločbo Ustavnega sodišča Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009. Opozarja na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, da v določbi 32. člena ZUS-1 ni podlage za stališče, da je odložitev izvršitve v davčnih zadevah praviloma vedno v nasprotju z javnim interesom (sklepa Vrhovnega sodišča I Up 23/2022 z dne 15. 2. 2022 in I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022).

8.V odgovoru na začasno odredbo toženka navaja, da je glede na zakonsko ureditev 32. člena ZUS-1 in sodno prakso tožnik dolžan v zahtevi težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32.člena ZUS-1 se preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in ki je, glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti, ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena. Konkretne škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, tožniku po mnenju toženke ni uspelo izkazati, ta pa ne izhaja že iz narave stvari. Na tožniku je dokazno breme, da razloge, ki utemeljujejo nastanek težko popravljive škode, konkretno navede in tudi podkrepi z dokazi. Glede navedb, da bi zaradi plačila visokega zneska davka in obresti prišel v večje likvidnostne težave, kar bi posledično lahko povzročilo tudi prenehanje njenega poslovanja, toženka pojasnjuje, da izvršitev z odločbo naloženih obveznosti sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode, saj ima tožnik v primeru uspeha s tožbo v skladu z ZDavP-2 pravico do vračila plačanega davka in obresti. Toženka pojasnjuje, da je tožnik sam ponudil nepremičnino, katere lastnik je kot instrument zavarovanja v postopku odločanja o odlogu izvršbe, ki pa še ni zaključen, temveč je prekinjen zaradi ugovora toženke zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah Dn ... z dne 24. 3. 2025 zaradi zavrnitve vknjižbe zastavne pravice v vrstnem redu predzaznamovane pravice, ki ga je poslal FURS, z vpisom katere bi le ta prejela instrument zavarovanja za plačilo izvršljive davčne obveznosti po izpodbijani odločbi, na podlagi katerega bi nato toženka dovolila odlog izvršbe. Kolikor FURS ne bo uspešen, pomeni, da bo tožnik imel na voljo predmetno nepremičnino, da jo ponudi kot zavarovanje banki, pri kateri bi zaprosil za kredit, izdajo garancije v korist FURS ipd. Tak način ne bi ogrozil poslovanja tožnika, saj bi v tej nepremičnini kljub vpisu hipoteke nemoteno posloval. Glede na tožnikov opis nezmožnosti poplačila, toženka navaja, da bi res lahko prišlo do tega, da bi bil davčni dolg bistveno težje ali celo nemogoče izterjati, kolikor bi se dovolil odlog oziroma zadržanje izvršbe brez tega, da tožnik predloži ustrezno zavarovanje.

9.Toženka še dodaja, da je v primeru davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec v določbah ZDavP-2, da pritožba ne zadrži izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih se izvršitev aktov v davčnih zadevah odloči le izjemoma, in sicer če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti, tožnik pa takšnih okoliščin ni izkazal. Glede tožbene navedbe, da ne ve, kdaj bo odločeno o njegovi pritožbi, navaja, da je v zvezi z tožnikovo urgenco tožniku 15. 4. 2025 pojasnjeno, da bo o pritožbi odločeno do konca julija 2025. Sodišču predlaga zavrnitev predloga.

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

10.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so procesne predpostavke za meritorno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožnik je izpodbijano odločbo prejel 12 12. 2024 (fikcija vročitve) in 24. 12. 2024 vložil pritožbo, toženka pa v dveh mesecih ni izdala odločbe in je tudi na novo zahtevo tožnika z dne 8. 4. 2025 ni izdala v nadaljnjih sedmih dneh, s čimer je izpolnjena procesna predpostavka za tožbo zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1). S tožbo zaradi molka organa tožnik izpodbija odločbo davčnega organa, s katero mu je zaradi ugotovljenih nepravilnosti, kot so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDPO in DDV in pripadajoče obresti, skupaj v znesku 1.742.544,61 EUR, z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti, s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve.

11.Izpodbijana odločba tako predstavlja upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da ni podan tudi noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega tožba ne bi bila dopustna, tožba pa tudi ni nepopolna ali nerazumljiva.

12.Po prvem odstavku 32. členu ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Po drugem odstavku istega člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta lahko prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

13.Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena ZUS-1 pa tožnik lahko iz navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

14.Kot izhaja iz vsebine citirane določbe 32. člena ZUS-1, je začasna odredba v upravnem sporu institut, ki tožniku omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oziroma začasno ureditev stanja (ureditvena začasna odredba), pri čemer je v obeh primerih temeljni vsebinski pogoj verjetnost nastanka težko popravljive škode. Z začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče zato preprečiti le škodo, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta. Obstajati mora neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja prepreči.

15.Hkrati gre glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

16.Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode.

Praviloma je taka škoda nadomestljiva. Kot tako škodo je Vrhovno sodišče priznalo le tisto materialno škodo, ki bi povzročila pomemben poseg v strankino opravljanje dejavnosti.

Po presoji sodišča zadostuje, da stranka s stopnjo vernosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

17.Po novejši praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022) ''sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Teh dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.''

18.Tožnik kot težko popravljivo škodo uveljavlja, da bo ta nastala, če bo toženka izvršila izpodbijano odločbo in posegla v izvršbi na denarna sredstva tožnika in dosegla rubež in prodajo premoženja tožnika (premičnine in nepremičnine, ki jih potrebuje za poslovanje) in bo s tem ogrožena njegova likvidnost ter bo postal plačilno nesposoben in mu bo grozila kapitalska neustreznost in s tem postopek zaradi insolventnosti, glede na visok znesek odmerjenih in naloženih davčnih obveznosti (1.742.544,61 EUR). V dokaz teh svojih navedb se sklicuje na podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2024, iz katere izhajajo denarna sredstva v višini 703.316,84 EUR, zaloge v znesku 502.883,25 EUR, za katere navaja, da niso nemudoma likvidna sredstva in kratkoročne poslovne terjatve v znesku 703.316,8 EUR, ki niso takoj unovčljive in dolgoročna sredstva vrednosti 1.776.559,47 EUR. Slednja so po navedbah tožbe potrebna za poslovanje in niso takoj likvidna. S temi podatki tožnik dokazuje, da plačila davčnih obveznosti v višini 1.742.544,61 EUR ne more izvesti v breme obstoječih likvidnih sredstev. Posledično je po navedbah tožbe potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje, pri čemer izpostavi, da je to vprašljivo, ker ima že za 1.061,434,52 EUR dolgoročnih finančnih obveznosti. Pri tem poudarja, da kljub trenutnemu kazalniku tekoče likvidnosti, bi bila s plačilom davčne obveznost resno ogrožena njegova likvidnost. Zaradi blokade denarnih sredstev bi bil tožnik posledično v neposredni nevarnosti plačilne nesposobnosti in s tem insolventnosti ter posledično nezmožnosti poslovanja.

19.Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe zvezi z zatrjevanim nastopom nelikvidnosti zaradi blokade denarnih sredstev in neposredne nevarnosti plačilne nesposobnosti in s tem insolventnosti in posledično nemožnosti poslovanja, ne poda konkretnih odgovorov oziroma temu po vsebini ne nasprotuje, tožnikove navedbe glede tega pa ocenjuje kot nekonkretno škodo, s čimer pa se sodišče ne strinja, saj je tožnik podal konkretne podatke glede tega iz bilance stanja, na kar toženka ni odgovorila.

20.V zadevi ne gre namreč za vprašanje, ali se bo v primeru uspeha s tožbo po določbah ZDavP-2 tožniku povrnil plačani znesek z obrestmi, kot navaja toženka, saj to ni sporno, temveč za vprašanje, ali tožniku nastaja težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, glede na to, da tožnik zatrjuje, da se mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe posega v sredstva in premoženje, ki jih nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti in poravnavanja svojih obveznosti (tožnik med drugim navaja 14 zaposlenih, kar bi zaradi izgube likvidnosti pomenilo nezmožnosti poravnavanja obveznosti in ohranjanja njihovega delovnega razmerja), ki bi tožnika pomembno prizadela in bi jo bilo težko nadomestiti, kar v skladu z novejšo sodno prakso, ki se nanjo utemeljeno sklicuje tožnik, zadostuje za izdajo začasne odredbe,

o čemer se toženka tudi ni opredelila. Tudi se ni opredelila do zatrjevane ogroženosti kapitalske ustreznosti tožnika v trenutku izgube, ki jo ne bi mogel pokriti ter do ostalih konkretnih navedb v zvezi s poslovanjem in sredstvi tožnika. Zato sodišče te navedbe šteje kot neprerekane. Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje za znesek 1.019.702,07 EUR, pri čemer ima poleg 736,650,26 EUR obstoječih kratkoročnih obveznosti še za 1.061.434,52 EUR dolgoročnih finančnih obveznosti, in bi skupaj imel 2.817.786,85 EUR obveznosti. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, kar izhaja iz teh podatkov, po navedbah tožbe tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar tudi po presoji sodišča lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti. Tudi teh navedb toženka ni prerekala, zato jih sodišče šteje za nesporna (214. člen in naslednji Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; enako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 ).

21.Ob povedanem, čemur toženka ne nasprotuje, bi tako plačilo zneska, določenega z izpodbijano odločbo, tudi po presoji sodišča, po verjetnem neuspehu prisilne izvršbe naloženega zneska lahko privedla do uvedbe postopka zaradi insolventnosti nad tožnikom, njegove izvedbe in s tem do odprodaje premoženja tožnika in prekinitve njegovega poslovanja. Po povedanem sodišče sodi, da je tožnik uspel izkazati, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadela težko popravljiva škoda.

22.Sodišče tudi sodi, da javna korist oz. korist toženke z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe ne bo prizadeta. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se nanjo pravilno sklicuje tožnik,

ZUS-1 ne določa drugačnih pogojev za izdajo začasne odredbe v davčnih zadevah. V določbi 32. člena ZUS-1 tako ni podlage za stališče, da je odložitev izvršitve v davčnih zadevah praviloma v nasprotju z javnim interesom, kot navaja toženka, ampak je tak zaključek možen le na podlagi vsakokratnega tehtanja enakopravnih interesov obeh strank postopka. Pri tem pa prenehanje poslovanja davčnega zavezanca ne more biti v javnem interesu, ampak je davčni organ prav nasprotno zainteresiran, da davčni zavezanec še naprej obstoji in uspešno posluje. Toženka razlogov, s katerimi bi glede na konkretni primer pojasnila drugačne zaključke glede prizadetosti javne koristi, ne navaja. Navedbe, da bi prav začasna odredba oziroma kolikor se bi tožniku dovolil odlog davčne izvršbe oziroma zadržanje izvršbe brez tega, da tožnik predloži ustrezno zavarovanje plačila po izpodbijani odločbi, pa nima podlage v ZUS-1.

23.Sodišče tako zaključuje, da je tožnik izkazal, da so pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 izpolnjeni, zaradi česar je, sodišče sledeč tožnikovemu podrednemu predlogu, odložilo izvršitev I. točke izreka izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu. Sodišče ni sledilo primarnemu zahtevku tožnika za začasno ureditev stanja, da za čas veljavnosti začasne odredbe zamudne obresti za plačilo denarne obveznosti ne tečejo oziroma podrednemu, da znašajo za ta čas obresti 2 % letno oziroma v višini referenčne obrestne mere za izračun državne pomoči, ki ga objavi Evropska komisija, če je ta na dan izdaje odločbe višja od 2 %, ker za to ni pravne podlage v določbah ZUS-1, saj ne gre za odlog davčne obveznosti po četrtem odstavku 87. člena ZDavP-2. Sodišče je zato o zadevi odločilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

24.Sodišče je v navedeni zadevi o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo brez glavne obravnave, ker sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja dokazov, ampak svojo odločitev opre na že predložene dokaze.

25.Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je sodišče odločilo kot izhaja iz točke 2 izreka tega sklepa.

-------------------------------

1Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018 in I Up 75/2016 z dne 30. 3. 2016.

2Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 1. 6. 2015, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018 in druge.

3Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017.

4Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 135/2018 z dne 1. 7. 2018, I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018 in I Up 12/2019 z dne 23. 2. 2019.

5Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 50/2023, I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023, I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021 in I Up 162/2022 z dne 14. 9. 2022.

6Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023, tč. 10 obrazložitve.

7Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022.

8Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 23/2022 z dne 15. 2. 2022, tč. 13 in I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022, tč. 18 obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.