Jedro

Takšne odgovornosti bi se toženka sicer lahko (deloma) razbremenila ob izpolnitvi pogojev iz drugega oz. tretjega odstavka 177. člena ZOR. Dejstvo je namreč, da bi za uspešnost svojega ugovora o tožničinem soprispevku, toženka morala izkazati, v čem konkretno se je kazala tožničina “nepazljivost“. „Nepazljivost“ je splošen pojem, ki svojo določnost pridobi šele s konkretno obliko, v čem se ta kaže, kot npr.: tožnica ni bila pozorna, ker je gledala drugam; ob hoji se je pogovarjala (s sodelavcem), uporabljala mobilni telefon itd. Toženka pa tovrstnih konkretnih trditev ni postavila in jih seveda tudi ne dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločilo je, da je dolžna toženka plačati tožnici 14.724,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2003 ter ji povrniti pravdne stroške v višini 4.765,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku glede glavnice in obrestnega zahtevka je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Zoper obsodilni del navedene sodbe (prvi odstavek izreka) se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju v obravnavanem sporu ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe že samo navedlo, da keramične ploščice same po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, da mokre ploščice v kopališčih ne predstavljajo nevarne stvari (ampak je lahko v takšnih primerih govora kvečjemu o krivdni odgovornosti), pa je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni prispevala k nastanku škodnega dogodka. Slednja je bila namreč že nekaj časa zaposlena pri delodajalcu in je lahko vedela, da ploščice drsijo, sploh takrat, ko so mokre. Pri svojem delu bi lahko bila zato bolj previdna, zlasti, ker je sama izpovedala, da ji je bilo znano, da je bila na mestu padca vedno voda in da so bile tam ploščice zelo drseče. Po nadaljnjih pritožbenih navedbah je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo v previsokem znesku. Glede na pretrpljene telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, bi bila po toženkini oceni primerna odškodnina iz tega naslova 4.000,00 EUR, glede na ugotovitve o obsegu zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti pa bi bila primerna odškodnina iz te podlage v višini 5.000,00 EUR. Ob upoštevanju navedenega, je toženka predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe in znižanje tožnici prisojene odškodnine, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je priglasila stroške pritožbenega postopka.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v katerem je že upoštevan Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), je preizkusilo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, t.j. v obsodilnem delu, vsebovanem v prvem odstavku izreka, ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu zaključuje, da sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določil pravdnega postopka ni storilo. V okviru navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo pravno relevatno dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica padla pri delu v kopališču zavarovanca toženke, kjer je bila zaposlena kot reševalka iz vode. Obseg njenih delovnih obveznosti je zajemal tudi čiščenje bazenov ter njihove okolice in pri opravljanju te zadolžitve je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Ko je tožnica dne 03.01.2001 (še pred odprtjem bazenskega kompleksa) šla med dvema bazenoma v notranjem bazenskem kompleksu, ji je namreč v bližini sifona, kjer so bile ploščice mokre in spolzke, spodrsnilo, v posledici česar je padla in si poškodovala koleno. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v rokah nosila vedro z vodo in opremo za čiščenje, obuta pa je bila v službeno obutev, kar vse je na pritožbeni stopnji nesporno.

Objektivna odškodninska odgovornost je podana tedaj, kadar nastane škoda v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo (173. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). ZOR ne pojasnjuje, kdaj (in katera) stvar oz. dejavnost se šteje za nevarno. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Pravna teorija je enotna, da je nevarna tista stvar, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano pozornostjo. Sodna praksa pri tem upošteva zlasti nevarnost stvari kot take (v konkretnem primeru drsnost ploščic samih po sebi), potrebno pazljivost pri uporabi stvari (kar se v konkretnem primeru odraža kot potrebna skrbnost pri hoji) in nenazadnje pričakovanost škodnih dogodkov (pogostost zdrsov, padcev in poškodb). V pritožbenih navedbah je toženka sicer zatrjevala, da po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mokre ploščice ne predstavljajo nevarne stvari, čemur pa ne gre pritrditi. Da takšno stališče ne predstavlja absolutno veljavnega pravila, pričajo namreč številne odločbe omenjenega sodišča, iz katerih izhaja, da je pri presoji objektivne odškodninske odgovornosti vselej potrebno upoštevati specifičnosti posameznega primera, ter nenazadnje odločbe, kjer je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče, da predstavljajo mokre in spolzke ploščice na javnem kopališču zaradi spremljajočih posebnih okoliščin nevarno stvar (npr. sodba II Ips 74/96). Le-te so po stališču sodišča druge stopnje bile podane tudi v obravnavanem primeru.

Po negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v času škodnega dogodka, vgrajene ploščice namreč niso bile primerne za bazenske komplekse, zlasti ne za oblaganje površin tik ob bazenih, kjer se pogosto zadržuje voda. Njihova drsnost je bila nasploh precej večja od povprečne, t.j. tiste, ki je v skladu s smernicami za varno uporabo še sprejemljiva in pričakovana v kopališčih. Še bolj pa so bile ploščice drsljive na mestu, kjer je tožnica padla, t.j. ob sifonu, kjer se je zaradi njegove neustrezne vgradnje konstantno zadrževala voda. Povprečna vrednost drsnosti ploščic bi morala biti tako v mokrih pogojih minimalno po pendulumu 35. Ploščice, na katerih se je poškodovala tožnica, pa so imele ob uporabi obutve, podplat katere je iz gume (glede drsnosti primerljive z materialom v podplatu obutve, ki jo je zaposlenim zagotovil zavarovanec toženke), povprečno vrednost drsnosti po pendulumu 18 oz. ob sifonu še manj, kar je daleč pod smernicami za varno uporabo. Tega se je zavedal tudi sam zavarovanec toženke, saj je zaradi velikega števila padcev gostov na ploščicah, po obravnavanem škodnem dogodku naredil protizdrsni premaz. Ker se ta ni obnesel, je namestil na ploščice protizdrsne tepihe in ker tudi ti niso preprečevali padcev, je v letu 2003 oz. 2004 (torej v relativno kratkem času po odprtju bazenskega kompleksa – odprtje tega je bilo poleti leta 2000) ploščice v pretežnem delu bazenskega kompleksa zamenjal z novimi, manj drsljivimi, kar vse je na pritožbeni stopnji nesporno.

Čeprav mokre ploščice same po sebi res ne prestavljajo nevarne stvari, kot v pritožbi opozarja toženka, so v obravnavanem primeru vendarle podane takšne (specifične) okoliščine (nadpovprečna spolzkost mokrih ploščic na mestu padca, hoja po katerih je predstavljala, kljub običajni pazljivosti in uporabi službene obutve, povečano nevarnost za zdrse in padce, in pogostost le-teh), zaradi katerih jih je utemeljeno opredeliti kot nevarno stvar v smislu 173. člena ZOR. Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke kot imetnik nevarne stvari po prvem odstavku 174. člena ZOR odgovoren za škodo, ki izvira iz uporabe te stvari, torej po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ker predpostavke takšne odgovornosti naj ne bi bile podane, je tako neutemeljena.

Takšne odgovornosti bi se toženka sicer lahko (deloma) razbremenila ob izpolnitvi pogojev iz drugega oz. tretjega odstavka 177. člena ZOR. Vendar pa dejstva, ugotovljena pred sodiščem prve stopnje, ki so na pritožbeni stopnji nesporna, ne kažejo na tožničin prispevek k nastanku škode, ki ga ne bi bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka kot nosilka dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen istega zakona v zvezi z drugim odstavkom 177. člena ZOR) ni izkazala (niti navajala), na kakšen način bi naj tožnica opustila potrebno skrbnost pri hoji. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica neposredno pred padcem ni hitela, ampak je, obuta v delovno obutev, normalno hodila, obtežena z opremo za čiščenje bazenskega kompleksa (kar je tudi po oceni sodišča druge stopnje njeno hojo le dodatno upočasnilo in jo naredilo še previdnejšo). Ob hkratnem upoštevanju, da so bile mokre ploščice na mestu padca nadpovprečno spolzke že pri običajni hoji, kar je bilo zavarovancu toženke znano, v pritožbi znova izpostavljeno dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri zavarovancu toženke že določen čas pred škodnim dogodkom in da ji je bilo znano, da so ploščice na določenih mestih spolzke, samo po sebi ne izkazuje tožničine neprevidnosti pri hoji oziroma „nepazljivosti“ kot navaja toženka. Dejstvo je namreč, da bi za uspešnost svojega ugovora o tožničinem soprispevku, toženka morala izkazati, v čem konkretno se je kazala tožničina “nepazljivost“. „Nepazljivost“ je splošen pojem, ki svojo določnost pridobi šele s konkretno obliko, v čem se ta kaže, kot npr.: tožnica ni bila pozorna, ker je gledala drugam; ob hoji se je pogovarjala (s sodelavcem), uporabljala mobilni telefon itd. Toženka pa tovrstnih konkretnih trditev ni postavila in jih seveda tudi ne dokazala. Zato o tožničinem soprispevku k škodnemu dogodku, ki bi predstavljal ekskulpacijski razlog v smislu drugega oz. tretjega odstavka 177. člena ZOR, ni mogoče govoriti in so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava v tej zvezi neutemeljeni.

Ob preizkusu primernosti odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče druge stopnje zaključuje, da je glede na prvi stopnji ugotovljen obseg škode, ki na pritožbeni stopnji ni izpodbijan, sodišče prve stopnje tudi v tem delu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnica je ob škodnem dogodku utrpela delno pretrganje sprednje križne vezi in notranje bočne vezi desnega kolenskega sklepa ter delno poškodbo notranjega meniskusa in hrustančnih površin desnega kolena. Iz naslova telesnih bolečin ji je sodišče prve stopnje od zahtevanih 6.259,39 EUR priznalo 6.000,00 EUR odškodnine, kar predstavlja po oceni sodišča druge stopnje primerno denarno satisfakcijo. Na odmero odškodnine iz obravnavane postavke vplivajo številne okoliščine, kot so trajanje in potek zdravljenja, narava utrpljenih telesnih poškodb, pomen prizadetih delov telesa, stopnja in trajanje telesnih bolečin ter vse nevšečnosti, ki jih je oškodovanec trpel tekom zdravljenja. Hkratno upoštevanje vseh teh okoliščin, izčrpno opisanih na strani 7 obrazložitve sodbe, zlasti pa bolečinskega obdobja in intenzitete telesnih bolečin, ki jih je trpela tožnica (7 dni stalne hude, 8 dni stalne srednje hude, 8 dni občasne srednje hude, 8 tednov stalne lahke ter 3 mesece občasne lahke, ki jih tožnica trpi še sedaj in jih bo tudi v bodoče), samega poteka zdravljenja (kot sta jih opisala izvedenec in tožnica), njegovega trajanja (1 leto in 7 mesecev) ter z njim povezanih nevšečnosti (med katerimi je izpostaviti zlasti številne zdravniške preglede, preiskave in posege – dva operativna posega, punkcije in intraartikularne injekcije, 6 dnevno hospitalizacijo, 12 tednov trajajočo fizioterapijo, večmesečno uporabo bergel) vodi do zaključka, da je primerjano s primeri sodne prakse neutemeljeno toženkino zavzemanje za znižanje odškodnine iz obravnavane postavke.

Od zahtevanih 2.086,46 EUR je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova strahu priznalo 1.200,00 EUR. Po zaključku sodišča prve stopnje je tožnica od padca do postavitve samodiagnoze trpela hud primarni strah. Le-ta se je v enaki intenziteti nadaljeval v obdobju hudih telesnih bolečin ter pred obema operativnima posegoma, razen tega pa je trpela tožnica še 9 dni strah srednje hude intenzitete in 8 tednov strah lažje intenzitete. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov sodne prakse sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje tudi v tej postavki odmerilo primerno denarno odškodnino.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje od zahtevanih 7.512,27 EUR priznalo tožnici 7.500,00 EUR. Po tožničinih navedbah in ugotovitvah izvedenca je poškodba tožnici zapustila trajne posledice, izčrpneje opisane v šestem odstavku na strani 8 in prvem odstavku na strani 9 obrazložitve sodbe. Te se kažejo v občutku nestabilnosti desnega kolenskega sklepa ter njegovi zmanjšani gibljivosti. Koleno tožnici občasno klecne, ob večjih obremenitvah se v njem pojavijo tudi bolečine. Zaradi navedenega ima tožnica težave pri daljši hoji, hoji po stopnicah, počepih, klečanju. Tožnica se je pred poškodbo športno udejstvovala (igrala je odbojko, košarko, rokomet, ukvarjala se je s smučanjem, plavanjem in kolesarjenjem), kar je morala po poškodbi v pretežnem delu opustiti (sedaj se lahko ukvarja le še s plavanjem in kolesarjenjem). Pred škodnim dogodkom je bila zaposlena kot reševalka iz vode; tega dela sedaj ne more več opravljati, ker zaradi posledic utrpele poškodbe ni mogla podaljšati licence. Vse navedeno predstavlja (in bo glede na dokončnost zdravstvenega stanja tudi v bodoče) tožnici precejšnjo omejitev tako pri vsakodnevnih kot pri športnih aktivnostih ter nenazadnje tudi pri njeni nadaljnji poklicni usmeritvi. Ob hkratnem upoštevanju tožničine starosti (24 let ob škodnem dogodku) ter primerljivih primerov sodne prakse je zato toženkino zavzemanje za znižanje odškodnine iz navedene postavke neutemeljeno.

Skupni znesek denarne odškodnine, odmerjen tožnici za nepremoženjsko škodo v vseh vtoževanih odškodninskih postavkah, znaša 14.700,00 EUR oz. 15,94 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje (povprečna neto plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji za mesec julij 2009 znaša 922,14

EUR), s čimer je nenazadnje izpolnjen tudi pogoj objektivne pogojenosti odškodnine (t.j. individualizacija odškodnine v širšem pomenu, glede na razmerja med podobnimi škodami).

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.