Jedro

Tudi, če je kandidaturo za predsednika sodišča vložilo več kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, lahko sodni svet ministru v imenovanje predlaga le enega kandidata.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.6.2005, s katero je tožena stranka z 21.6.2005 imenovala A.A., okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču ... za predsednika Okrajnega sodišča ... za dobo šestih let. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka pojasnila, da o kandidaturah tožnice in še ene kandidatke ni mogla odločati, saj ju Sodni svet Republike Slovenije ni predlagal v imenovanje, temveč je v imenovanje predlagal le imenovanega kandidata.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče, sklicujoč se na 2. in 7. odstavek 62. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/95 - ZPP, 38/99, 28/00, 26/01 - KZ, 26/02 - ZJU in 67/02) pojasnilo, da določba 7. odstavka 62. člena ZS ne pomeni, da mora sodni svet ministru predlagati v imenovanje najmanj tri kandidate, temveč da ta določba pomeni, da lahko predlaga največ tri kandidate, minister pa lahko za predsednika sodišča imenuje le kandidata, ki ga predlaga sodni svet. Pojasnilo je tudi, da je v zadevi odločalo brez oprave glavne obravnave, ker v tej zadevi dejansko stanje ni sporno, temveč je sporno stališče, ki ga je glede materialnega predpisa zavzela tožena stranka in ga je prvostopno sodišče v svoji sodbi potrdilo. Stanke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso izrecno zahtevale.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh, v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev tožničinih stroškov postopka v višini sodnih taks, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Navaja, da je prvostopno sodišče izdalo izpodbijano sodbo ne da bi opravilo glavno obravnavo, čeprav jo je predlagala in je predlagala tudi izvedbo dokazov. Ne strinja se z razlago določbe 7. odstavka 62. člena ZS, kakršno je v izpodbijani sodbi zavzelo prvostopno sodišče. Meni, da ta določba pomeni, da mora sodni svet v primeru, ko se na razpis prijavijo trije kandidati ali več, vsaj tri predlagati ministru v imenovanje. Meni, da ZS sodnemu svetu ne daje pravice do izbire, če so prijavljeni trije kandidati ali manj. Zato bi moral minister pred imenovanjem zahtevati od sodnega sveta, da predlog dopolni. Torej jo je dejansko in pravno diskriminiral že sodni svet, ki v zvezi z ne imenovanjem ni izdal odločbe, zaradi česar ji je bila kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Tudi če bi lahko sodni svet predlagal le enega kandidata, ne bi mogel predlagati izbranega kandidata, ker ta ni niti moralno niti strokovno primeren za predsednika sodišča, kar je natančneje pojasnila v tožbi in pripravljalni vlogi. Meni, da je predsedniško mesto povezano s sistemom sodniškega napredovanja, ki pa ga je prejšnji sodni svet za izbranega kandidata zavrnil, ker da za napredovanje v naziv svetnika ne izpolnjuje pogojev. Kako lahko torej izpolnjuje pogoje za predsednika sodišča. Zato je tudi predlagala, da si prvostopno sodišče pridobi obvezno razlago 62. člena ZS, vendar tega ni izvedlo. Kot dokaz za svoje trditve navaja osnovno besedilo 62. člena ZS iz leta 1994, po katerem je bilo treba razpis, na katerega se niso prijavili najmanj trije kandidati ponoviti. Po zdaj veljavnem ZS pa lahko sodni svet celo predlaga več kandidatov in ne samo tri. Sodni svet torej nima pravice do izbire, nima torej pravice izločiti iz konkurence kandidata, ki po njegovem mnenju ne izpolnjuje kriterijev, kar je storil v obravnavanem primeru. V zvezi z njeno prijavo je bila kršena tudi pravica do poštene obravnave, saj se o predlogu sodnega sveta za imenovanje predsednika okrajnega sodišča ni imela možnosti izjaviti in ponuditi svoje odgovore in dokazila. Meni, da je ves čas žrtev šikaniranj ter psihičnega nasilja na delovnem mestu sodnice na Okrajnem sodišču ..., kjer je zaposlena že več kot 24 let, od tega že 21-to leto kot sodnica, čeprav uživa velik ugled pri udeležencih v sodnih postopkih, o čemer je predložila številna mnenja odvetnikov, Centra za socialno delo, sodnih izvedencev, sodnega tolmača, sodne pripravnice in sodnice porotnice in bivših strojepisk. Glede na kriterije za predsednika sodišča iz 7. točke 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), in sicer sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, meni, da te pogoje izpolnjuje, saj je že 21 let sodnica okrajnega sodišča in je reševala brez pomoči strokovnih sodelavcev najtežje glavne zadeve, dosegala oziroma presegala sodniško normo, uživa velik ugled, zato ne razume, zakaj je sodni svet ni predlagal. Izbrani kandidat pred njo ne more imeti prednosti, saj je sodnik tega okrajnega sodišča šele 9 let, ne uživa ugleda pri udeležencih postopka in ni priljubljen sodnik. Sodni svet v prejšnji sestavi pa je zanj tudi ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje na položaj svetnika, kar pomeni, da še manj izpolnjuje pogoje za napredovanje na mesto predsednika sodišča. Zaradi ravnanja sodnega sveta je bila kršena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS) in ustavna pravica iz 49. člena URS, ki zagotavlja, da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo do dokaza, ki ga je predložila, to je dopisa, v katerem je opisala ravnanje izbranega kandidata do nje v času od 18.8.20 05 do 23.8.2006. Novi predsednik jo je z novim letnim razporedom tudi šikaniral in jo je prestavil na mesto sodnice ..., s čemer je kršil ZS in je tudi zaradi tega neprimeren za predsedniška sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je ključno sporno vprašanje, ali lahko sodni svet v primeru, če se na razpisano mesto predsednika sodišča prijavijo trije kandidati ali več, ministru, prisojnemu za pravosodje, v imenovanje predlaga le enega kandidata, ali mora predlagati najmanj 3; sporen pa je tudi obseg preizkusa odločbe ministra o imenovanju konkretnega kandidata za predsednika sodišča v upravnem sporu.

Postopek imenovanja predsednika (okrajnega) sodišča je urejen v 62. členu ZS, v času objave obravnavanega razpisa pa je že veljala odločba 23. člena ZS-C (Uradni list RS, št. 28/00). V 2. odstavku navedene določbe je določeno, da predsednike sodišč (razen vrhovnega) imenuje minister, pristojen za pravosodje, na predlog sodnega sveta, za dobo šestih let, z možnostjo ponovnega imenovanja. V 6. odstavku 62. člena ZS je določeno, da prijave, ki so bile vložene po izteku razpisnega roka in prijave kandidatov, ki do poteka razpisnega roka ne izpolnjujejo formalnih pogojev za imenovanje (določeni so v 3. odstavku 62. člena ZS), sodni svet zavrže; v 8. odstavku 62. člena ZS je določeno, da je zoper sklep o zavrženju vloge dovoljeno sprožiti upravni spor. V 7. odstavku 62. člena ZS je določeno, da v primeru, če se na razpisano mesto prijavi več kandidatov, sodni svet izbere in poda ministru obrazložen predlog največ treh kandidatov, pri tem pa lahko navede, kateremu kandidatu daje prednost in to obrazloži; določeno je tudi, da se predlog vroči vsem prijavljenim kandidatom. Po 2. odstavku 62. člena ZS predsednika sodišča imenuje minister, pristojen za pravosodje; v 7. odstavku 62. člena ZS pa je določeno, da je zoper to odločbo ministra dovoljeno sprožiti upravni spor.

Iz navedenih določb ZS torej izhaja, da predlog za imenovanje predsednika sodišča ministru za pravosodje poda sodni svet, pri čemer po presoji pritožbenega sodišča glede na določbo 7. odstavka 62. člena ZS lahko predlaga največ 3 kandidate, pri čemer mora biti predlog za vsakega kandidata obrazložen, lahko pa navede tudi, kateremu kandidatu daje prednost. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, kot zmotno meni tožnica, da mora sodni svet v primeru, da so prijavljeni trije ali več kandidatov, ministru predlagati vse tri oziroma najmanj tri. Takšna razlaga določbe 7. odstavka 62. člena ZS, kot jo v tožbi in pritožbi podaja tožnica, ne izhaja niti iz različnih besedil navedene določbe v različnih obdobjih veljavnosti ZS.

S tako razlago določb 62. člena ZS se po presoji pritožbenega sodišča tudi ne posega v pravico iz 3. odstavka 49. člena URS in tudi ne v kakšne druge ustavne pravice, kot zmotno zatrjuje tožnica. Po določbi 3. odstavka 49. člena URS (svoboda dela) je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Ta ustavna pravica zajema le pravico do kandidiranja na določeno mesto pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice (zagotovila), da bo kandidat na razpisano mesto tudi izbran in imenovan. To izhaja tudi iz enotne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Up 36/00, Up 1/98, Up 23/98). Ta ustavna svoboda je v obravnavanem primeru tožnici zagotovljena s tem, ko se je prijavila na razpis (javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur na prosto mesto predsednika Okrajnega sodišča ..., ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št... dne ...), in s tem, da lahko uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločbo ministra o imenovanju konkretnega kandidata (8. odstavek 62. člena ZS). Ta pravica ji ni kršena s tem, ko jo sodni svet ni predlagal v imenovanje, in je zato minister, tudi če bi hotel, ne bi mogel imenovati.

Navedeno stališče glede svobode dela pa velja tako za razpise, na katere se prijavi en sam kandidat, kot tudi za razpise, na katere se prijavi več kandidatov. To stališče po presoji pritožbenega sodišča velja za celoten postopek imenovanja in je vsebovano tudi v določbi 2. in 7. odstavka 62. člena ZS. Ta daje pravico do izbire izmed prijavljenih kandidatov (ki izpolnjujejo razpisane formalne pogoje) najprej sodnemu svetu, ki kandidata oziroma kandidate (največ tri) predlaga v imenovanje ministru, pristojnemu za pravosodje, in tudi temu ministru, ki opravi naslednjo (končno) fazo izbire izmed s strani sodnega sveta predlaganih kandidatov, in z odločbo odloči, ali bo sploh imenoval za predsednika sodišča katerega izmed predlaganih kandidatov oziroma katerega izmed predlaganih kandidatov bo imenoval za predsednika sodišča. V obravnavanem primeru se je po presoji pritožbenega sodišča sodni svet v skladu s svojim pooblastilom, vsebovanim v določbah 2. in 7.odstavka 62. člena ZS, zakonito odločil za izbiro izmed treh prijavljenih kandidatov in za to, da v imenovanje ministru predlagal le enega. Pred tem pa je v skladu s predpisanim postopkom predlog vročil vsem prijavljenim kandidatom.

ZS ne ureja podrobneje postopka v zvezi s predlogom za imenovanje. V določbah 8. odstavka 62. člena ZS izrecno ureja dovoljenost upravnega spora in jo omeji le na sklep sodnega sveta o zavrženju prijav ter na odločbo ministra o imenovanju. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da zoper predlog sodnega sveta za imenovanje predsednika sodišča, čeprav se vroči vsem kandidatom, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, ni dovoljen upravni spor, pa tudi kakšno drugo pravno sredstvo ne, ker je to glede na določbo 8. odstavka 62. člena ZS izključeno. Sodnega varstva zoper predlog sodnega sveta v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti na podlagi določbe 2. odstavka 3. člena ZUS, saj tak predlog ni posamičen akt o imenovanju. Posamičen akt o imenovanju je le odločba ministra za pravosodje o imenovanju predsednika sodišča. Zoper odločbo ministra o imenovanju predsednika sodišča pa je po določbi 8. odstavka 62. člena ZS dovoljen upravni spor. Ta odločba pa ni upravna odloča, saj z njo ni odločeno o upravni zadevi (2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP-UPB-2, Uradni list RS, št. 24/06), temveč je posamičen akt o "drugi javnopravni stvari" (glej 4. člen ZUP), z naslovom odločba. Za take javnopravne stvari pa se ZUP le smiselno uporablja, kolikor poseben postopek ni določen v posebnem predpisu. Glede imenovanja predsednika sodišča je posebni postopek po presoji pritožbenega sodišča v glavnem urejen v določbah 62. členu ZS.

Ker ZS ne določa oblike in sestavnih delov ministrove odločbe o imenovanju (ne gre za upravno odločbo; ne gre niti za odločbo na zahtevo stranke niti za odločbo po uradni dolžnosti), se glede tega smiselno uporabljajo določbe 210. člena ZUP, glede obrazložitve pa določbe 1. odstavka 214. člena ZUP. Ta odločba po presoji pritožbenega sodišča ni odločba, izdana po prostem preudarku, saj je takšno odločanje po presoji pritožbenega sodišča po 6. členu ZUP možno le pri odločanju o upravnih zadevah (torej o pravicah obveznostih in pravnih koristih strank s področja upravnega prava, glej 2. člen ZUP), kar pa obravnavana zadeva ni, saj je "druga javnopravna stvar" po 4. členu ZUP. Zato po presoji pritožbenega sodišča za obrazložitev te odločbe ne veljajo določbe 5. odstavka 214. člena ZUP, ki posebej določajo vsebino obrazložitve upravne odločbe, izdane po prostem preudarku.

ZS tudi ne določa, da minister v postopku imenovanja presoja primernost predloga sodnega sveta, temveč določa pravzaprav le, da minister lahko za predsednika sodišča imenuje le kandidata, ki mu ga predlaga sodni svet (kar vključuje tudi pravico, da ne imenuje nobenega od predlaganih kandidatov, tudi če je predlagan le eden). Glede na navedeno mora torej minister pred izdajo odločbe o imenovanju ugotoviti, da je bil postopek imenovanja začet in izveden v skladu z 62. členom ZS, torej da je bil predhodni postopek zakonit, saj lahko imenuje le kandidata, ki je uspešno prešel ta postopek, ter zakonitost tega postopka ugotoviti tudi v obrazložitvi odločbe o imenovanju (oziroma neimenovanju).

Ker se v upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izpodbijanega akta in postopka, v katerem je bil sprejet (1., 59. in 60. člen ZUS), po presoji pritožbenega sodišča vsebina in primernost predloga sodnega sveta ne moreta biti predmet presoje v upravnem sporu glede odločbe o imenovanju, kakršen je tudi ta upravni spor. Da zoper predlog sodnega sveta za imenovanje predsednika sodišča ni dovoljen poseben upravni spor, pa je v tej sodbi že pojasnjeno. Zato pritožbeno sodišče zavrača kot neupoštevne pritožbene ugovore, ki se nanašajo na vsebino (popolnost, primernost) predloga sodnega sveta, s katerim je v imenovanje za predsednika sodišča predlagal izmed treh le enega kandidata, in pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tega kandidata. O tem, da je tudi v primeru treh kandidatov zakonit predlog sodnega sveta, v katerem je izmed treh predlagan le en kandidat, pa se je pritožbeno sodišče v tej sodbi že opredelilo, Zato pritožbeno sodišče meni, da v postopku imenovanja predsednika Okrajnega sodišča ... 62. člen tedaj veljavnega ZS ni bil kršen, torej je bilo materialno pravo tudi v prvostopni sodbi pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje niso bila kršena pravila postopka. Po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave podana le, če je to vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta. To pa v obravnavanem primeru ni, saj je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru sporna le uporaba materialnega prava, to je razlaga 62. člena ZS, saj ocena primernosti predloga sodnega sveta in prijavljenih oziroma predlaganih kandidatov oziroma imenovanega kandidata ni predmet presoje v upravnem sporu. Poleg tega pa tožnica v tožbi ni predlagala, da naj sodišče v obravnavanem primeru odloči po opravljeni glavni obravnavi, čeprav to v pritožbi zatrjuje. Oprave glavne obravnave tudi ni predlagala tožena stranka. Tako je imelo prvostopno sodišče pravno podlago za odločanje na seji v 2. odstavku 50. člena ZUS. Ta določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta pravilno in popolno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale.

Kot nedopusten pa pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS je namreč ta pritožbeni razlog v upravnem sporu dopustno uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, kar pa ga v tem primeru ni, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev glede stroškov postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej določbi v upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi ta upravni spor, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.