Jedro

V določbah 386. člena ZFPPIPP ni podlage za razlago, da bi bil z začetkom osebnega stečaja tožnik v poslovni sposobnosti omejen tako, da bi se ne mogel udeleževati zapuščinskega postopka kot dedič, in tudi v določbah drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP ni podlage za razlago, da bi ga v zapuščinskem postopku moral zastopati upravitelj. Odločitev organa za BPP, da tožnik glede na neizpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom tega člena ni upravičen do BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zapuščinskem postopku (v katerem bo udeležen kot dedič) je zato nepravilna.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1543/2018 z dne 7. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zapuščinskem postopku, ki teče pri Okrajnem sodišču v Domžalah, ter kot oprostitev stroškov postopka v predmetnem zapuščinskem postopku. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da organ ugotavlja, da je bil zoper tožnika uveden postopek osebnega stečaja, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. V nadaljevanju navaja, da se po 1. točki prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) z začetkom postopka osebnega stečaja omeji poslovna sposobnost stečajnega dolžnika in da v skladu z drugim odstavkom 245. člena tega zakona z začetkom stečajnega postopka stečajni upravitelj pridobi pooblastilo za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena tega zakona. Skrb stečajnega upravitelja je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase – tako sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 124/2015 z dne 22. 11. 2016. Glede na to organ za BPP meni, da zadeva, za katero je tožnik zaprosil za BPP, sodi med posle insolvenčnega dolžnika v smislu drugega odstavka 97.člena ZFPPIPP, torej za dejanja insolvenčnega dolžnika, pri katerih mora prosilca zastopati stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik; izid predmetne zadeve bo namreč vplival na stečajno maso in s tem poplačilo stečajnih upnikov. Funkcijo stečajnega upravitelja pa lahko opravlja le oseba, ki ima dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja (prvi odstavek 108. člena ZFPPIPP). Dovoljenje se izda osebi, ki izpolnjuje pogoje, določene v drugem odstavku 108. člena tega zakona. Med drugim se za izdajo dovoljenja zahteva, da ima oseba opravljen strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja; del izpita vključuje tudi poznavanje področij prava in ekonomije (četrti člen Pravilnika o programu in načinu opravljanja strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije). Navedeno pomeni, da mora stečajni upravitelj imeti splošna pravna znanja, zato je prava vešča stranka ter sposobna tako za vlaganje tožb kot za zastopanje stečajnega dolžnika v pravdnih postopkih. Glede na to je v konkretni zadevi tožniku nerazumno dodeliti BPP, saj ga lahko zastopa stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik, glede na svojo izobrazbo in znanje (tako tudi sodbi Upravnega sodišča III U 351/2015 z dne 29. 1. 2016 in II U 453/2016 z dne 7. 12. 2016). Glede na navedeno je organ za BPP zaključil, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki mora biti izpolnjen za dodelitev BPP.

2. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila zavrnjena prošnja za BPP na podlagi ugotovitve, da ga je dolžna v dednem postopku po pokojni mami zastopati stečajna upraviteljica, ki je pravna strokovnjakinja, glede oprostitve stroškov v dednem postopku pa organ niti ni odločil. S tako odločitvijo se tožnik ne strinja ter sodišču iz vseh tožbenih razlogov in na podlagi sodbe tega sodišča II U 596/2017 z dne 18. 4. 2018 predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. Tožnik meni, da je tožba utemeljena, pri čemer se sklicuje na citirano sodbo II U 596/2018 z dne 18. 4. 2018 in na to, da organ ni odločil o njegovi prošnji za stroškovno oprostitev. Tožnik opozarja na stališče omenjene sodbe, da okoliščine, da je stečajna upraviteljica prava vešča oseba in zato sposobna zastopati stranko v pravdnem postopku, še ne izključuje pravice stranke do dodelitve BPP na podlagi ZBPP, saj obveznega zastopanja stečajnega dolžnika v poslih iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP ni mogoče šteti kot posebno ureditev BPP. Tožnik tako meni, da je, upoštevaje namen zagotavljanja BPP, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, v dednem postopku po pokojni materi upravičen do zastopanja po zaupanja vrednem pravnem strokovnjaku, ki pozna dedno zakonodajo, stečajna upraviteljica pa je strokovnjakinja za ZFPPIPP in je po tem zakonu predvsem dolžna zastopati pravice in koristi upnikov.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi organa za BPP in razlogih za odločitev ter smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa za BPP, da zavrne tožnikovo prošnjo za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zapuščinskem postopku, v katerem nastopa kot dedič po svoji materi, ter kot oprostitev plačila stroškov tega postopka.

6. Organ za BPP je svojo odločitev oprl na ugotovitev, da zadeva, za katero je tožnik zaprosil za BPP, sodi med posle insolvenčnega dolžnika v smislu drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP, pri dejanjih v zvezi s katerimi ga mora zastopati stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik in ki je tudi prava vešča oseba, sposobna za zastopanje stečajnega dolžnika v teh postopkih.

7. Tožniku, ki se z navedenim razlogovanjem organa za BPP ne strinja, sodišče pritrjuje. Iz sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 124/2015 z dne 22. 11. 2016, ob sklicevanju na katerega je organ sprejel svojo odločitev, namreč izhaja stališče, da (sicer) je stečajni upravitelj v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli (lahko) vplivajo na obseg stečajne mase, tako v smislu zmanjševanja dolžnikovega premoženja kot v smislu njegovega povečanja. Vendar pa je navedeno stališče Vrhovno sodišče vezalo na konkretni primer (predmet tožbenega zahtevka zoper stečajnega dolžnika je bila denarna terjatev iz naslova poroštva) ter se je ob tem izrecno sklicevalo na 1. točko drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP, po kateri v stečajnem postopku upravitelj vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Kar pomeni, da je navedeno stališče Vrhovnega sodišča, sprejeto v zvezi z razlago 386. člena ZFPPIPP, ki določa, kako se z začetkom osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji, treba razlagati v povezavi s 97. členom tega zakona, ki ureja položaj in pristojnosti upravitelja ter v drugem odstavku določa, pri katerih poslih insolventnega dolžnika v stečajnem postopku zastopa upravitelj.

8. Glede na navedeno je po mnenju sodišča treba razlagati citirane določbe ZFPPIPP v pomenu, da stečajni upravitelj z začetkom postopka osebnega stečaja ne pridobi univerzalnega pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, ampak je to omejeno na zastopanje v primerih iz prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, ko je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena; stečajni dolžnik (tako) ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (točka 1), brez soglasja sodišča pa ne more: - najeti kredita ali posojila ali dati poroštva; - odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa, - se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam (točka 2). Pri tem pa je treba upoštevati še določbe drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP, ki določa pri katerih pravnih dejanjih insolventnega dolžnika zastopa upravitelj; zastopa ga v stečajnem postopku: 1. pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, 2. pri procesnih in drugih dejanjih v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj insolventnega dolžnika, 3. pri pravnih poslih in drugih dejanjih, potrebnih za unovčitev stečajne mase, 4. pri uresničevanju odstopnih in drugih pravic, ki jih pridobi insolventni dolžnik kot pravne posledice začetka stečajnega postopka, in 5. pri drugih pravnih poslih, ki jih insolventni dolžnik lahko izvede v skladu s tem zakonom.

9. To pa pomeni, da po mnenju sodišča v določbah 386. člena ZFPPIPP ni podlage za razlago, da bi bil z začetkom osebnega stečaja tožnik v poslovni sposobnosti omejen tako, da bi se ne mogel udeleževati zapuščinskega postopka kot dedič, in da tudi v določbah drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP ni podlage za razlago, da bi ga v zapuščinskem postopku moral zastopati upravitelj.

10. Odločitev organa za BPP, da tožnik glede na neizpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom tega člena ni upravičen do BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zapuščinskem postopku (v katerem bo udeležen kot dedič), ki temelji na nasprotnem pravnem stališču, kot ga je sodišče podalo v 9. točki obrazložitve te sodbe (in nadaljnjem stališču, da je šteti, da je stečajni upravitelj prava vešč ter sposoben zastopanja pred sodiščem), je zato nepravilna.

11. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na zavrnitev tožniku prošnje za dodelitev BPP kot oprostitve stroškov zapuščinskega postopka. Tožnik sicer zmotno ugovarja, da organ o tem delu prošnje ni odločil, kajti organ je odločitev sprejel. Res pa je, da organ ni navedel razlogov za odločitev o tem delu prošnje, zato materialno pravne zakonitosti odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

12. Po navedenem je sodišče ugotovilo, da je organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabil zakon ter da je kršil pravila postopka, pri čemer gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral slediti pravnemu mnenju sodišča ter stališčem sodišča glede postopka, navedenim v tej sodbi.