Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1.833.976,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter mu povrniti pravdne stroške. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči dne 8.7.1996. Povračilo škode zahteva na podlagi zavarovanja AO - plus. Tožnik je utrpel pretres možganov s postkomocionalnim sindromom in zvin vratne hrbtenice. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine mu je prisodilo odškodnino v znesku 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje za znesek 150.000,00 SIT, ki se je nanašal na del premoženjske škode, ter glede pravdnih stroškov, delno je ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za telesne bolečine za 200.000,00 SIT. V ostalem je obe reviziji zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del v znesku 1.800.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT. Podrobno opisuje svoje poškodbe, potek zdravljenja, neprijetnosti v zvezi s tem, posledice po poškodbi in omejitve v svojih aktivnostih zaradi tega. Poudarja, da je šlo za zelo neugodno kombinacijo poškodb. Zavzema se za priznanje celotnega postavljenega zahtevka za odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Tožena stranka izpodbija prisodilni del sodbe za znesek 1.100.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek še za 1.100.000,00 SIT, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljene poškodbe previsoka. Meni, da je imel tožnik številne druge poškodbe in bolezni, kar ni v zvezi z obravnavano prometno nesrečo. To zlasti velja za tožnikovo migreno. Tožnik v svojih aktivnostih ni prikrajšan.

Stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili. Vročeni sta bili tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Sodba prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Vse okoliščine, ki so pomembne za določitev odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (200. in 203. člen Zakona o Obligacijskih razmerjih - ZOR), so natačno ugotovljene na podlagi izvedenskega mnenja nevrologa dr. F. K. in tožnikove izpovedi. Izpodbijana sodba temelji na teh ugotovitvah. Pravdni stranki v revizijah vsaka s svoje strani poudarjata tiste okoliščine, ki jih štejeta sebi v korist. Toda dejanska podlaga za odločanje o obeh odškodninskih postavkah je ugotovljena v izpodbijanih sodbah in tega pri revizijskem odločanju ni mogoče spreminjati. Ugotovljeno je, da je tožnik zaradi pretresa možganov trpel dva dni stalen močan glavobol, en teden stalen srednje močan, občasen blag glavobol pa trpi še zdaj. Zaradi zvina vratne hrbtenice je trpel srednje močne bolečine tri tedne, občasne srednje močne bolečine dva meseca, občasne blage bolečine pa trpi še zdaj. Poleg tega je prestal dvakratno slikanje hrbtenice, nositi je moral vratno opornico, trikrat je bil na fizioterapiji, večkrat na zdravniškem pregledu, bil je na snemanju EEG in dalj časa v bolniškem staležu. Odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT, ki mu je bila priznana na drugi stopnji predstavlja ustrezno satisfakcijo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Ni utemeljeno niti zavzemanje tožeče stranke za višjo odškodnino, niti tožene stranke za nižjo.

Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je v dopolnitvi svojega mnenja ugotovil, da je del prvotno ugotovljenih težav po poškodbi že minil. Ugotovil je še občasne glavobole, v končnih legah zavrto in nekoliko bolečo vratno hrbtenico ter da tožnik težko prenaša sonce in se znoji, čeprav že nekoliko manj. Glavobole je imel že pred poškodbo, od tedaj dalje so pogostejši. Ocenil je invalidnost po pretresu možganov na 2 odstotka in po zvinu vratne hrbtenice na 4 odstotke, življenjske sposobnosti pa so zmanjšane za 5 odstotkov. Te ugotovitve so podlaga za prisojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 700.000,00 SIT. Tožnik v svoji reviziji prikazuje hujše težave, tožena stranka pa manjše, vendar je za določitev pravične denarne odškodnine po 200. in 203. členu ZOR odločilno samo dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Ustrezno je upoštevana sodna praksa v podobnih primerih, hkrati pa tudi posebnosti tožnikovega primera, zlasti mladost in težave pri opravljanju poklica. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (393. člen ZPP).