Jedro

Družbenik je na podlagi sodbe sodišča iz družbe izključen šele z nastopom pravnomočnosti sodbe. Tako s samo vložitvijo tožbe, s katero se zahteva njegova izključitev, prvo toženec še ni izgubil položaja družbenika in ga do nastopa pravnomočnosti sodbe, s katero bi bilo ugodeno zahtevku za njegovo izključitev, tudi ne bo, zato je podana njegova aktivna legitimacija za nasprotno tožbo na izključitev prvo tožeče stranke iz drugo tožeče stranke.

Izrek

I. Zavržejo se pritožbe prvo tožeče stranke glede II., IV., VI., VII. in VIII. točke izreka, drugo tožeče stranke glede X. točke izreka ter drugo tožene stranke glede I., III. in V. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Zavrnejo se pritožbe prvo tožeče stranke glede X. in XIV. točke izreka, drugo tožeče stranke glede II., IV., VI., VII., VIII. in XIV. točke izreka, pritožba prvo tožene stranke glede I., III., V. in XIV. točke izreka in pritožba drugo tožene stranke glede XIV. točke izreka in se izpodbijana sodba v I., II., III., IV., V., VI., VII., VIII., X. in XIV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod točko: izključilo A. K. iz družbe A., d.o.o., zavrnilo tožbeni zahtevek na delno razveljavitev kupoprodajne pogodbe za lokal na ... v Ljubljani sklenjene med A. K. in družbo A., d.o.o., dne 16.10.2008, ugodilo zahtevku na razveljavitev kupoprodajne pogodbe za lokal na ... v Ljubljani sklenjene med A. K. in družbo A., d.o.o., dne 16.10.2008, zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa pri nepremičnini, ki v naravi predstavlja lokal na ... v Ljubljani, na ime družbe A., d.o.o., in odreditev izbrisa njene lastninske pravice, ugotovilo ničnost pogodbe o priznanju terjatve in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve med družbo A., d.o.o., in A. K. z dne 24.10.2008, ugotovilo neveljavnost na tej podlagi vknjižene hipoteke in odredilo njen izbris, zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe sklenjene med družbo A., d.o.o., in A. K. z dne 30.12.2004, ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, pogodbe o odstopu terjatve in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve sklenjene med družbama A., d.o.o., in D., d.o.o., z dne 24.10.2008, ugotovitev ničnosti na tej podlagi vknjižene hipoteke in odreditev njenega izbrisa, zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti dogovora o predkupni pravici sklenjenega med družbama A., d.o.o., in D., d.o.o., z dne 10.11.2008, ugotovitev neveljavnosti na tej podlagi vknjižene predkupne pravice in odreditev njenega izbrisa, zavrnilo zahtevek na razveljavitev dogovora o predkupni pravici sklenjenega med družbama A., d.o.o., in D., d.o.o., z dne 10.11.2008, ugotovitev neveljavnosti na tej podlagi vknjižene predkupne pravice in odreditev njenega izbrisa, ustavilo postopek glede IX., X. in XI. točke tožbe z dne 4.9.2009, izključilo M. K. iz družbe A., d.o.o., A. K. začasno prepovedalo zastopanje družbe A., d.o.o., in odredilo vpis te prepoved v sodni register, zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za odvzem glasovalnih pravic A. K. na skupščini družbe A., d.o.o., in vpis odvzema v sodni register, M. K. začasno prepovedalo zastopanje družbe A., d.o.o., in odredilo vpis te prepoved v sodni register, odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka (M. K. in A., d.o.o.) je sodbo izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, naj jo spremeni tako, da zavrne nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, podredno pa vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka (A. K. in D., d.o.o.) je vložila pritožbo tako zoper sodbo kot tudi zoper sklep iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter višjemu sodišču predlagala, da prvostopno odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tako prvo in drugo tožeči stranki, kot tudi prvo in drugo toženi stranki, navadni sospornici, zato je pritožbeno sodišče o pritožbah, ki sta bili vloženi skupno za prvo in drugo tožečo stranko ter prvo in drugo toženo stranko, odločalo posebej glede vsake posamezne stranke.

Glede pritožbe tožečih strank

5. Tožeči stranki v pritožbi s konkretnimi razlogi napadata le procesno legitimacijo prvo tožene stranke za nasprotno tožbo na izključitev prvo tožeče stranke. Menita, da je bila prvo tožena stranka na podlagi prej vložene tožbe s sodbo iz drugo tožeče stranke že izključena in da zato ni jasno, zakaj bi prvo tožena stranka nasproti prvo tožeči stranki še lahko vložila tožbo na izključitev, saj nekdo, ki ni več družbenik, ne more vložiti tožbe na izključitev iz družbe. Pritožbena navedba prvo tožeče stranke, da prvo tožena stranka nima aktivne legitimacije za vložitev nasprotne tožbe na izključitev prvo tožeče stranke iz drugo tožeče stranke, je zmotna. Tožbo na izključitev družbenika iz družbe lahko v skladu s 3. odstavkom 501. člena ZGD-1 vloži vsak družbenik. Sodba, s katero se ugodi zahtevku na izključitev družbenika, je oblikovalne narave. Do oblikovalnega učinka pride s pravnomočnostjo oblikovalne sodbe, zato je družbenik na podlagi sodbe sodišča iz družbe izključen šele z nastopom pravnomočnosti sodbe (1). Tako s samo vložitvijo tožbe, s katero se zahteva njegova izključitev, prvo toženec še ni izgubil položaja družbenika in ga do nastopa pravnomočnosti sodbe, s katero bi bilo ugodeno zahtevku za njegovo izključitev, tudi ne bo (2), zato je podana njegova aktivna legitimacija za nasprotno tožbo na izključitev prvo tožeče stranke iz drugo tožeče stranke. Tako je potrebno pritožbo prvo tožeče stranke v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v X. točki izreka (353. člen ZPP). Pritožbo drugo tožeče stranke zoper X. točko izreka pa je zaradi pomanjkanja pritožbenega interesa pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP). Sodba o izključitvi družbenika M. K. iz družbe se namreč ne nanaša na drugo, pač pa le na prvo tožečo stranko.

6. Ker tožeči stranki v pritožbi nista navedli, v katerem delu sodbo izpodbijata, jo je višje sodišče poleg v X. točki izreka, katere izpodbijanje je smiselno razvidno iz obrazložitve pritožbe, preizkusilo tudi v II., IV., VI., VII., VIII. in XIV. točki izreka – v preostalem delu, v katerem tožeči stranki v sporu nista uspeli. Ker pritožbeno sodišče pri odločitvi v zvezi z II., IV., VI., VII., in VIII. točko izreka izpodbijane sodbe ni našlo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in ker ocenjuje, da je glede na neizpodbijano dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo drugo tožeče stranke, na katero se izpodbijani del sodbe nanaša, v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP); pritožbo prvo tožeče stranke pa zaradi pomanjkanja pritožbenega interesa zavrglo v istem delu (352. člen ZPP). Glede odločitve o pritožbi zoper XIV. točko izreka pa bo obrazloženo v nadaljevanju, skupaj z razlogi k pritožbi tožene stranke.

Glede pritožbe toženih strank

7. Toženi stranki sodbo in sklep izpodbijata v I., III., V., XI. in XIV. točki izreka prvostopne odločbe.

8. Pravno sredstvo zoper sklep, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, je v skladu s 239. členom v zvezi z 1. odstavkom 53. člena ZIZ ugovor, o katerem odloča sodišče, ki je izdalo sklep o začasni odredbi, zato pritožbeno sodišče ni pristojno obravnavati pritožbe zoper XI. točko izreka, ampak bo o pritožbi kot ugovoru v tem delu odločilo sodišče prve stopnje.

9. Drugo tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo glede I., III. in V. točke izreka, zato je njena pritožba v tem delu nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

10. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi obrazloženo zavrnilo vse pripombe prvo tožene stranke na izvedensko mnenje izvedenca mag. B. P. o cenitvi lokala na ... v Ljubljani. Prvo tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da so bile njene pripombe neutemeljeno zavrnjene in se pritožbeno sodišče zaradi presplošne navedbe o tako zatrjevani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ne more opredeliti. Konkretizirano graja prvo tožena stranka le dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo izvedensko mnenje kljub temu, da ni jasno, iz kje je izvedenec črpal podatke o primerljivih najemninah. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj je kljub omenjeni pomanjkljivosti sledilo izvedenskemu mnenju in pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na prepričljivo obrazložitev prvostopenjskega sodišča ter opozarja na dejstvo, da ugotovljena tržna vrednost lokala na ... sestoji iz ocenjenih vrednosti po tržnem in dohodkovnem pristopu, pri čemer je višina najemnine pomembna le pri ocenjevanju vrednosti po dohodkovnem principu.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, ki graja s strani izvedenca ugotovljeno tržno vrednost lokala na ..., ker da bi bila vrednost stanovanja, ki ga je drugo tožena stranka leta 1993 dala v zameno za lokal na ..., v času sklenitve izpodbijane pogodbe preko 280.000,00 EUR, kar kaže na to, da je s strani izvedenca podana tržna vrednost lokala bistveno prenizka in da je delež prvo tožene stranke na lokalu preko 80%. Tržne vrednosti stvari ni mogoče ugotavljati na podlagi aktualne vrednosti neke druge stvari, v zameno za katero je bila pridobljena ta stvar. To velja še toliko bolj, kadar stvari nista enaki po lastnostih (npr. stanovanje, poslovni lokal). Prav tako tržne vrednosti stvari ni mogoče osnovati na ceni, ki sta jo pravdni stranki v duhu mirne rešitve spora dogovorili v predpravdnih pogajanjih, saj so v takšnih pogajanjih stranke zaradi zadovoljevanja različnih interesov pripravljene pristati na slabše pogoje, kot jim v resnici gredo. Ravno zaradi tega razloga je v okviru dokazovanja v pravdnem postopku prepovedana uporaba ponudb, danih v okviru neuspešnega prepravdnega reševanja sporov (309.a člen ZPP).

12. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče sprejema kot pravo tržno vrednost lokala na ... v Ljubljani vrednost v višini 129.700, 00 EUR, kot jo je v svojem mnenju podal postavljeni sodni izvedenec. Zaradi očitne precenjenosti lokala v izpodbijani prodajni pogodbi, ki za več kot 1,5-krat presega ugotovljeno tržno vrednost lokala, je po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma irelevantno kolikšen delež predmetnega lokala je na podlagi vlaganja pripadal drugo tožeči stranki, saj je mogoče zaključiti, da bi prišlo do občutnega oškodovanja drugo tožeče stranke tudi v kolikor ji na podlagi vlaganj na prodanem lokalu sploh ne bi priznali nobenega deleža, kar bi bilo najbolj ugodno dejansko stanje, iz katerega bi prvo tožena stranka lahko izhajala. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na delež, ki na lokalu pripada drugo tožeči stranki in prvo toženi stranki, zaradi njihove nebistvenosti za rešitev predmetnega spora ni obravnavalo.

13. Sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbeni navedbi, da prvo toženi stranki ni mogoče očitati namena oškodovanja drugo tožeče stranke, ker da je prodajna cena celo nižja od vrednosti cenitve cenilca, ki je bil angažiran pred sklenitvijo izpodbijane prodajne pogodbe in pravilnosti cenitve, katerega je prvo tožena stranka zaupala. Iz izpovedbe prvo tožene stranke izhaja, da se je ta zavedala, da predmetnega lokala pod takšnimi pogoji, kot ga je prodala drugo tožeči stranki, na trgu ne bi mogla prodati. Poleg tega bi lahko prvo tožena stranka, v kolikor bi verjela, da je prodani lokal vreden toliko, kot pogodbeno dogovorjena kupnina, to kupnino zavarovala s hipoteko na tem lokalu in ne na drugih, bistveno več vrednih nepremičninah drugo tožeče stranke.

14. Glede na vse navedeno lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi oceni sodišča prve stopnje, da je predmetna prodajna pogodba nična, saj nasprotuje moralnim načelom, ki so obče sprejeta na območju Republike Slovenije. Zmotna je pritožbena navedba, da bi lahko sodišče v takšnih primerih uporabilo pravilo o delni ničnosti in pogodbeno razmerje prilagodilo tako, da bi pogodbeno ceno znižalo. Določilo o delni ničnosti iz 88. člena OZ sodišču omogoča le, da posameznega (ničnega) pogodbenega določila pri presoji pogodbenega razmerja ne upošteva, ne daje pa sodišču pooblastila, da bi takšno nično pogodbeno določilo prilagodilo tako, da le to ne bi bilo več nično. Uporaba pravila o delni ničnosti, ki bi se nanašalo na ceno predmeta prodajne pogodbe, bi povzročila, da bi pogodba ostala brez ene od bistvenih sestavin prodajne pogodbe in tako brez določila, ki je eden od odločilnih nagibov vsakega prodajalca pri sklepanju prodajne pogodbe, zato pravila o delni ničnosti v takšnih primerih ni mogoče uporabiti, saj tudi 1. odstavek 88. člena OZ določa, da se lahko pravilo o delni ničnosti uporabi le glede določil, ki niso ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.

15. Zaradi navedenega je potrebno pritožbo prvo tožene stranke glede III. točke izreka izpodbijane sodbe zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrditi (353. člen ZPP). Ker pritožba prvo tožene stranke glede I. in V. točke izreka izpodbijane sodbe v celoti sloni na navedbi, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu napačna zaradi zmotne odločitve v III. točki izreka, je posledično potrebno tudi v tem delu pritožbo prvo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper stroške

16. Prvo tožeča stranka in prvo tožena stranka sta druga proti drugi uspeli z bistvenimi zahtevki - na izključitev iz družbe. Prav tako je drugo tožeča stranka uspela z delom svojih zahtevkov zoper prvo toženo stranko. Kot v svoji pritožbi pravilno opozarja tožena stranka, pa sta tožeči stranki s svojimi zahtevki v celoti propadli zoper drugo toženo stranko. ZPP nima posebnih pravil, po katerih se mora sodišče ravnati, kadar stranka popade v razmerju do enega sospornika, medtem ko proti drugemu (delno ali v celoti) uspe, pa oba zastopa isti pooblaščenec. Zaradi tega se glede na konkretne okoliščine primera (na vsaki strani dva sospornika, veliko število tožbenih zahtevkov, ki so med seboj vsebinsko povezani, nasprotni tožbeni zahtevek, lastniška povezanost prvo tožeče in drugo tožeče ter prvo tožene in drugo tožene stranke) tudi pritožbenemu sodišču zdi primerna uporaba 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške. Čeprav sta tožnika zoper drugo toženo stranko v celoti propadla, je takšna odločitev glede stroškov upravičena, če upoštevamo zgornje okoliščine in dejstvo, da je drugo tožena stranka v izključni lasti prvo tožene stranke. Tako je potrebno pritožbe vseh štirih strank glede stroškovne odločitve zavrniti kot neutemeljene in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka

17. Ker nobeden od pritožnikov s svojo pritožbo ni uspel, nosijo vsak svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodba in sklep III Ips 60/2000 z dne 06.07.2000. (2) V skladu s sodno prakso izključeni družbenik niti s pravnomočnostjo sodbe, s katero je iz družbe izključen, ne izgubi legitimacije za izključitveno tožbo, ki jo je zoper družbenika vložil pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil izključen. Glej odločbo VSL I Cpg 963/2005 z dne 1.2.2007.