Jedro

Določba 275. člena ZIZ izrecno ne razporeja trditvenega in dokaznega bremena. V konkretnem primeru se pokaže kot odločilno, da lahko zahteva sodišča, da upnik konkretizira eventuelno dolžnikovo škodo, predstavlja nepremagljivo oviro.

Sodišče ima možnost, da takrat, ko obstajajo za to upravičeni razlogi, upošteva dokazno stisko stranke in medsebojno povezanost trditvenega in dokaznega bremena strank. Trditveno in dokazno breme glede višine škode, ki bi lahko dolžniku nastala z izvršitvijo začasne odredbe, je na dolžniku. Po naravi stvari je namreč dolžniku lažje dokazati oziroma ima lažji dostop do podatkov glede škode, ki bi jo utegnil utrpeti z izdajo začasne odredbe. Po oceni pritožbenega sodišča zato spoznavna kriza sodišča glede na vse okoliščine primera terja kontradiktoren postopek.

Dolžnost sodišča je, da oceni morebitno škodo pri dolžniku in na tej podlagi določi višino varščine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer: a) nalog Banki, d. d., da mora dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je sodišče odredilo začasno odredbo, z dolžnikovega računa, in b) prepoved dolžniku, da ne sme razpolagati z v predlogu navedenimi vozili in hrambo navedenih vozil pri upniku ter vpis prepovedi razpolaganja z navedenimi vozili v register pri AJPESU, ki vpis prepovedi izvrši na zahtevo sodišča (točka I izreka). Obenem je zavrnilo predlog za določitev varščine (točka II izreka).

2. Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavljal je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo o zavarovanju denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prim. prvi in drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

5. Iz utemeljitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo obstoj upnikove denarne terjatve proti dolžniku za verjetno izkazan. Ni pa upniku uspelo izkazati aktivnega ravnanja dolžnika, usmerjenega v odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem, ki bi bilo razlog za onemogočeno ali precej oteženo uveljavitev terjatve. Objektivno slabo finančno stanje dolžnika in s tem objektivno slabše možnosti za kasnejšo izterjavo z vidika drugega odstavka 270. člena ZIZ ne zadoščajo za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe.

6. Pritožnik navedenih zaključkov prvostopenjskega sodišča glede neizkazanosti subjektivne nevarnosti za uveljavitev denarne terjatve ne napada. Utemeljeno pa pritožnik izpodbija razloge prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve varščine.

7. Po določilu prvega odstavka 275. člena ZIZ izda sodišče na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe.

8. Upnik je predlagal, naj mu sodišče določi minimalno varščino v višini 3.000,00 EUR, saj je upnik pravna oseba z najvišjo boniteto in zelo dobrimi bilančnimi podatki, kar dolžniku omogoča, da bo od upnika zlahka izterjal škodo, ki bi mu lahko nastala zaradi izvršitve začasne odredbe.

9. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da je upnik izkazal verjetnost obstoja terjatve in s tem svojo aktivno legitimacijo tudi za predlog za določitev varščine. Ni pa upnik navedel ustreznih podatkov, da bi sodišče lahko določilo višino varščine. Upnik ni navedel nobenih dejstev v zvezi s škodo, ki bi dolžniku lahko nastala, če bi prišlo do prepovedi razpolaganja s sredstvi na računu dolžnika in do prepovedi razpolaganja z vozili. Upnik je navedel le tipe vozil in številke, glede katerih sodišče sklepa, da gre za številke šasij motorjev, ni pa posredoval nobenega podatka o starosti vozil, kot tudi ne o namenu uporabe pri dolžniku. Sodišče prve stopnje se tako ni moglo opredeliti do vprašanja, ali je predlagana varščina v višini 3.000,00 EUR primerna, prav tako ne more določiti višjega ali nižjega zneska varščine zaradi pomanjkljive upnikove trditvene in dokazne podlage o škodi, ki bi dolžniku lahko nastala z izdajo začasne odredbe.

10. Pritožnik utemeljeno opozarja, da ne drži povsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik ni posredoval nobenega podatka o starosti vozil, saj je priložil računalniške izpise motornih vozil, katerih lastnik oziroma uporabnik je dolžnik po podatkih Upravne enote Maribor (prim. priloga A 9). Iz navedenih uradnih podatkov je razviden tudi datum prve registracije posameznega vozila. Upnik utemeljeno opozarja tudi, da ne more pridobiti podatkov o namenu uporabe teh vozil, saj gre za podatke iz dolžnikove sfere.

11. Glede na določbo 7. člena ZPP in 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sicer drži, da je na upniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, na dolžniku pa trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore, če ni posebnih materialnopravnih pravil o drugačnem razporedu dokaznega bremena. Pravilo, po katerem vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, je subsidiarno. Trditveno in dokazno breme v prvi vrsti določa materialno pravo. Določba 275. člena ZIZ izrecno ne razporeja trditvenega in dokaznega bremena. V konkretnem primeru se pokaže kot odločilno, da lahko zahteva sodišča, da upnik konkretizira eventuelno dolžnikovo škodo, predstavlja nepremagljivo oviro.

12. Sodišče ima možnost, da takrat, ko obstajajo za to upravičeni razlogi, upošteva dokazno stisko stranke in medsebojno povezanost trditvenega in dokaznega bremena strank. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbenim razlogom, da je trditveno in dokazno breme glede višine škode, ki bi lahko dolžniku nastala z izvršitvijo začasne odredbe, na dolžniku. Po naravi stvari je namreč dolžniku lažje dokazati oziroma ima lažji dostop do podatkov glede škode, ki bi jo utegnil utrpeti z izdajo začasne odredbe. Po oceni pritožbenega sodišča zato spoznavna kriza sodišča glede na vse okoliščine primera terja kontradiktoren postopek.

13. Sodna praksa je zavzela stališče, da je vprašanje škode, ki bi jo z izdajo neutemeljene začasne odredbe utrpel dolžnik, pomembno le glede določitve višine varščine, ne pa tudi glede utemeljenosti predloga za določitev varščine kot pogoja za izdajo začasne odredbe (tako tudi VSK sklep Cp 482/2009). Dolžnost sodišča je, da oceni morebitno škodo pri dolžniku in na tej podlagi določi višino varščine. Če oceni, da predlagana varščina ni ustrezna, lahko določi višjo varščino. S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podan temelj za določitev varščine, vendar je zaradi spoznavne stiske glede njene višine ni določilo, je kršilo določbo prvega odstavka 275. člena ZIZ.

14. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nadaljnji napotki so razvidni iz gornje obrazložitve.

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.