Jedro

Civilnopravna omejitev zaradi prestopa v klub druge države EU, določena v pogodbi med igralcem in klubom, predstavlja tako resno finančno grožnjo po plačilu nadomestila, da igralca odvrača od iskanja dela v drugi državi članici EU in ga torej omejuje tudi z delovnopravnega vidika. To pa predstavlja takšno obliko omejitve prostega gibanja in zaposlovanja v državah članicah EU, ki ni dovoljena po 48. členu Pogodbe o ustanovitvi EGS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke R. k. C. P. L. (v nadaljevanju: tožeča stranka) za plačilo 34.686,86 EUR s pp. (odločitev v tč. I izreka sodbe) in ugodilo zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi R. V. (v nadaljevanju: tožena stranka) za plačilo 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2004 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo tudi 2.625,21 EUR pravdnih stroškov (odločitev v tč. II izreka sodbe).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavi izpodbijano sodbo v tč. II in vrne v tem delu zadevo v novo sojenje. Skladno tej odločitvi pa naj zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavi tudi sodbo v tč. I in posledično razveljavi tudi izrek o stroških. Uvodoma se v obrazložitvi pritožbe strinja z ugotovitvijo sodišča, da je med pravdnima strankama sporno, ali obstaja civilnopravna zaveza za plačilo 100.000 DEM oz. sedaj 50.000 EUR po čl. 1b pogodbe z dne 7.6.2001. Pritožbeni očitek pa najprej usmeri na odločitev sodišča v II. tč. izreka. Tožeča stranka graja obrazložitev v predzadnjem odstavku na 5. strani sodbe, saj je sodišče prve stopnje spregledalo, da specifikacija v prilogi ... vsebuje tudi neto znesek dolga do toženca in sicer 16.072 EUR (znesek, ki ga je pobotala s toženčevim dolgom 50.000 EUR) in ne le bruto znesek dolga 22.069 EUR, kot je razumeti obrazložitev. Sodišče ni pojasnilo razlogov za odločitev, da gre tožencu bruto znesek, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. je glede na obrazložitev tudi podano nasprotje med samo vsebino listine ... in zapisom sodišča o njeni vsebini. Ker zato ni jasno, kakšen znesek se lahko pobota v korist toženca od njegove zaveze do tožeče stranke, t.j. od pogodbenega zneska 50.000 EUR, mora sodišče druge stopnje razveljaviti tudi odločitev v tč. I izpodbijane sodbe iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba nadalje graja razloge v izpodbijani sodbi o vprašanju civilnopravne zaveze iz pogodbenega določila 1b. Tožeča stranka meni, da razlogi, da bi igralčeva izpolnitev obveze iz te tč. Pogodbe pomenila direktno kršitev t.i. Bosmanovega pravila, še toliko bolj, če bi zavezanec za plačilo nadomestila bil toženec, ne držijo in pomenijo kršitev materialnega prava. Sodišču prve stopnje je za materialnopravno podlago vzelo odločbo ..., ki izhaja iz nedovoljenosti civilnopravne zaveze med kluboma, ne pa med klubom in igralcem, kot je v obravnavanem primeru. Sporno pogodbeno določilo brez dvoma, glede na to, da sta pogodbo sklenili pravdni stranki, zavezuje toženca, da poravna tožeči stranki nadomestilo ob mednarodnem prestopu. Zato ni razumljiv razlog v sodbi (drugi odst. str....), da pogodba ne določa natančno, kdo bi naj nadomestilo plačal. Tožeča stranka sicer priznava, da je praksa pri mednarodnih prestopih bila takšna, da je nadomestilo za primer prestopa igralca poravnal bivšemu klubu igralca njegov bodoči klub. Ker je ... odstopil od običajnega poslovanja (sklicujoč se ravno na B. pravilo in je v arbitražnem postopku pred organi E. r. z. tudi uspel), sedaj tožeča stranka zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti od svojega sopogodbenika, skladno določilu ... pogodbe. Sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo predlagane priče V. P. Tožeča stranka meni, da nadomestilo med pogodbenima strankama ob sklenitvi pogodbe ni bilo sporno, zato je odveč razlagovanje, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala stroškov, ki jih je imela z razvojem igralca. Po nepotrebnem pa sodišče razloguje tudi o prilogi ..., saj je to pravilo stopilo v veljavo šele po sklenitvi sporne pogodbe. Sporno pogodbeno določilo ... sega v leto 2001, torej v čas pred kakršnokoli jurisdikcijo pravnega reda EU in je povsem jasna civilnopravna zaveza toženca do tožeče stranke. Tožeča stranka tožencu ni onemogočila igranja in pridobivanja dohodka. Prost pretok delavcu – tožencu ni bil onemogočen niti omejen. Pogodbeno določilo iz ... zato ne more predstavljati omejitve pri iskanju zaposlitve dela v drugi državi, članici EU, o kateri razloguje prvostopenjsko sodišče, pač pa lahko pomeni le dolžnost, da jo igralec izpolni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

a) glede odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi (tč. I izreka izpodbijane sodbe) Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke upoštevalo, da so med pravdnima strankama nesporna naslednja dejstva: da sta pravdni stranki dne 7.6.2001 podpisali pogodbo o nastopanju igralca za R. k. C. P. L. (RK CPL) pod medsebojno dogovorjenimi pogoji in kot aneks k pogodbi R. z. S. (v nadaljevanju: pogodba); da se je pogodbi iztekla veljavnost 25.6.2004; da je toženec po izteku veljavnosti pogodbe začel v sezoni 2004/2005 igrati za nemški rokometni klub M.; da je tožeča stranka najprej neuspešno zahtevala nadomestilo za mednarodni prestop v višini 100.000 takratnih DEM od rokometnega kluba M.; da je tožeča stranka, potem ko nadomestila ni prejela od rokometnega kluba M., pogojevala izstavitev izpisnice s plačilom tega nadomestila, kar je bilo v arbitražnem postopku pred E. r. z. zavrnjeno, sklicujoč se na B. pravilo ter da je tožeča stranka zaustavila izplačila toženi stranki po pogodbi.

Sporno vprašanje, na katerega je sodišče moralo odgovoriti, pa je, ali na strani tožene stranke obstaja civilnopravna zaveza za plačilo 100.000 DEM oziroma sedaj 50.000 EUR na podlagi člena 1b v pogodbi, ki določa, da je igralec po izteku veljavnosti pogodbe prost in bo lahko nastopal za drugi klub s plačilom nadomestila največ 100.000 DEM, v kolikor gre za mednarodni prestop. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi civilnopravna omejitev zaradi prestopa v klub v drugi državi, če bi obveljala, za igralca – toženca predstavljala tako resno finančno grožnjo po plačilu nadomestila, da bi ga civilnopravna omejitev odvračala od iskanja dela v drugi državi članici EU, torej bi ga de facto omejevala tudi z delovnopravnega vidika. Zanj bi predstavljala neupravičeno veliko obremenitev in omejitev, ki v ničemer ni kompenzirana s strani nekdanjega kluba. Ker določilo čl. 1b pogodbe nima narave konkurenčne klavzule, kar je tudi nesporno med pravdnima strankama, in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niti ne izpolnjuje pogojev za njeno veljavnost, je pravilno ocenilo, da je v njem določeno plačilo nadomestila zaradi mednarodnega prestopa. Tožeča stranka je sama zatrjevala, da je bilo v času sklepanja pogodbe običajno pri rokometnih prestopih, da tako določeno nadomestilo ob prestopu plača novi klub igralca (in to zatrjuje tudi še v pritožbi), in nesporno tudi je, da je v konkretnem primeru nadomestilo, določeno v tč. 1b pogodbe, tožeča stranka najprej zahtevala od toženčevega novega kluba. Le ta je plačilo zavrnil, sklicujoč se na prost pretok blaga in delavcev znotraj Evropske unije. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega se pritožbeno sodišče povsem sklicuje, v kolikor ga v tej pritožbi ne povzema, pravilno zaključilo, da je določilo v čl. ... pogodbe z dnem vstopa Slovenije v EU postalo nično zaradi nasprotovanja kogentnim normam v Sloveniji veljavnega evropskega prava, ker pomeni določilo o plačilu nadomestila zaradi mednarodnega prestopa po evropskem pravu nedovoljeno omejitev prostega pretoka delavcev in delovne sile znotraj EU.

Pritožba neutemeljeno graja razloge sodišča prve stopnje o vprašanju civilnopravne zaveze iz pogodbenega določila 1b. Tudi glede na trditve same tožeče stranke, da je bila praksa pri mednarodnih prestopih takšna, da je nadomestilo za primer prestopa igralca poravnal bivšemu klubu igralca njegov bodoči klub, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo določilo 1b pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka poklicno ukvarjala s športom, ki je ekonomske narave. Pri tem se je, glede na to, da je 1.5.2004 Slovenija postala polnopravna članica EU in je zanjo začel veljati celoten pravni red EU, ki zajema tudi sodno prakso Sodišča evropske skupnosti (ECJ v nadaljevanju; pogodbe, predvsem Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodba o Evropski uniji pa so primarna zakonodaja Evropske unije, ki je primerljiva z ustavnim pravom na nacionalni ravni), pravilno oprlo na obrazložitev ECJ v sodbi opr. št. ... v zadevi W. & K. proti nizozemski, španski in M. k. z. ... je v njej obrazložilo, da je ukvarjanje s športom predmet komunitarnega prava samo tedaj, če pomeni to ukvarjanje izvajanje ekonomske aktivnosti v smislu 2. člena Pogodbe o ustanovitvi E. s. (PES). Ko pa ima ukvarjanje s športom naravo takšne aktivnosti, iz katere izhaja, da gre za zaposlitev z namenom pridobitve zaslužka oz. opravljanja storitve za plačilo, zajemajo ta razmerja pravila o prostem pretoku delavcev iz 39-42. člena PES ter svobodnega opravljanja storitev iz 49-55. člena PES. Profesionalni športniki so bili na ta način prvič obravnavani kot delavci oziroma kot osebe, ki imajo pravico do svobodnega opravljanja storitev iz PES, s tem pa zanje velja tudi pravilo iz 12. člena PES, ki prepoveduje vsakršno obliko diskriminacije na podlagi državljanstva. Profesionalni športniki so bili na ta način prvič obravnavani kot delavci, v kolikor je med njimi in športnim klubom oz. društvom nastopilo takšno razmerje, ki je imelo naravo ekonomske aktivnosti oz. če je športnik za svojo športno dejavnost nagrajen oz. je šlo za zaposlitev z namenom pridobivanja zaslužka oz. opravljanja storitev za plačilo. Po obrazloženem je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se glede na to, da gre pri toženi stranki nedvomno za poklicno ukvarjanje s športom, ki je ekonomske narave (toženec je glede na obrazloženo imel položaj profesionalnega športnika s statusom delavca in svobodnega ponudnika storitev po 39. in 49. členu PES), in glede na to, da se v konkretnem primeru tožeča stranka sklicuje na prestop k nemškemu klubu po izteku pogodbe in po vstopu Slovenije v EU ter glede na to, da je s strani tožeče stranke zatrjevani podaljšani učinek iztekle pogodbe v celoti nastopil šele v času, ko je Slovenija že bila članica EU, pri odločitvi o tožbenem zahtevku uporabi tudi pravo Skupnosti, vključno s sodno prakso ECJ. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, ali je določilo čl. ... pogodbe, ki je imelo učinke tudi še po vstopu Slovenije v EU, še veljavno, glede na pravo, veljavno v RS po 1.5.2004. Pritožbena navedba, da je bila pogodba, ki vsebuje sporno pogodbeno določilo, sklenjena leta 2001, v času, ko pred kakršnokoli jurisdikcijo pravnega reda EU, je zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi nasprotovanje člena 1b pogodbe kogentnim normam slovenskega in evropskega prava povzročilo neveljavnost določila člena 1b pogodbe po 35. in 37. členu Obligacijskega zakonika.

Do takšnega zaključka pa je prišlo v nadaljevanju, potem ko je po presoji sodišča druge stopnje pravilno ocenilo, da tudi v konkretnem sporu delovnopravnega vidika Bosmanovega pravila ni mogoče ločiti od civilnopravnega vidika, kar izhaja iz odločitve ... v sodbi ... proti J. M.-B. opr. št. C ... Po B. pravilu, ki izvira iz te sodbe, ni dovoljeno omejevati prestopa igralca med klubi znotraj EU z zahtevanim nadomestilom, saj bi takšna omejitev predstavljala kršitev pravice prostega pretoka delavcev in delovne sile po 48. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (eno od dveh vprašanj, ki jih je belgijsko sodišče naslovilo ..., se je glasilo: ali členi ..., ... in ... Pogodbe o Evropski skupnosti prepovedujejo nogometnim klubom, da od svojega igralca, ki mu je potekla pogodba, ob prestopu v drug klub zahtevajo in prejemajo denarne zneske; glej: dr. Mirko Ilešič: Pravo Evropske skupnosti in položaj poklicnih športnikov – analiza primera „Bosman“, Pravna praksa št. 13/97). Sodišče je dalo pravilu o prostem gibanju delavcev širšo vsebino, saj je reklo, da gre za omejitve tega pravila v vseh primerih, ko je delavčeva možnost, da sprejme ali išče zaposlitev v drugi državi, dejansko ovirana. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ovrglo zatrjevanje tožeče stranke, da to pravilo ne vpliva na civilnopravno zavezo toženca v pogodbi, sklicujoč se na obrazložitev ... v sodbi ..., da je nedovoljena civilnopravna zaveza, ki bi imela enak učinek kot bi ga imela zaveza plačila nadomestila med kluboma. Drugostopenjsko sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je člen 48 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti toliko bolj direktno kršen, kadar je pogoj plačila nadomestila dan direktno igralcu, saj predstavlja neposredno omejitev igralca pri iskanju zaposlitve v drugih državah EU. V obravnavanem primeru pa itak tožeča stranka priznava, da je bila praksa (torej ne glede na zapisano v pogodbi) takšna, da je nadomestilo plačal novi igralčev klub in torej ne igralec kot pogodbena stranka. Pritožbene navedbe, da je tolmačenje sodišča napačno, ker odločba ... izhaja iz nedovoljenosti civilnopravne zaveze med kluboma, ne pa med klubom in igralcem, so glede na obrazloženo neutemeljene. Pritožnica prihaja sama s seboj v nasprotje, ko v pritožbi najprej trdi, da sporno pogodbeno določilo v čl. 1b daje povsem jasno obvezo igralcu-tožencu, da poravna tožeči stranki nadomestilo ob mednarodnem prestopu, nato pa priznava, da je praksa pri mednarodnih prestopih bila takšna, da je nadomestilo za primer prestopa igralca poravnal bivšemu klubu igralca njegov bodoči klub. Ker ta dejstva niso sporna, očitek, da sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo priče V. P., ni utemeljen. Pritožbeno sodišče zato kot pravilne sprejema tudi nadaljnje razloge v izpodbijani sodbi, ki jih v nadaljevanju tudi povzema. Tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bi, če bi civilnopravna omejitev zaradi prestopa v klub v drugi državi članici EU obveljala, to za igralca predstavljalo tako resno finančno grožnjo po plačilu nadomestila, da bi ga ta omejitev odvračala od iskanja dela v drugi državi članici EU in ga torej omejevala tudi z delovnopravnega vidika. To pa ob upoštevanju navedene sodbe UEFA proti B. prestavlja takšno obliko omejitve prostega gibanja in zaposlovanja v državah članicah EU, ki ni dovoljena po 48. čl. Pogodbe EGS. Pritožbena navedba, da s plačilom pogodbeno dogovorjenega nadomestila toženec ne bi bil in ne bo postavljen v slabši položaj nasproti drugim delavcem, t. j. drugim rokometnim igralcem, je glede na obrazloženo neutemeljena. Določilo, kot je v čl. 1b pogodbe je torej, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v nasprotju z veljavnim evropskim, v Sloveniji od 1.5.2004 dalje veljavnim pravom, saj nasprotuje 48. čl. Pogodbe o ustanovitvi EGS, zato je nično. Po čl. 35 Obligacijskega zakonika (OZ), tako kot prej po 47. čl. ZOR, je namreč pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Ker je v čl. 1b pogodbe določeno izpolnitveno ravnanje glede na obrazloženo nedopustno (37. čl. OZ), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

b) glede odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (izrek pod tč. II v izpodbijani sodbi).

Pritožba je po oceni sodišča druge stopnje tudi v tem delu neutemeljena. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval 22.000 EUR iz naslova igranja v sezoni 2003/2004, tožeča stranka pa je zatrjevala, da mu dolguje 16.072 EUR, kar pa je upoštevala pri svojem tožbenem zahtevku. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče spregledalo v specifikaciji naveden neto znesek 16.072 EUR ter da ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev. Tožeča stranka je sama predložila specifikacijo dolga za sezono 2003/2004, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo in to v sodbi tudi ustrezno obrazložilo, da dolg v bruto znesku z DDV znaša 22.690 EUR, zato je pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, saj tožeča stranka ni izpolnila pogodbe, kot se je zavezala. Utemeljeno pa je sodišče prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od dneva vložitve nasprotne tožbe do plačila, ker je tožeča stranka v zamudi s plačilom denarne terjatve.

Ker niso podani razlogi, iz katerih je pritožnica izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo I. odst. 165. čl. in 154. čl. ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.