Jedro

Tožnica ne more v upravnem postopku uveljavljati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki bi sicer šle njenemu možu, ker gre za strogo osebne pravice. Ta status bi lahko uveljavljal le tožničin mož osebno, če bi ob uveljavitvi ZZVN še živel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 3006/97-8 z dne 11.2.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.10.1997, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Upravne enote L. z dne 13.5.1997. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevek za vpis v seznam žrtev vojnega nasilja in priznanje posebne dobe pok. I.H., kar je zanj uveljavljala njegova vdova Z.-M.H. (tožnica).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je pravica do statusa žrtve vojnega nasilja strogo osebna pravica, ki je vezana izključno na upravičenca, zato je ni mogoče prenašati. Kot osebna pravica, je pravica do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja prenehala z upravičenčevo smrtjo. Pravna naslednica upravičenca bi lahko pridobila lastnost stranke v upravnem postopku, v katerem bi se odločalo o statusu žrtve vojnega nasilja, le, če bi upravičenec že vložil zahtevek za priznanje statusa oziroma že dal pobudo za uvedbo upravnega postopka. Pokojni I.H. je umrl 3.4.1981. Ker je bil Zakon o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) sprejet kasneje, si statusa žrtve vojnega nasilja ni pridobil. Tožnica v pritožbi navaja, da ZZVN ne določa, da je upravičenec za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja samo preživela žrtev na dan vložitve zahteve in tudi ne izločuje družinskega člana kot upravičenca za vložitev zahteve za priznanje statusa tej žrtvi vojnega nasilja. Družinskemu članu žrtve pa gredo pravice po 7. členu ZZVN. Predlaga, da se zadeva ponovno prouči. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne more v upravnem postopku uveljavljati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki bi sicer šle njenemu možu, ker gre za strogo osebne pravice. Ta status bi lahko uveljavljal le tožničin mož osebno, če bi ob uveljavitvi ZZVN še živel. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo se tožnica sklicuje na 7. člen ZZVN, ki je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D) noveliran. Vendar pa tožnica niti v svojem zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot družinski član niti v tožbi oziroma pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ne izkazuje izpolnjevanja pogojev po tem členu ZZVN, glede na njene lastne navedbe o času smrti njenega moža (leta 1981). Zato njeni pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.