Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi 179. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 131. OZ presodilo, da so podane vse predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi ugotovitev, da pohodna površina, po kateri je med opravljanjem dela hodil tožnik, ni bila ustrezno urejena, ker neravnina ni bila označena na zakonsko predpisan način, in da prehod ni bil prost ovir, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje tožnika in s tem opustila obveznosti iz 45. člena ZDR-1, 5., 7., 11. in 19. člena ZVZD-1 ter 6., 37., 53. in 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in stranska intervenientka na strani tožene stranke sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 9.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2016 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.864,45 EUR (II. točka izreka), tožnik pa stranski intervenientki stroške postopka v znesku 424,23 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da po ugotovitvi izvedenca za varstvo pri delu kovinski pokrov jaška, čez katerega se je tožnik spotaknil, predstavlja skoraj nezaznavno nivojsko razliko, ki je bila označena z zeleno barvo. Glede na stališča iz zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 270/2016 je v obravnavani zadevi bistveno, ali je pot še ustrezala standardu normalne pohodne površine, ta standard pa je izpolnjen, če na tleh ni bilo nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. Sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je izvedencu postavljalo vprašanja pravne narave in vprašanja o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka, kar je v pristojnosti sodišča, in ne izvedenca. Nasprotuje ugotovitvi izvedenca, da je prehodni prostor, na katerem se je tožnik poškodoval, pot za evakuacijo in prometna pot. Tožnik trditev v zvezi s tem ni podal, poleg tega iz požarnega načrta izhaja, da je sporna pot skladiščni prostor in ne pot, ki bi bila namenjena prehodu. Ker je sodišče prve stopnje nasproten zaključek utemeljilo na ugotovitvah izvedenca, ki nimajo podlage v trditvah tožnika, sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so se na sporni poti v času škodnega dogodka nahajali kakršnikoli predmeti. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je kršila 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Barva kovinskega jaška je bila v relevantnem obdobju bistveno drugačna kot na fotografijah, ki so bile narejene dve leti po škodnem dogodku. Ker se je tožnik poškodoval pri samovoljnem prehodu skozi skladišče, je njegov soprispevek bistveno višji od ugotovljenega. Po tej poti vključno s tožnikom vsakodnevno hodi večje število zapornikov, inštruktorjev in pravosodnih policistov, ki so z neravninami v tleh seznanjeni. Tožnik je ob škodnem dogodku že našel vse obsojence. Nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Opozarja, da tožnik izpolnjuje vse zahteve za delovno mesto pravosodni policist brez omejitev.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje stranska intervenientka na strani tožene stranke zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede vzroka nastale škode. Iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da je prostor, v katerem je prišlo do poškodbe, normalno prehoden. Sporni jašek je na tem mestu že odkar je bila stavba narejena in dana v uporabo, zato gre za zatečeno stanje. Vsi zaposleni so čez sporni pokrov jaška že neštetokrat stopili, zato za tožnika ni predstavljal nepredvidljive ovire. Tožena stranka glede na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu poškodbe ni mogla preprečiti. Do nje je prišlo izključno zaradi nepazljivosti tožnika, zato je njegov soprispevek k nastali škodi vsaj 50 %. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je prisojena v previsokem znesku. Tožnik je srednje hude bolečine trpel le 2 do 3 dni po operaciji. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbi tožene stranke in stranske interventientke na strani tožene stranke prereka njune pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Pri tem je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je dejanske in pravne zaključke glede obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke in višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljilo z jasnimi in ustrezno obrazloženimi razlogi, med katerimi ni nobenih nasprotij. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu za varstvo pri delu A.A. postavljalo vprašanja pravne narave in vprašanja o tem, na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je sámo ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva in na njihovi podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke.

8. Tožnik je v tem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 15.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 131. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) presodilo, da so podane vse predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi ugotovitev, da pohodna površina, po kateri je med opravljanjem dela hodil tožnik, ni bila ustrezno urejena, ker neravnina ni bila označena na zakonsko predpisan način, in da prehod ni bil prost ovir, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje tožnika in s tem opustila obveznosti iz 45. člena ZDR-1, 5., 7., 11. in 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) ter 6., 37., 53. in 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.; v nadaljevanju: Pravilnik).

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sporni prehod ustrezal standardu normalne pohodne površine, ker je kovinski pokrov jaška v primerjavi s tlemi predstavljal nivojsko razliko v višini (le) 3 centimetre glede na talno površino. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno upoštevalo mnenje izvedenca za varstvo pri delu, da so spotikanja ob neznatne ovire verjetnejša in pogostejša kot spotikanja ob višje ovire na poti, saj smo ljudje na manjše nivojske razlike na tleh manj pozorni kot na večje, še posebej v primeru, če je barva ovire podobna barvi tal. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila barva spornega kovinskega pokrova v relevantnem obdobju bistveno drugačna kot na fotografijah v spisu, ki so bile narejene dve leti po škodnem dogodku. Da je bil jašek zgolj pobarvan z zeleno barvo in ni bil posebej označen, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama ni bilo sporno, posledično pa tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je kršila določbo drugega odstavka 37. člena Pravilnika, po kateri morajo biti neravnine na zgornjem robu predpisano označene z rumeno/črnim ali belo/črnim trakom širine najmanj 5 centimetrov. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je z upoštevanjem mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu, da je sporna pot načrtovana kot evakuacijska in prometna pot, preseglo trditveno podlago tožnika in s tem storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavljana kršitev ni podana, ker za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je šlo za požarno pot ali za skladišče. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje morajo biti varni in ustrezno tehnično vzdrževani vsi prostori, do katerih imajo delavci v času dela dostop (tretji odstavek 4. člena v zvezi z 2. členom Pravilnika), tožena stranka pa v pritožbi sama navaja, da so sporni prehod poleg tožnika vsakodnevno uporabljali številni pravosodni policisti, zaporniki in inštruktorji.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so se na spornem prehodu nahajali kakršnikoli predmeti. Ker v postopku na prvi stopnji ni prerekala tožnikovih navedb o tem, da se je na prehodu v času škodnega dogodka nahajal kovinski zabojnik višine med 150 in 160 centimetrov, je sodišče prve stopnje to dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot priznano. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka kršila določbi prvega in drugega odstavka 54. člena Pravilnika, po katerih bi moral biti sporni prehod širok najmanj 1,5 metra, oziroma upoštevaje okoliščino, da na tem prehodu manevrira viličar, najmanj 1,8 metra, na tej širini pa ni bilo dovoljeno odlagati nobenih predmetov.

11. Stranska intervenientka na strani tožene stranke v pritožbi zmotno navaja, da je bil po ugotovitvi izvedenca za varstvo pri delu prehod, na katerem se je poškodoval tožnik, normalno prehoden. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je šlo za konstrukcijsko nesprejemljivo izvedbo pokritja jaška z nivojsko motečim pokrovom in da bi morala tožena stranka pokrov jaška poglobiti na nivo pohodne okolice. Pritožbeno zatrjevanje stranske intervenientke, da je sporni jašek na istem mestu, že odkar je bila stavba dana v uporabo, tožene stranke ne odvezuje obveznosti, da je dolžna poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev, in je zato neutemeljeno.

12. Pritožbi se neutemeljeno zavzemata za zvišanje tožnikovega soprispevka k nastali škodi, ki ga je sodišče prve stopnje na podlagi presoje, da bi moral biti tožnik zaradi poznane ovire na poti bolj pozoren oziroma pazljiv pri hoji, ocenilo v deležu 20 % (171. člen OZ). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik obravnavanega dne kot edini pravosodni policist nadziral med 30 in 35 zapornikov, da je bilo treba delo zaradi premajhnega števila zaposlenih pravosodnih policistov in odpiranja varnostnih vrat opravljati hitro in da je moral tožnik svojo pozornost med delom usmerjati tudi na to, da se kakšna oseba ne skriva ali pripravlja kaj prepovedanega, kvečjemu utemeljujejo zaključek o nižjem soprispevku od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je tožnik tik pred škodnim dogodkom že našel vse zapornike, saj to po pravilni presoji sodišča prve stopnje ob ugotovitvi, da je moral biti ves čas pozoren na njihovo ravnanje, ne pomeni, da se je lahko osredotočal zgolj na hojo.

13. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 270/2016 z dne 5. 7. 2018, s katero je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnica pred padcem čez izstopajočo granitno kocko, ki bi jo normalno pazljiv pešec lahko opazil in prehodil brez težav, pogledala k sosedi in pri tem pozabila na novo tlakovano pot, zato upoštevaje okoliščine, da se je v obravnavni zadevi tožnik poškodoval med opravljanjem dela, pri čemer je bila njegova pozornost usmerjena predvsem v nadzor zapornikov, ne gre za primerljivo zadevo.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi 179. člena OZ pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca B.B., dr. med., izpoved tožnika in zdravstveno dokumentacijo v spisu. Pritožbi neutemeljeno nasprotujeta višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik neposredno po poškodbi trpel hude in srednje hude bolečine; da je do operacije 2. 3. 2016 trpel pretežno lahke telesne bolečine, ob razgibavanju ali drugih obremenitvah desnega ramena pa tudi srednje hude telesne bolečine, ki so občasno trajale približno 3 tedne; da je po operaciji dva dni trpel hude telesne bolečine, ki jih je blažil z analgetiki; da so se lahke telesne bolečine pojavljale vse do zaključka zdravljenja in se še zmeraj občasno pojavljajo; da je zdravljenje obravnavane poškodbe trajalo neprekinjeno od 7. 10. 2015 do 4. 7. 2016, pri čemer je bil tožnik ves čas v bolniškem staležu; da je bil od 1. 3. do 4. 3. 2016 hospitaliziran, da je v prvih tednih zdravljenja in 6 tednov po operaciji nosil specialno mitelo, ki mu je onemogočala vsakršno gibanje v desnem ramenu; da je pri vsakodnevnih opravilih in osebni higieni potreboval pomoč družine; da je bil v postopku zdravljenja izpostavljen rentgenskemu sevanju; da je opravil osem fizikalnih terapij, dvotedensko rehabilitacijo v zdravilišču ter številne redne preglede pri travmatologu, fiziatru in osebnem zdravniku utemeljujejo zaključek, da je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v znesku 6.000,00 EUR od zahtevanih 8.000,00 EUR, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Odškodnina v tem znesku je tudi primerljiva odškodninam, ki so bile v podobnih primerih prisojene v sodni praksi (II DoR 265/2015).

15. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi dejanskih ugotovitev, da je v času škodnega dogodka utrpel kratkotrajen in zmeren primarni strah in da je bil zaradi telesnih bolečin, omejene gibljivosti desne rame in operacije 3 mesece pogosto, 5 mesecev pa občasno zmerno zaskrbljen za izid zdravljenja, za strah pravilno prisodilo 1.200,00 EUR odškodnine. Odškodnina v tem znesku predstavlja primerno zadoščenje, ki je ustrezno tudi glede na višino prisojene odškodnine v drugih primerljivih zadevah iz sodne prakse (II DoR 265/2015), zato se stranska intervenientka na strani tožene stranke v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova.

16. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena v pravilnem znesku (4.300,00 EUR). Sodišče prve stopnje je to odločitev utemeljilo na ugotovitvah, da ima tožnik zaradi poškodbe trajne organske in funkcionalne posledice, da se funkcionalne posledice kažejo z omejeno gibljivostjo desnega ramena lažje stopnje, da je njegova groba mišična moč zmanjšana za 30 %, da je moral opustiti nekatere športne aktivnosti in da mu je tožena stranka omogočila opravljanje dela na drugem delovnem mestu, ker dela na prejšnjem delovnem mestu zaradi poškodbe ni mogel več opravljati. Tožena stranka v pritožbi s sklicevanjem na tožnikovo zdravniško spričevalo neutemeljeno uveljavlja, da pri delu nima nobenih omejitev. Višina odškodnine iz tega naslova je odvisna od posledic škodnega dogodka, ki zmanjšujejo tožnikovo življenjsko aktivnost na vseh področjih, ne le pri opravljanju dela, sicer pa je sodišče prve stopnje upoštevaje predlog zdravnika specialista medicine dela za postopno obremenjevanje desnega ramena in ugotovitve sodnega izvedenca glede zmanjšane gibljivosti desnega ramena pravilno zaključilo, da tožnik desnega ramena med delom ne more obremenjevati na enak način, kot je to počel pred poškodbo.

17. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da pravično in primerno odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo predstavlja znesek 11.500,00 EUR (tj. približno 9 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji), in tožniku ob upoštevanju soprispevka pravilno prisodilo odškodnino v višini 9.200,00 EUR. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker stranska intervenientka na strani tožene stranke s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke na njeni strani, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).