Jedro

V zadevi ni sporno, da je bila odločba tožene stranke vročena tedanjemu tožničinemu pooblaščencu 9. 7. 2014. Prav tako ni sporno, da je tožnica tožbo vložila priporočeno po pošti šele 11. 1. 2017, torej po preteku 30 dnevnega zakonskega roka, ki je potekel 9. 9. 2014, zato je ta prepozna in pravilno zavržena. Rok za vložitev tožbe je prekluziven, kar pomeni, da vložitve tožbe kot procesnega dejanja po poteku roka ni več mogoče opraviti.

Na pravočasnost ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da je tožnica morala Republiko Slovenijo zapustiti po 10. 1. 2015, ko je bilo ugotovljeno, da nezakonito biva v Republiki Sloveniji in ji je bila izdana odločba, s katero ji je bil določen rok 30 dni za prostovoljno vrnitev, saj je bilo to po poteku roka za tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2140-70/2007/27 (1312-10) z dne 24. 6. 2014, s katero je ta razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in zavrnila tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi se sodišče sklicuje na 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba takratnemu tožničinemu pooblaščencu vročena 9. 7. 2014 in da se je zato rok za vložitev tožbe iztekel 9. 9. 2014. Tožba je bila vložena priporočeno po pošti 11. 1. 2017, torej po poteku navedenega zakonskega roka.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni mogla zamuditi roka za vložitev tožbe, saj je spoštovala odločbo tožene stranke, s katero ji je bilo odvzeto dovoljenje za stalno prebivanje in je morala zapustiti Republiko Slovenijo. Ker je po 10. 1. 2015 morala zapustiti Republiko Slovenijo, ni mogla prevzeti izpodbijane odločbe z dne 24. 6. 2014. Sklicuje se tudi na kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije in 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da v Republiki Sloveniji prebiva že 13 let, vendar je med nosečnostjo treh otrok imela prijavljeno začasno prebivališče v Nemčiji, kjer je na podlagi prošnje za mednarodno zaščito pridobila pravico do brezplačnega zdravstvenega varstva. Prekinitve bivanja v Republiki Sloveniji so bile zgolj začasne. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbo v upravnem sporu je treba po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu (prvi odstavek 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

6. V zadevi ni sporno, da je bila odločba tožene stranke vročena tedanjemu tožničinemu pooblaščencu 9. 7. 2014. Prav tako ni sporno, da je tožnica tožbo vložila priporočeno po pošti šele 11. 1. 2017, torej po preteku 30 dnevnega zakonskega roka, ki je potekel 9. 9. 2014, zato je ta prepozna in pravilno zavržena. Rok za vložitev tožbe je prekluziven, kar pomeni, da vložitve tožbe kot procesnega dejanja po poteku roka ni več mogoče opraviti.

7. Na pravočasnost ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da je tožnica morala Republiko Slovenijo zapustiti po 10. 1. 2015, ko je bilo ugotovljeno, da nezakonito biva v Republiki Sloveniji in ji je bila izdana odločba, s katero ji je bil določen rok 30 dni za prostovoljno vrnitev, saj je bilo to po poteku roka za tožbo.

8. Na drugačno odločitev v tej zadevi pa tudi ne morejo vplivati okoliščine, ki jih navaja tožnica kot razloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, saj se o tožbi ni odločalo po vsebini, temveč le procesno.

9. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo pravilno zavrglo kot prepozno. Zgolj sklicevanje na pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP in na ustavnoprocesna jamstva iz 22. in 23. Ustave Republike Slovenije, pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev stališča, da je odločitev o zavrženju tožbe zmotna.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.