Jedro

Tožnik ni pisno soglašal z odtegnitvijo kazni, zato je bila le-ta nezakonita in je tožnik upravičen do vračila tega zneska.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da za škodni dogodek ni kriv, kar pomeni, da ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, torej tudi ne obstaja terjatev delodajalca proti tožniku. Tožena stranka zoper odločbo o prekršku ni uveljavljala sodnega varstva, zato je odločba o prekršku postala pravnomočna. Tožena stranka bi lahko uveljavljala v postopku varstva pred prekrškovnih organov svoje argumente in bi ji bil namesto sankcije lahko izrečen opomin, njene neaktivnosti pa ni mogoče prevaliti na tožnika. Prevalitev plačane globe kazni in nato odtegnitev od pripadajočih dnevnic tožniku zato ni bila utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 9. 5. 2012 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: da se ugotovi obstoj terjatev tožeče stranke v višini 775,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2012 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 775,00 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe plačati 775,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2012 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 775,00 EUR za čas od 7. 5. 2012 do 8. 5. 2012 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 344,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Tožena stranka meni, da je izrek sodbe v točki III nerazumljiv, saj je kar zadeva obrestnega dela medsebojno nasprotujoč in kot tak nerazumljiv. Takšne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločilo, da tečejo obresti od dne 8. 5. 2012, hkrati pa je sodišče plačilo zamudnih obresti od glavnice o zadnji 8. 5. 2012 zavrnilo. Bistvo razlogov za odločitev sodišča je, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnik kot delavec podal pisno soglasje s pobotom njegove obveznosti s terjatvijo, pri čemer se sklicuje na določilo drugega odstavka 136. člena ZDR-1. Tudi v kolikor ne bi bil utemeljen ugovor t.i materialnega pobota tožene stranke, pa bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi t.i. procesnemu ugovoru v višini 775,00 EUR. Sodišče pravilno navaja, da je tožena stranka svojo v pobot ugovarjeno terjatev uveljavljala na t.i. odškodninske odgovornosti tožene stranke kot delavca. Odškodninsko odgovornost je potrebno presojati skladno z določili Obligacijskega zakonika, ki v prvem odstavku 131. člena določa, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen, če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno zatrjevala, da je tožnik prekršek storil s tem, ko je v času sneženja, ko se je sneg sprejemal vozišča, dne 20. 2. 2012 ob 7.10 uri v javnem prometu vozil vozilo znamke A., reg. št. ..., s priklopnim vozilom in sicer v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožene stranke na relaciji iz smeri B. proti C., pri čemer se kot voznik skupine vozil v času močnega sneženja, ko so bile ceste zasnežene in spolzke, ni izločil iz prometa in ni ravnal v skladu z Odredbo o omejitvi in prepovedi prometa. Tožena stranka je na jasen in popoln način utemeljevala odgovornost tožnika. Sodišče sme dejstvo ugotavljati samo v obsegu postavljenih trditev strank, ne sme pa tega okvira prekoračiti. Sodišče je zaključilo, da se je tožnik uspel ekskulpirati svoje odgovornosti. Tožnik ni navajal, da se ni pravočasno izločil iz prometa iz razloga, ker ob mestih, kjer bi bila izločitev mogoča, niso obstajali razlogi za izključitev, natančneje zimske razmere, ki so terjale takšno ravnanje, so obstajale izven tožnikove sfere. Sodišče je v celoti sledilo izpovedi tožnika podani na glavni obravnavi, pri čemer zaslišanja tožnika ni mogoče šteti kot del trditvene podlage. Sodišče je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki bi bila, oziroma je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker se ni imela možnosti z nasprotnimi dejstvi in dokazi opredeliti o neobstoječih oziroma nezatrjevanih dejstvih. Sodišče je tudi storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč zaključi, da med strankama ni bilo sporno, da je bila tožniku globa izročena zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, iz plačilnega naloga z dne 20. 2. 2012 pa izhaja, da je tožnik kršil tretji odstavek 28. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, po katerem se z globo 300,00 EUR za prekršek kaznuje voznik motornega vozila, ki ne ravna v skladu z Odredbo o omejitvi in prepovedi prometa. Takšna kršitev predstavlja namensko ravnanje ali vsaj ravnanje s hudo malomarnostjo. Sodišče je dejstvo, da je bila kršitev tožnika ugotovljena s pravnomočnim plačilnim nalogom podelila premajhno težo, oziroma le-te sploh ni podelilo, na podlagi česar pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče popolnoma zanemari dejstvo, da tožnik zoper plačilni nalog ni podal ugovora, temveč se je z očitki strinjal ter je bil pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrška, po drugi strani pa sodišče glede ravnanj tožene stranke zaključi povsem nasprotno in uporabi drugačne kriterije. Če prekrška delavca oziroma tožeče stranke ne bi bilo, potem tudi nikakršna odločba o prekršku toženi stranki ne bi bila izdana. Podana je vzročna zveza med ravnanjem delavca in njemu dokaznim prekrškom in škodo, ki zaradi izdaje kasnejše odločbe nato nastala toženi stranki kot delodajalcu. Tožena stranka je imela pravico pred prekrškovnim organom izjaviti se o dejstvih in okoliščinah prekrška, kar je tudi storila in temu predložila izjavo tožnika, ki jo je ta zapisal in podal dne 5. 3. 2012, vendar pa prekrškovni organ takšne izjave ni štel z zadostno in je odločbo delodajalcu kljub temu izdal. Sodišče bi se moralo opredeliti do izjave tožnika z dne 5. 3. 2012, v kateri sam jasno priznava, da tožena stranka kot delodajalec kritičnega dne ni v ničemer vplivala na storitev prekrška, saj o prekršku tožnik sploh ni obvestil tožene stranke, na samo vožnjo pa ni tožena stranka vplivala ne telefonsko, ne kako drugače, ker z njim ni bila v povezavi cel vikend. Tožena stranka ni dala navodil, da mora ob določeni uri štartati, ampak je tožnik kot ponavadi sam začel delovni dan, ker so vremenske razmere v domačem kraju to dovoljevale. Ker bi sodišče moralo ugoditi pobotnemu ugovoru tožene stranke bodisi materialnopravnemu, bodi procesnemu, bi posledično moralo tožbeni zahtevek tožnika zavrniti ali pa ugotoviti obstoj ugovarjanja terjatve, v nobenem primeru pa ne bi smelo toženi stranki naložiti plačila, kot to izhaja iz točke III izreka sodbe. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da v delovnih sporih velja preiskovalno načelo, kot ga določa 34. člen ZDSS-1. Stopnja krivde je trditveno breme tožeče stranke. Tožena stranka je bila kaznovana, ker mora domači prevoznik, ki izvaja javni prevoz potnikov ali blaga ali podjetje, ki izvaja prevoz za lastne potrebe v cestnem prometu, opravljati trajno kontrolo nad izpolnjevanjem predpisanih zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozniki za varno opravljanje vozila, nad izpolnjevanjem predpisanih pogojev glede vozil in izpolnjevanjem drugih predpisanih ukrepov, od katerih je odvisna varnost cestnega prometa. Domneva se, da tega ni opravil, lahko pa dokaže nasprotno, dokaz je v breme tožene stranke. Tožena stranka se z izjavo ni razbremenila, pravnega sredstva ni izkoristila, s čemer je svojo opustitev priznala. Če je tožena stranka kaznovana ali ne, je tako povsem v njeni oblasti in posledica njenih ravnanj ali opustitev. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in toženo stranko, pri čemer je ugotovilo, da je tožnik storil prekršek dne 20. 2. 2012, kot voznik tovornjaka, pri čemer je vozil kamion iz D. proti Avstriji. Na poti med krajema E. in F. na cesti ni bilo snega, zato je z vožnjo nadaljeval, pri čemer se je moral odcepiti na prehod G., cesta pa je bila od odcepa dalje zasnežena oziroma neočiščena. Na cesti se je ustavil zaradi tovornjaka, ki je obtičal v snežnih razmerah. Po 45-minutnem zastoju je prispela policijska patrulja, ki je oglobila tako voznika pred njim, kot tožnika, pri čemer je bila tožniku izrečena globa v višini 300,00 EUR in tudi globa toženi stranki v višini 1.500,00 EUR, pri čemer je tožena stranka tožniku del plačane globe v znesku 775,00 EUR brez tožnikovega soglasja odtegnila od njegove plače in sicer od zneska povračila stroškov v zvezi z delom, to je dnevnic.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, şaj je tožnik zaslišan na naroku izpovedal smiselno enako kot to izhaja iz njegove izjave z dne 5. 3. 2012, ki jo je predložila tožena stranka sicer pa je tožnik vložil tožbo zaradi nazakonite odtegnitve zneska, ki jo je plačala tožena stranka v višini 775,00 EUR od pripadajočih mu dnevnic dne 7. 5. 2012. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bila tožniku globa izročena zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, iz plačilnega naloga z dne 20. 2. 2012 pa, da gre za kršitev tretjega odstavka 28. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, po katerem se z globo 300,00 EUR za prekršek kaznuje voznik motornega vozila, ki ne ravna v skladu z Odredbo o omejitvi in prepovedi prometa. Uporabljena dikcija sodišča „kršitev cestnoprometnih predpisov“ je splošen pojem za vse prekrške, ki so določeni v vrsti prometnih predpisov, zato absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker je sodbo mogoče preizkusiti.

8. Utemeljen je sicer pritožbeni ugovor o tem, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Kot pravilno navaja pritožba, je sodišče odločalo o obstoju terjatve tožnika v višini 775,00 EUR, ki je nastala 7. 5. 2012, torej še v času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki v 136. členu ureja zadržanje in pobot izplačila plače in določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadržanja plač, so neveljavna (prvi odstavek). Delodajalec ne sme svoje terjatve od delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila (drugi odstavek). Vendar je ne glede na navedeno zmotno uporabo materialnega prava, odločitev sodišča pravilna. Sodišče je pravilno navedlo, da iz vsebine pisne izjave jasno ne izhaja soglasje za pobot, tožnik s predpravdnim pobotom ni soglašal, kar je tudi izrecno poudaril na zaslišanju. Ker tožnik ni pisno soglašal z odtegnitvijo kazni, je bila le-ta nezakonita in je tožnik upravičen do vračila neupravičenega zneska v višini 775,00 EUR oziroma do obstoja njegove terjatve do tožene stranke. Sodišče je tudi odločalo, ali so izpolnjene predpostavke za procesni pobot, na podlagi določil 311. člena do 318. člena Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke, pri čemer odškodninsko odgovornost delavcev ureja 182. člen ZDR, ki določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti, pri čemer pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče sicer zmotno uporabilo materialno pravo in navedlo, kot pravno podlago 177. člen ZDR-1, čeprav je šlo za terjatev v letu 2012, ko ZDR-1 še ni veljal, vendar pa sta dikciji 182. člena ZDR in 177. člena ZDR-1 enaki.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da za škodni dogodek ni kriv, kar pomeni, da ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, torej tudi ne obstaja terjatev delodajalca proti tožniku. Tožena stranka zoper odločbo o prekršku z dne 8. 4. 2012 namreč ni uveljavljala sodnega varstva, kar je tudi sama izpovedala, tako da je odločba o prekršku postala pravnomočna. Tožena stranka bi lahko uveljavljala v postopku varstva pred prekrškovnih organov svoje argumente in bi ji bil namesto sankcije lahko izrečen opomin, njene neaktivnosti pa ni mogoče prevaliti na tožnika, kot je razlogovalo že sodišče prve stopnje. Prevalitev plačane globe kazni in nato odtegnitev od pripadajočih dnevnic tožniku tako ni bila utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba o tem, da je sodišče v točki III odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 775,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2012 dalje do plačila, hkrati pa je v nadaljevanju zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 7. 5. do 8. 5. 2012, torej je za dan od 8. 5. 2012 odločilo dvakrat. Glede na to, je drugi odstavek III. točke izreka postal pravnomočen, saj v tem delu ni bila vložena pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 775,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 dalje do plačila.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker je le minimalno uspela s pritožbo (plačilo zakonitih zamudnih obresti za en dan), tožnik pa krije svoje stroške postopka iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP.