Jedro

Le primerna identifikacija zahtevka oziroma njegova razčlenjenost sodišču in tudi dolžniku omogoča ustrezen preizkus upnikove terjatve. Dolžnik lahko namreč učinkovito ugovarja dovoljeni izvršbi le, če ve, kako je terjatev upnika sestavljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 6. 5. 2009 razveljavi in predlog za izvršbo zavrne za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.557,36 EUR od 24. 4. 2009 do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnikov z dne 2. 6. 2009 zoper sklep o izvršbi, v kolikor se tiče terjatve nad 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2009 do plačila, zavrnilo in sklep o izvršbi z dne 6. 5. 2009 obdržalo v veljavi.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila dolžnika. Navajata, da se upnik razpisanega naroka ni udeležil, temveč je le naknadno dostavil dokumente, ki niso v skladu s samim predlogom za izvršbo in ne morejo dokazati pravilnega obračuna zneska 12.597,86 EUR. Upnik bi obračune lahko predložil. Iz kreditne pogodbe je razvidno, da je obrestna mera vezana na EURIBOR z dodatkom 1,60%, pri čemer sodišče ni navedlo, katera obrestna mera EURIBOR naj se upošteva. Obstajajo različne EURIBOR obrestne mere, in sicer 3, 6 in 12 mesečni. Iz kreditne pogodbe je tudi razvidno, da je dolžnik dolžan plačati v pogodbi določena nadomestila ob sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je sklepu priložilo obračun zamudnih obresti za znesek 100.000,00 EUR, in sicer za obdobje od 10. 9. 2008 do 23. 4. 2009, pri čemer upnik v predlogu zahteva obresti le od 24. 4. 2009. Upnik ni dokazal, da bi dolžnik dolgoval kakšne stroške ali da bi bil v zamudi s plačilom mesečnega obroka pogodbenih obresti. Obligacijski zakonik in sodna praksa ne dovoljujeta plačila zamudnih obresti na obračunane zamudne obresti. Upnik je tako poskušal neupravičeno obogateti še z obrestno obrestnim obračunom. Menita, da upnik ni dokazal, da znesek 12.597,86 EUR predstavlja pogodbeno določene stroške in obresti ter da bi bili le ti obračunani po kreditni pogodbi. Predlagata odpravo izpodbijanega sklepa in ustavitev vseh izvršilnih postopkov.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V predmetni zadevi je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnike (izbrisani dolžnik P. d.o.o. kot glavni dolžnik, dolžnik M. V. kot solidarni porok in plačnik ter dolžnica V. T. V. kot zastaviteljica) na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV z dne 10. 9. 2007, katerega sestavni del sta pogodba o kratkoročnem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, in sicer za izterjavo glavnice v višini 112.597,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2009 dalje do plačila ter stroškov predmetnega izvršilnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 6. 5. 2009 tako predlagano izvršbo dovolilo. Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. z dne 23. 2. 2011 je bil ugovor dolžnikov pravnomočno zavrnjen glede dovoljene izvršbe za izterjavo glavnice v znesku 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2009 do plačila.

7. Upnik mora navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka (dolžnost substanciranega navajanja izterjevanih obveznosti). Zahtevki morajo biti razdelani tako, da je postavljen ločen zahtevek in navedena dejstva za vsakega od njih (za glavnico, pogodbene in zamudne obresti, ...). Le primerna identifikacija zahtevka oziroma njegova razčlenjenost sodišču in tudi dolžniku omogoča ustrezen preizkus upnikove terjatve. Dolžnik lahko namreč učinkovito ugovarja dovoljeni izvršbi le, če ve, kako je terjatev upnika sestavljena. Upnik tako v konkretnem primeru poleg glavnice (100.000,00 EUR) zahteva še zapadla nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (40,50 EUR in 14,91 EUR), obračunane zakonske zamudne obresti od glavnice (6.959,62 EUR) ter pogodbene obresti (5.582,83 EUR), vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga (24. 4. 2009) dalje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžniki ob zapadlosti (9. 9. 2008) svoje terjatve niso poravnali (dolžnika z ničemer ne izkazujeta, da sta obveznosti iz pogodbe poravnala), zato je upnik v skladu s pogodbo upravičen do dogovorjenih in zgoraj navedenih zneskov. Upnikova identifikacija zahtevka je bila dolžnikoma vročena, dolžnika nanjo nista imela konkretiziranih in izkazanih ugovorov, temveč sta obračunom oporekala zgolj pavšalno (nista navedla in izkazala, kakšen naj bi bil pravilen obračun in zakaj). Ob predloženi ustrezni specifikaciji je na dolžniku trditveno in dokazno breme, zakaj upnik do zahtevanega zneska ni upravičen. Nasprotne pritožbene trditve so zato neutemeljene. Upniku tako pripada glavnica v znesku 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2008 do plačila, zapadla nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. člen pogodbe o kratkoročnem kreditu) in dogovorjene pogodbene obresti. Iz sklenjene pogodbe izhaja, da je bila med strankama dogovorjena obrestna mera EURIBOR kot letna referenčna obrestna mera, ki je objavljena na REUTERS strani (obrestne mere za 365 dni) ob 11.00 uri vsak delovni dan sistema TARGET. Ni tako mogoče slediti pritožbenemu grajanju, da ni jasno, katera pogodbena obrestna mera naj se uporabi. Prav tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je upniku priznalo obresti že od 10. 9. 2008, čeprav jih je zahteval le od 24. 4. 2009. Upnik je zakonske zamudne obresti od glavnice ter nadomestil od dneva zapadlosti dalje obračunal na dan 23. 4. 2009 ter jih pripisal oziroma prištel k osnovni glavnici.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da upnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih obresti. Velja namreč prepoved obrestnih obresti, morebitno drugačno pogodbeno določilo je nično (375. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izjemo določa 381. člen OZ, in sicer je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (gre za procesne obresti). Upnik lahko v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu, kar pomeni, da določba 381. člena OZ v izvršilnem postopku ne velja. Sodišče v izvršbi terjatev iz izvršilnega naslova le izvršuje in je ne določa. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnikov delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnikov delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneskov 6.959,62 EUR, 5.582,83 EUR ter od 14,91 EUR (skupaj od 12.557,36 EUR) od 24. 4. 2009 dalje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).