Jedro

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z obema pritožbama, ki sodišču prve stopnje očitata, da je napačno ocenilo tudi zdravstvene težave obsojenega, kot takšne, da bi kljub zdravstvenim težavam lahko začel z odplačevanjem dolga.

Izrek

I. Pritožbam zagovornikov obsojenega A.A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek za preklic pogojne obsodbe, ustavi.

II. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s členom 61 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obsojenemu A.A., pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 32302/2016 z dne 27. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 32302/2016 z dne 24. 9. 2019, ki je postala pravnomočna dne 2. 10. 2019, preklicalo in kazen sedem mesecev zapora, izreklo. Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun razen stroškov pooblaščencev oškodovancev odvetnikov B.B. in C.C., o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 65,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega in sicer: - odvetniki iz Odvetniške pisarne D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in obsojencu odpusti izpolnitev posebnega pogoja ali pa ga nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje; in

- odvetniki iz Odvetniške pisarne E. zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne D. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v napadeni sodbi pogrešajo razloge o obsojenčevi ne(zmožnosti) izpolnitve posebnega pogoja. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo razloge za svojo odločitev, res pa je, da so ti razlogi zmotni, kar tudi trdi pritožba. Kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno z določilom člena 383/I ZKP pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

5. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne E. sodišču prve stopnje očitano kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s členom 61 KZ-1. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj jo sodišče prve stopnje zagreši s tem, ko krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji ali odvzemu premoženjske koristi, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu in sicer, če izreče kazensko sankcijo zunaj kazenskih meja ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Nič od navedenega v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Je pa očitno, da pritožba v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Pritrditi je pritožbama, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede na ugotovljene okoliščine, ko je presojalo objektivno ne(zmožnost) obsojenca za izpolnitev obveznosti iz dodatnega pogoja.

7. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obsojeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 32302/2016 z dne 27. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 32302/2016 z dne 24. 9. 2019, ki je postala pravnomočna dne 2. 10. 2019, spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s členom 54 KZ-1 ter mu je bila na podlagi 57. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, s katero mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem (tretji odstavek 57. člena KZ-1), da oškodovancem povrne nastalo škodo, v roku 10 mesecev od pravnomočnosti sodbe, saj se lahko v nasprotnem pogojna obsodba prekliče in določena kazen izreče. 8. V obravnavani zadevi škoda, ki jo je povzročil obsojenec oškodovancem ni bila poravnana, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, glede na pritožbene navedbe zagovornikov pa bo potrebno ugotoviti ali obsojenec iz upravičenih razlogov ni mogel izpolniti naložene mu obveznosti, kar narekuje ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe.

9. V obravnavani kazenski zadevi je torej ključno vprašanje ali je bil obsojenec oškodovancem objektivno zmožen poravnati, v okviru pogojne obsodbe, naložene obveznosti. Sodišče prve stopnje je sicer v napadeni sodbi ugotovilo, da je rok za izpolnitev obveznosti (10 mesecev od pravnomočnosti sodbe) iz posebnega pogoja potekel 2. 8. 2020, saj je zgoraj citirana sodba postala pravnomočna dne 2. 10. 2019. Obsojeni pa nobenemu od oškodovancev iz naslova premoženjskopravnega zahtevka oziroma posebnega pogoja niti v izpolnitvenem roku po pravnomočnosti sodbe, niti tekom preklicnega postopka, ni plačal ničesar, kar je ugotovilo na podlagi vseh zbranih podatkov. Sodišče prve stopnje je v razlogih napadene sodbe sicer ugotovilo, da obsojeni prejema nizko pokojnino v višini 350,00 EUR in 150,00 EUR dodatka za postrežbo in pomoč, na podlagi odločbe ZPIZA, da mu je v tem času bil blokiran račun njegove družbe in zato ni mogel poravnati ničesar. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov FURSA o dohodkih obsojenca izhaja, da je imel v letu 2019 skupaj 4.423,21 EUR, v letu 2020 pa 4.617,07 EUR neto dohodka in sicer iz naslova pokojnine. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi obsojeni glede na to, da je prejemal redne mesečne prejemke, lahko začel odplačevati oškodovancem svoje obveznosti in jih s tem vsaj delno poplačal. Pri tem je sodišče povzelo še izpovedbe oškodovancev, da obsojeni z nobenim od njih ni kontaktiral zaradi poplačila svojih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v razlogih napadene sodbe navedlo, da obsojencu verjame, glede na pisne podatke njegove zdravnice, da ima resne zdravstvene težave, vendar niti te po oceni sodišča prve stopnje ne morejo biti opravičilo za to, da obsojenec ni navezal niti stikov z oškodovanci in jih poplačal vsaj z minimalnimi zneski, kar je podkrepilo tudi s tem, da bi si obsojenec sredstva za plačilo svojega dolga lahko izposodil od svoje družine in sicer sina in hčerke, ki poslujeta z družbo F. d.o.o. 10. Takšno oceno sodišča prve stopnje utemeljeno grajata obe pritožbi, ki se prvenstveno sklicujeta na izredno nizke mesečne prihodke obsojenca, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča njihova višina nikakor ne more predstavljati obsojenčeve možnosti vsaj delnega poplačila obveznosti. Zato so pritožbene navedbe zagovornikov, ko sodišču prve stopnje očitata, da je dejansko stanje v tej smeri ugotovilo napačno, pravilne. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z obema pritožbama, ki sodišču prve stopnje očitata, da je napačno ocenilo tudi zdravstvene težave obsojenega, kot takšne, da bi kljub zdravstvenim težavam lahko začel z odplačevanjem dolga. Iz podatkov kazenskega spisa in k pritožbi priložene zdravstvene dokumentacije za obsojenega namreč izhaja, da je ta hudo bolan in sicer boluje za napredovalnim rakom debelega črevesa in da je imel zdravstvene težave že v letu 2019 ko je bila narejena apendektomija zaradi razpadlega apendeksa z večjim peritiplitičnim akcesom, zaradi česar je bil v bolnišnici na internem oddelku. Njegove zdravstvene težave so postale še resnejše v začetku leta 2019, ko je bil pripeljan v bolnišnico, kjer mu je bila diagnosticirana sepsa in tumor cekuma, kot posledica lokalno napredovalnega raka debelega črevesa tako, da se obsojeni vse od leta 2019 naprej udeležuje agresivnih in obsežnih zdravljenj. Vse navedeno potrjuje zdravniška dokumentacija iz katere nedvomno izhaja, da ima obsojeni vse od leta 2019, torej že od izreka prvostopne sodbe, hude zdravstvene težave, kot to navajajo odvetniki iz Odvetniške pisarne D. Prav tako pritožba odvetnikov E. navaja enako, pri čemer še posebej poudari slabo finančno stanje obsojenca, ki si zaradi nizkih prejemkov, denarja sploh ne more sposoditi in si zato ne more zagotoviti sredstev za poplačilo obveznosti, kar ob upoštevanju njegove starosti in slabega zdravstvenega stanja niti ni mogoče pričakovati.

11. Sicer iz razlogov napadene sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje razpolagalo tako z premoženjskim in zdravstvenim stanjem obsojenega, vendar je po oceni pritožbenega sodišča pritrditi pritožbam, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede zmožnosti obsojenca poplačati obveznosti do oškodovancev, napačno ugotovilo.

12. Zato je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbam, ki navajajo, da obsojeni zaradi slabih premoženjskih razmer in slabega zdravstvenega stanja ni mogel izpolniti naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe ter po oceni pritožbenega sodišča niti ni objektivno mogoče pričakovati, da bi obsojenec to lahko izpolnil. Res je sicer, da obsojeni z oškodovanci ni skušal vzpostaviti stika glede dogovora o morebitnem plačilu dolgovanih zneskov, vendar pa ta okoliščina ob dejstvu, da obsojeni iz že pojasnjenih razlogov tudi ni imel realne možnosti poplačila, nima takšne teže, kot to navaja izpodbijana sodba.

13. Glede na vse zgoraj navedeno se pritožbeno sodišče strinja s pritožbama, da v obravnavani zadevi obsojenec iz upravičenih razlogov ni mogel izpolniti v pogojni obsodbi določenega pogoja. Zato je skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 392. člena ZKP pritožbam zagovornikov obsojenega ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenega A.A, ustavilo (četrti odstavek 506. člena ZKP).

14. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s členom 98 ZKP.