Jedro

Sposobnost izvršljivosti imajo tiste sodne odločbe oziroma njihovi deli, v katerih je dolžniku izrecno in nedvoumno naložena obveznost plačila določenega denarnega zneska oziroma izpolnitev določene dajatve, storitve ali opustitve.

Pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 8. 2013, s katerim je bilo ugotovljeno, da se upniku kot upravitelju za delo v postopku prisilne poravnave odmeri nagrada v višini 10.398,06 EUR, nima dajatvenega oziroma naložitvenega dela, iz katerega bi izhajala obveznost dolžnika, da mora znesek nagrade poravnati upravitelju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršilni postopek ustavilo (I. točka izreka), ugovoru dolžnika z dne 5. 10. 2015 po uradni dolžnosti ugodilo in sklep o izvršbi z dne 30. 9. 2015 razveljavilo (II. točka izreka), razveljavilo rubež sredstev, ki so na katerem koli računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, zlasti na računu št. 000, odprtem pri N. d.d., in prenos denarnega zneska pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na račun upnika (III. točka izreka) in odločilo, da mora upnik v 8 dneh od vročitve sklepa dolžniku povrniti stroške v znesku 86,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijane točke razveljavi in ugovor dolžnika z dne 6. 10. 2015 v celoti zavrne. Navaja, da je bil izvršili naslov priložen že k predlogu za izvršbo, kar pomeni, da bi lahko sodišče takšen preizkus naredilo že pred izdajo sklepa o izvršbi. Postopanje sodišča prve stopnje ima zato za posledico povzročitev škode upniku najmanj v višini celotnega izterjevanega zneska, vključno z vsemi nadaljnjimi stroški, ki bodo bremenili upnika. Dejstvo je, da je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. ST X/2012 z dne 29. 8. 2013 izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da le ta ni primeren za izvršbo, ker mu manjka dajatveni del. Sodišče očitno spregleda, da je Okrožno sodišče odločilo tako o temelju kot višini upnikove terjatve do dolžnika. Splošno znano dejstvo je, da je v postopkih prisilne poravnave dolžnik tisti, ki nosi plačilo stroškov. Zaključek sodišča je nelogičen, napačen in skrajno neživljenjski. Ni dvoma, da predmetni izvršilni naslov vsebuje vse bistvene elemente. Res pa je, da ne vsebuje roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, katerega pa lahko določi sodišče samo na podlagi drugega odstavka 21. člena ZIZ. Posledično so neutemeljeni tudi nadaljnji izvršilni stroški, ki jih je sodišča upniku naložilo v plačilo. Upoštevaje razlago sodišča, da je treba predlog za izvršbo zavrniti, je sodišče tisto, ki je dolžniku povzročilo ugovorne stroške. Prepričan tudi je, da je sodišče s svojo odločitvijo o neprimernosti izvršilnega naslova preseglo meje svojih pooblastil, ki jih ima v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sklep o nagradi upravitelju z dne 29. 8. 2013 ne izpolnjuje kriterijev, ki jih za izvršilni naslov določa ZIZ. Poudarja tudi, da je bil upnik razrešen iz položaja upravitelja dne 12. 12. 2013 iz krivdnih razlogov, kar pomeni, da do izplačila nagrade ni upravičen. Pravilna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Priglaša stroške.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Na podlagi prvega odstavka 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova; izvršilni naslov je tudi izvršljiva sodna odločba (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Na podlagi prvega odstavka 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

7. V predmetni zadevi je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi izvršilnega naslova, ki naj bi ga predstavljal pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St X/2012 z dne 29. 8. 2013, s katerim je bilo ugotovljeno, da se upniku kot upravitelju za delo v postopku prisilne poravnave odmeri nagrada v višini 10.398,06 EUR. Sposobnost izvršljivosti imajo tiste sodne odločbe oziroma njihovi deli, v katerih je dolžniku izrecno in nedvoumno naložena obveznost plačila določenega denarnega zneska oziroma izpolnitev določene dajatve, storitve ali opustitve. Sodišče prve stopnje je zato po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da navedeni sklep nima dajatvenega oziroma naložitvenega dela, iz katerega bi izhajala obveznost dolžnika, da mora znesek nagrade poravnati upravitelju.

8. Izvršilni postopek je po svoji naravi namenjen izterjavi že dospelih terjatev iz izvršilnega naslova, ne pa postavljanju novih dajatvenih zahtevkov. Predlog na podlagi izvršilnega naslova, za razliko od predloga na podlagi verodostojne listine, dajatvenega zahtevka ne vsebuje. Pomen načela formalne legalitete, to je vezanosti na izvršilni naslov, se kaže v tem, da izvršilno sodišče ne more presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova ter vanj posegati, ampak lahko v korist upnika zoper dolžnika dovoli izvršbo le glede tiste obveznosti in v takšnem obsegu, kot je to določeno v izvršilnem naslovu. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče predmetno izvršbo moralo dovoliti, ker je splošno znano dejstvo, da je v postopkih insolventnosti stroške in nagrade upraviteljev dolžan nositi insolventni dolžnik. Izvršilno sodišče tudi nima zakonske podlage, da bi samo v sklepu o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, dolžniku naložilo zahtevano obveznost. ZIZ daje sodišču pooblastilo le, da v primeru, ko je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (obveznost pa je dolžniku sicer naložena), samo določi rok v sklepu o izvršbi in se tako uporaba navedenega člena na predmetno situacijo ne nanaša in ne pride v poštev.

9. Izvršilno sodišče mora že ob odločanju o predlogu za izvršbo preizkusiti obstoj začetnih predpostavk za dovolitev izvršbe. Ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi pa mora na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ po uradni dolžnosti paziti na nekatere ugovorne razloge iz prvega odstavka istega člena (tudi, če jih je ob preizkusu predloga za izvršbo morda prezrlo). Med drugim po uradni dolžnosti pazi na obstoj ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov, oziroma v tem okviru tudi, ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo. Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi v ugovornem postopku opravi sodišče po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali dolžnik poda ugovorne navedbe v tej smeri ali ne. Ne drži zato pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prekoračilo svoja pooblastila in da je izpodbijani sklep v nasprotju z že izdanim sklepom o izvršbi, saj sme (in mora) sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru odpraviti kršitev materialnega prava, ki jo je storilo pri izdaji sklepa o izvršbi. Neutemeljeno in neprimerno je zato tudi očitanje sodišču, da je ono tisto, ki je s s svojo odločitvijo strankama neutemeljeno povzročilo stroške. Upnik je namreč tisti, ki je na podlagi neprimernega izvršilnega naslova sprožil izvršilni postopek, zato je on tisti, ki mora nasprotni stranki na podlagi 38. člena ZIZ povrniti njene stroške. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu pravilna.

10. Ker pomanjkanje primernega izvršilnega naslova preprečuje izvršbo, je bilo že iz tega razloga pravilno ugovoru ugoditi in sklep o izvršbi z izvršilnimi dejanji razveljaviti. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna. Ker je pritožba upnika neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik s pritožbo ni uspel in nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa po oceni sodišča druge stopnje ni bil potreben in zato tudi dolžnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).