Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova nepremoženjske škode 700.000 SIT (2.921,04 EUR) z zamudnimi obrestmi od 16.9.2002 dalje. V presežku do višine vtoževanega zneska iz naslova nepremoženjske škode s presežno zahtevanimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je po pritožbah obeh strank sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odslej iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo toženka dolžna plačati tožniku 800.000 SIT (3.338,34 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 16.9.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 16.9.2002 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. V ostalem delu glede odločitve o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.400.000 SIT (5.842,09 EUR) z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in vsemi zaznamovanimi pravdnimi stroški. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode nista v zadostni meri upoštevali. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu ter mu prisoditi tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj težav v vratu, ki jih ima zaradi lahkih občasnih bolečin v prisiljeni drži in ob povečanih naporih, ne bi smeli upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Funkcionalne posledice niso pogoj za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč je bistveno, ali je tožnik zaradi obravnavane nezgode zmanjšano zmožen za opravljanje določenih aktivnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da se je toženka pripojila k družbi A. d.d. K. in z vpisom te pripojitve v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod Srg ... dne 29.12.2005 prenehala obstajati Šdruga točka tretjega odstavka 521. člena tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/2005, ZGD-UPB1)Ć. Ker je do njenega prenehanja prišlo po vložitvi revizije in po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev odgovora na revizijo (tretji odstavek 375. člena ZPP), je revizijsko sodišče kljub prekinitvi postopka (tretja točka prvega odstavka 205. člena ZPP) na podlagi drugega odstavka 207. člena ZPP odločilo o reviziji, revizijska odločba pa bo vročena pravnemu nasledniku toženke, družbi A. S. d.d. K..

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb nižjih sodišč. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki jih je kot pravilne sprejelo tudi pritožbeno sodišče) tako glede vrste poškodb kot glede posledic in težav, ki jih je tožnik zaradi njih utrpel. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki te ugotovitve presegajo oziroma od njih odstopajo (npr. da je tožnik bolečine prestajal štiri tedne; da se poškodovano tkivo pri zvinu vratne hrbtenice vedno zabrazgotini in tudi v bodoče oškodovancem povzroča bolečine; da se mora tožnik izogibati hitrim in sunkovitim gibom z vratno hrbtenico; da tožnika pričakovana bolečina odvrača od določenih aktivnosti in mora vlagati več naporov in več časa za doseganje enakih učinkov na vseh področjih ...).

Tudi okoliščine, ki se nanašajo na ugotavljanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, predstavljajo sestavine dejanskega stanja, v katere revizijsko sodišče ne sme posegati. Zajemajo vse omejitve oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki nastanejo zato, ker po končanem zdravljenju zaradi posledic poškodb ne more opravljati vsega tistega, kar je počel pred poškodbo, ali pa to lahko opravlja, toda z večjimi napori kot prej. Nastanejo torej zaradi nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali v delu telesa (objektivni elementi), kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca (subjektivni elementi). Odškodnina za navedeno škodo gre oškodovancu, pri katerem so bili ugotovljeni tako objektivni kot subjektivni elementi škode. Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da poškodbe tožnika, nastale zaradi obravnavane nesreče, niso pustile trajnih posledic (tožnik še vedno lahko trga grozdje in koleno ga pri igrah z žogo ne ovira), da ni podano trajno zmanjšanje delovne sposobnosti niti življenjske aktivnosti in da zaradi obravnavane nesreče pri tožniku ni objektivnega zmanjšanja funkcionalnih sposobnosti. Posledica, da ima zaradi poškodbe vratu občasne lahke bolečine po napornem fizičnem delu ali dolgotrajnem delu v prisiljeni drži (ki jih bo lahko omilil ali celo preprečil s fizioterapijo in rednimi vajami), ne predstavlja trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč bodoče telesne bolečine. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožniku izčrpno obrazložilo že pritožbeno sodišče v drugem odstavku na četrti strani pritožbene odločbe. Očitek zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljene okoliščine ni podan, saj odškodnina ne gre oškodovancu, pri katerem niso ugotovljeni objektivni elementi obravnavane škode (trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti). Tožnik ob tem zmotno meni, da sodišči nista ugotavljali, ali je zmanjšano zmožen opravljati določene aktivnosti. Občasne lahke telesne bolečine v vratu sta sodišči pravilno upoštevali pri prisoji odškodnine za telesne bolečine, saj gre za bodoče telesne bolečine, ki jih ni mogoče enačiti z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 600.000 SIT (2.503,75 EUR) in za strah v višini 200.000 SIT (834,58 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Bistvene prvine dejanske podlage sodb nižjih sodišč so razvidne iz razlogov iz tretje do pete strani prvostopenjske sodbe ter tretje in četrte strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnik utrpel zvin vratu, udarnino prsnice, udarnino desne goleni, udarnino in zvin desnega kolena. Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in strahu tožnika ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožniku prisodilo višjo odškodnino za telesne bolečine kot prvostopenjsko sodišče, saj je v večji meri upoštevalo njegovo starost. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 800.000 SIT (3.338,34 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 5,3 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneska denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana. Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).