Jedro

Če je ta pravica obstajala pred sporno odločbo Poveljstva garnizije v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in je na podlagi te pravice toženec kot uporabnik prejšnjega stanovanja pridobil pravico do uporabe drugega stanovanja, te pravice ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil ustrezne pravice na drugem stanovanju.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja št. 5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da je zaprosil za dodelitev manjšega stanovanja zaradi previsokih stroškov. V manjše stanovanje se preselil že pred sprejemom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Tako je v konkretnem primeru do zamenjave prišlo že pred osamosvojitvijo RS. Menjalna pogodba pa je realen kontrakt. Nadalje je potrebno upoštevati, da se v sporno stanovanje ne bi preselil, če ne bi dobil odobritve pristojnega organa. Sodiščem očita še, da sta zato, ker nista upoštevali teh okoliščin zagrešili absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Prav tako naj bi sodišči zagrešili to kršitev postopka, zato ker iz priloženih listin in izpovedb toženca ne izhaja to, kar sodišči razlogujeta kot odločilno.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Revidentki je potrebno najprej pojasniti, da zgolj pavšalno sklicevanje na nasprotje med listinami in izpovedbo toženca ter razlogi izpodbijane sodbe ne more predstavljati absolutno bistvene kršitve določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker pravkar citirano določilo terja konkretno opredelitev protispisnosti.

Sicer pa je potrebno pritrditi njenim očitkom, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev za pravilno uporabo materialnega prava. Vendar je to posledica zmotne uporabe materialnega prava, ne predstavlja pa absolutno bistvene kršitve ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. tega zakona, kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Pri odločanju sta sodišči sicer izhajali iz pravilnega stališča, da Poveljstvo garnizije po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA, vendar za odločitev o tožbenem zahtevku ta ugotovitev ne zadošča. Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Če je ta pravica obstajala pred sporno odločbo Poveljstva garnizije v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in je na podlagi te pravice toženec kot uporabnik prejšnjega stanovanja pridobil pravico do uporabe drugega stanovanja, te pravice ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil ustrezne pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja mu pravica do uporabe stanovanja na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je ostal v stanovanju, stanovanjske pravice oz. pravice do uporabe stanovanja ne bi izgubil, drugi pa, ki je eno stanovanje izročil, v drugega pa se vselil, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Prav na to se sklicuje toženec že od odgovora na tožbo dalje. Trdi namreč, da je skupaj s svojim očetom, ki je bil imetnik stanovanjske pravice, in materjo pred dodelitvijo spornega stanovanja uporabljal tri in pol sobno stanovanje, ki ga je "zamenjal" na podlagi sporne odločbe Poveljstva garnizije z dne 27.8.1991. Vendar tem trditvam sodišči doslej zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava nista dali ustreznega pomena.

Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na revizijske trditve, češ da je do menjave stanovanj prišlo že pred osamosvojitvijo RS. Teh trditev namreč ni mogoče preizkušati, ker predstavljajo revizijsko novoto. Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji ugodilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je razveljavilo obe sodbi (2. odst. 395.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo ugotoviti, ali so točne toženčeve trditve, da je do dodelitve spornega stanovanja imel pravico uporabe na stanovanju v ul. ... in ali mu je bilo sporno stanovanje dodeljeno zaradi zmanjšanja stroškov po odselitvi staršev iz RS. Ugotoviti je torej treba obseg toženčevih pravic pred izdajo sporne odločbe Poveljstva garnizije. Šele nato bo mogoče ob upoštevanju napotkov ponovno odločiti.