Jedro

Sodišče ni moglo z zadostno stopnjo prepričanosti ugotoviti, da je tožnik doživel epileptični napad ravno zaradi (protipravne) stresne situacije v zaporu, zato je pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi s tem neutemeljen. Vzročna zveza med epileptičnim napadom in ravnanjem toženke ni bila izkazana. Za zdravstveno stanje tožnika, ki je imel epileptične napade že pred prestajanjem zaporne kazni, tako toženka ni odgovorna.

Tožnikova motnja (tesnobnost) se je potencirala, zaradi prezasedenosti je trpel duševne bolečine. Sodišče je pravilno zaključilo, da prostorska stiska v sobi št. 8 v obdobju, ko je imel tožnik na razpolago le 3,11 m2 ni bila dovolj kompenzirana z drugimi dejavniki, in za prestane duševne bolečine tožnika zaradi kršitve osebnostnih pravic tožniku odmerilo tudi ustrezno odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (glede zakonskih zamudnih obresti od 1.000,00 EUR od 22. 12. 2014 do 17. 2. 2015 in glede glavnice 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2014 dalje do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (tožnik) se pritožuje zoper II. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v presežku tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kot je postavljen v tožbi, ugodi, podredno, da se sodba v izpodbijanem (zavrnilnem delu) razveljavi in zadeva vrne v postopek ponovnega odločanja. Sodba je pravilna glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka, glede višine nepremoženjske škode pa bi bilo treba dosoditi višjo odškodnino. Tožnik je epileptik, torej neozdravljivo bolan, ima tudi psihične težave. Te okoliščine so takšne narave, da bi moral prestajati kazen zapora v sobi za nekadilce ter v sobi, kjer bi imel na voljo zadosti prostora zase in možnost takojšnje zdravniške oskrbe v primeru epileptičnega napada. Tožnik je bil vseskozi v strahu, da v primeru epileptičnega napada, ko je bil v zaklenjeni celici, ne bo mogel dobiti potrebne zdravniške pomoči in bo tam v celici lahko umrl. Tožnik ni mogel izbrati, v kateri celici bi lahko prestajal kazen zapora, in tudi ne, s katerimi zaporniki bo prebival v zaporniški celici. Tožnik je bil tako ves čas negotov, psihično prizadet, v premajhnih bivanjskih prostorih. Izpostavljen je bil močni vročini, ker so sobe neklimatizirane in s slabim zrakom, saj so zaporniki v sobah kadili in je bil tako v njih slab in zadušljiv zrak. Vse to so bili močni pospeševalniki oziroma sprožilci epileptičnih napadov. Tožnik je v času prestajanja kazni zapora dejansko doživel celo dva epileptična napada. Strah in stiska tožnika sta se tako še povečevala. Ogroženo je bilo zdravje in življenje tožnika. Tožnika je zelo motilo, ko so ostali zaporniki v celici kadili, zato je težko dihal, močno je pokašljeval in ni vedel, kdaj ga bo zadel nov epileptični napad. Med epileptičnim napadom v času prestajanja kazni zapora je tožnik padel po tleh in se pri tem poškodoval. Iz tega razloga utemeljeno terja od tožene stranke povračilo nepremoženjske škode zaradi nastalih telesnih bolečin. Pripada mu višja nepremoženjska škoda, kot jo je sodišče prisodilo v tej pravdni zadevi.

3. Tožena stranka (toženka) sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka toženke oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Toženka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število dni, ki jih je tožnik preživel v sobi št. 8. Po mnenju toženke je tožnik v navedeni sobi prestajal skupno 98 dni kazni in ne 102 dni, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja sodišču očita tudi v 57. točki izpodbijane sodbe, ko je sodišče ugotovilo, da je tožnik doživljal stisko, ki je posledica prezasedenosti zapora in da je pri tožniku stresna situacija presegla dovoljeno mejo trpljenja v času, ko je v sobi bival s še štirimi zaporniki. Sodišče je napačno ovrednotilo izpoved izvedenca. Ta je izpovedal, da je tožnik že pred prestajanjem zaporne kazni doživljal stisko. Iz izpovedi izvedenca ne sledi, da je tožnikovo duševno zdravstveno stanje v vsej razsežnosti preseglo dovoljeno mejo trpljenja v času, ko je v sobi bival s še štirimi zaporniki. Takšna konkluzija je zmotna. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je bila po oceni izvedenca mag. A. A. zdravstvena oskrba tožnika ustrezna in da se elementi tesnobnega obdobja predvidevajo pri vsakem, ki je prišel v zapor, in ne zgolj pri tožniku. Sodišče je s tem kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka se nadalje pritožuje, ker ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, na katero materialno pravo je sodba oprta. Sprašuje se, katero pravo je sodišče uporabilo na ugotovljeno dejansko stanje glede očitanih kršitev in škode, ki naj bi tožniku nastala v sobi št. 8 v obdobjih, ki so navedena v 1. točki pritožbe. Sodišče v 4., 5., 6. in 7. točki navaja materialnopravne podlage, vendar iz sodbe ni razvidno, na katero materialnopravno podlago je sodišče oprlo odločilno dejansko stanje. Ni jasno, na kakšen način je sodišče upoštevalo priporočilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja Sveta Evrope (CPT), ki ga navaja v 17. točki. Priporočila in mnenja namreč niso zavezujoča in niso neposredno uporabljiva. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je priporočilo upoštevalo. Če je sodišče sodbo oprlo na sekundarne vire materialnega prava, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče tudi ni pojasnilo, kakšen vpliv ima sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Štrucelj Jakob in kakšen sodbi v zadevah Jevšnik proti Sloveniji in Ananyev na očitane kršitve in nastalo škodo, za katero naj bi bila odgovorna pritožnica. Iz sodbe torej ni jasno razvidna zgornja premisa sodniškega silogizma. Bivanje tožnika v sobi št. 8 je bilo namreč bistveno ugodnejše od bivalnih razmer, ki jih je presojalo sodišče ESČP v zadevah, na katere se sodišče sklicuje. Pri ugodnejših pogojih bivanja pritožnica misli na velikost bivalnega prostora, ki pri tožniku v sobi št. 8 ni znašala manj kot 3 m2, iz prakse ESČP glede prestajanja zaporne kazni v ZPKZ pa izhaja kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) v primerih, ko so imeli tožniki na voljo 2,7, 2,00, delno pa 3,25 m2, kar pomeni, da že to dejstvo odstopa od konkretnega primera. Sodba zato ni pravilna in zakonita. Sodišče je pritožnico prikrajšalo za izjavljanje v postopku, saj ni ocenjevalo nespornega dejstva med strankama, da je tožnik lahko dnevno bival 11,20 ur izven sobe št. 8 in ni ocenilo vpliva tega dejstva na višino škode, s tem je storilo kršitev iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej kršitev določb pravdnega postopka. Odločitve sodišča, ali je bila prostorska stiska ustrezno kompenzirana, ni mogoče preizkusiti, ker ni znano, katere dejavnike je pri kompenzaciji sodišče upoštevalo. Sodišče ni ocenjevalo možnosti odsotnosti iz bivalnega prostora, kajti zaprte osebe so lahko izven bivalnega prostora tudi ob morebitnih obiskih odvetnika, pri pregledu v zavodski ambulanti, razgovorih z delavci zavoda, nakupu v zavodski trgovini, tuširanju. Iz sodbe torej ni razvidno, ali je sodišče neprerekan argument toženke, da je lahko tožnik dnevno bival 11,20 ur izven sobe št. 8, prezrlo ali pa ga je štelo za neutemeljenega. Sodišče ni z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov za odločitev, s tem je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije, torej pravico do enakega varstva pravic. Toženka se pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe, ki ga je sodišče oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Sodišče je materialnopravno zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, ko je vrednotilo uspeh pravdnih strank ločeno po temelju in višini. Vsak dajatveni zahtevek ima svoj temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha prav v pravdah zaradi plačila odškodnine.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožnika:

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moral tožnik, ker je epileptik in ima psihične težave, prestajati kazen zapora v sobi za nekadilce ter v sobi, kjer bi imel na voljo zadosti prostora zase in tudi možnost takojšnje zdravniške oskrbe, s katero pritožba izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o ustrezni zdravstveni oskrbi tožnika. Da bi moral biti tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja nameščen v drugi sobi, tožnik v tožbi sploh ni zatrjeval, se je pa sodišče prve stopnje tudi do tega pravilno opredelilo. Ugotovilo je, da je bila zdravstvena oskrba tožnika po mnenju izvedenca ustrezna, psihično stanje tožnika se po prestani kazni zapora ni poslabšalo in pri tožniku niso bili podani nobeni posebni razlogi, da bi ga bilo drugače tretirati v tem smislu, da bi moral biti v svoji sobi, ali da bi moral biti v kakšnem privilegiranem položaju glede prestajanja zaporne kazni. Zdravstvena oskrba pa je bila ustrezna tudi v primeru epileptičnega napada (glej 37. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

6. Glede epileptičnih napadov je sodišče nadalje ugotovilo, da je imel v času zapora tožnik le en epileptični napad, kot je tudi sam izpovedal, zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je dejansko doživel v času prestajanja zaporne kazni dva epileptična napada. Tožnik je imel že prej občasne epileptične napade, te je mogoče pričakovati tudi v prihodnje. Izvedenec je navedel, da je lahko vzrok za epileptični napad stresna situacija v zaporu, vendar pa to ne izključuje hipotetične možnosti, da bi doživel v tistem času epileptični napad tudi v primeru, če se ne bi nahajal v zaporu. Sodišče ni moglo z zadostno stopnjo prepričanosti ugotoviti, da je tožnik doživel epileptični napad ravno zaradi (protipravne) stresne situacije v zaporu, zato je pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi s tem neutemeljen. Vzročna zveza med epileptičnim napadom in ravnanjem toženke ni bila izkazana. Za zdravstveno stanje tožnika, ki je imel epileptične napade že pred prestajanjem zaporne kazni, tako toženka ni odgovorna. Ker je bila zdravstvena oskrba primerna, tožnik neutemeljeno uveljavlja odškodnino za strah in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Glede na že prej navedene ugotovitve v zvezi z epileptičnim napadom se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na to, da ni mogel izbrati, v kateri celici bi lahko prestajal kazen zapora, da je bil negotov in psihično prizadet, v premajhnih bivanjskih prostorih ter izpostavljen močni vročini, slabemu zraku, kar vse naj bi bili močni pospeševalniki oziroma sprožilci epileptičnih napadov. Tudi glede kajenja v celici oziroma izpostavljenosti cigaretnemu dimu je sodišče prve stopnje v 28. točki navedlo pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik utemeljeno zahteva od toženke povračilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nastalih telesnih bolečin, ker je v času prestajanja kazni zapora padel po tleh med epileptičnim napadom. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, da toženka ne more biti odškodninsko odgovorna za poškodbe v zvezi z epileptičnim napadom oziroma za telesne bolečine v zvezi s tem (kot tudi ne za morebitne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah), saj med epileptičnim napadom in ravnanjem toženke ni izkazana vzročna zveza.

9. Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba, da tožniku glede na okoliščine primera pripada višja odškodnina za nepremoženjsko škodo, kot jo je prisodilo sodišče v tej pravdni zadevi, saj je sodišče tožniku priznalo odškodnino le zaradi omejitve svobode, kršitve dostojanstva in osebnostnih pravic za omejeno obdobje, medtem ko je ostale zahtevke pravilno zavrnilo.

Glede pritožbe toženke:

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno ugotovilo število dni, ki jih je tožnik preživel v sobi št. 8 in imel na razpolago 3,11 m2 Sodišče prve stopnje je kot del vsakega posameznega obdobja, v katerem je tožnik bival v sobi št. 8 s še štirimi zaporniki, pravilno upoštevalo tudi zadnji dan tega obdobja. Pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bil izračun sodišča prve stopnje napačen. V v izračun se upošteva tudi zadnji dan obdobja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik v sobi št. 8 skupno s štirimi osebami prebival 102 dni (in ne 98 dni kot zmotno navaja pritožba), pri odmeri pa je dejansko upoštevalo 100 dni (zaradi 48 urnega izhoda – glej 59. točko obrazložitve). Sicer pa navedeno niti ni odločilno, saj je odškodnina prisojena kot celota in ne po zneskih na dan prestajanja zaporne kazni v tem obdobju.

11. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje v 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dr. B. B. (in ne izvedenec) je res izpovedal, da je tožnik že pred prestajanjem zaporne kazni doživljal stisko in ga je prosil, če lahko kaj stori, da ne bi služil zapora. Vendar pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je bil tožnik zaradi bolezni bolj občutljiv za dojemanje stvari (kar je pojasnil izvedenec na ustnem zaslišanju), bolj se nagiblje k tesnobnosti, zato je sodišče pravilno zaključilo, da so bile ugotovljene razmere (to je prostorska stiska v sobi št. 8 v spornem obdobju, ko je imel na razpolago le 3,11 m2), za tožnika bolj obremenjujoče in se je tožnikova motnja potencirala. Neutemeljen je zato očitek, da sodišče ni upoštevalo, da imajo tesnobna obdobja vsi priporniki, sodišče pa je upoštevalo tudi, da je bila zdravstvena oskrba tožnika ustrezna. Tudi navedba, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj je dovoljeno mejo trpljenja situacija presegla v času, ko je tožnik v sobi št. 8 bival s še štirimi zaporniki, ni utemeljena. Sodišče je namreč navedeno natančno pojasnilo v 57. točki obrazložitve. Med drugim je navedlo tudi, da se v času, ko je bil tožnik zaprt s še štirimi osebami ni mogel sprostiti, v sobi ni mogel izvajati avtogenih treningov, doživljal je stisko, ki je bila posledica prezasedenosti zapora. Meja trpljenja je tako v obdobju, ko je tožnik v sobi št. 8 bival s še štirimi zaporniki, presegla dovoljeno mejo. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ne bi bilo mogoče ugotoviti na katero materialno pravo je izpodbijano sodba oprta. Tudi če sodišče materialnopravne podlage ne bi navedlo, to ne bi predstavljalo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi sicer pa navedena trditev ne drži. Sodišče je res materialnopravne podlage navedlo že v 4., 5., 6. in 7. točki obrazložitve. V 17. točki in že prej v 7. točki obrazložitve je povzelo tudi standard Evropskega odbora za preprečevanje mučenja Sveta Evrope (CPT), pri čemer je pojasnilo, da gre za standard, na katerega se v odločbah sklicuje tudi ESČP. Očitek, da naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker se je sodišče oprlo na sekundarne vire materialnega prava, ni utemeljen. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je toženka posegla v tožnikovo ustavno pravico iz 21. člena Ustave RS. Sodišče je pravično denarno odškodnino odmerilo na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato pritožbene navedbe, da ni mogoče ugotoviti, na katero materialno pravo je sodba oprta, niso utemeljene.

13. Neutemeljena je tudi navedba, da ni pojasnjeno, kakšen vpliv imajo v pritožbi izpostavljene sodbe ESČP. Sodišče je pojasnilo, da je bilo v zadevi Jevšnik proti Slovenija ugotovljeno, da ni šlo za kršitev 3. člena EKČP (pritožnik je imel na voljo 3,3 ali 3,4 m2 osebnega prostora). Navedlo je, kako je v zadevi Ananyev ESČP izoblikovalo tri merila in se sklicevalo na odločbo Štrucl proti Sloveniji glede priporočila CPT. Pritožba odločitev izpodbija tudi z navedbo, da je bilo bivanje tožnika v sobi št. 8 bistveno ugodnejše od bivalnih razmer, ki jih je presojalo sodišče ESČP v zadevah, na katere se sodišče sklicuje, pri čemer meri na velikost bivalnega prostora, ki pri tožniku v sobi št. 8 ni znašala manj kot 3 m2, iz prakse ESČP pa glede prestajanja zaporne kazni v ZPKZ izhaja kršitev 3. člena EKČP v primerih, ko so imeli tožniki na voljo 2,7, 2, delno pa 3,25 m2, vendar (kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve) neutemeljeno.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je treba pri ugotavljanju, ali je prišlo do posega v pravico iz 21. člena Ustave RS, poleg kvadrature upoštevati skupni učinek vseh okoliščin prestajanja zaporne kazni, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Sodišče je tako upoštevalo, da je imel tožnik v spornem obdobju določene namenske izhode (ki jih je natančno navedlo v 31. točki obrazložitve), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče tega ni upoštevalo. Nadalje je upoštevalo dejstvo, ki ni bilo sporno, da je bil lahko tožnik v času prestajanja zaporne kazni v sobi št. 8 dnevno 11,20 ur izven sobe (glej 51. točko obrazložitve). Upoštevalo je tudi, da je imel tožnik v tem obdobju poleg namenskih izhodov za obiske pri zdravnikih, tudi druge namenske izhode – za obisk Ljubljane, dvakrat je imel odobren 48-urni PI.

15. Navedba, da sodišče dejstva oziroma vpliva bivanja izven sobe št. 8 ni ocenilo, tako ni utemeljena. Utemeljena tudi ni trditev, da je sodišče storilo kršitev iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Katere dejavnike je sodišče prve stopnje pri kompenzaciji prostorske stiske upoštevalo, je iz sodbe mogoče razbrati, čeprav niso vsi navedeni v eni točki obrazložitve, in je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Tudi navedeni argument dnevnega bivanja izven sobe št. 8 (11,20 ur) je sodišče upoštevalo, drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Razlogi sodišča so dovolj jasni, zato toženka tudi kršitev 22. člena Ustave RS in kršitev načela kontradiktornosti uveljavlja neutemeljeno.

16. Kot že navedeno, je sodišče ustrezno ocenilo vsa odločilna dejstva in sicer celoten sklop vseh relevantnih okoliščin. Poleg kvadrature, ki je v spornem obdobju bivanja v sobi št. 8 znašala le 3,11 m2 na osebo (sama toženka v pritožbi navaja, da je tudi v primeru, ko so imeli tožniki v ZPKZ na voljo delno 3,25 m2 že bila ugotovljena kršitev 3. člena EKČP), je ustrezno upoštevalo tudi ostale okoliščine, tj. dnevni čas bivanja izven sobe, upoštevalo je vse namenske izhode. Pravilno pa je upoštevalo tudi, da je tožnik zaradi bolezni bolj občutljiv za dojemanje stvari, nagiba se k tesnobnosti in so bile razmere za tožnika bolj obremenjujoče. Tožnikova motnja (tesnobnost) se je potencirala, zaradi prezasedenosti je trpel duševne bolečine. Sodišče je pravilno zaključilo, da prostorska stiska v sobi št. 8 v obdobju, ko je imel tožnik na razpolago le 3,11 m2 ni bila dovolj kompenzirana z drugimi dejavniki, in za prestane duševne bolečine tožnika zaradi kršitve osebnostnih pravic tožniku odmerilo tudi ustrezno odškodnino v skladu s 179. členom OZ.

17. Toženka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe. Sodišče prve stopnje je ločeno vrednotilo uspeh pravdnih strank po temelju in višini, čemur toženka nasprotuje, vendar neutemeljeno. Drugi odstavek 154. člena ZPP omogoča (upoštevanje vseh okoliščin primera), da sodišče sprejme odločitev o pravdnih stroških, ki je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. V odškodninskih pravdah se je zato izoblikovala metoda, po kateri sodišče ovrednoti uspeh ločeno po temelju in po višini takrat, ko velik del dokazovanja poteka tudi v smeri ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti, kot v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tako določbo drugega odstavka 154. člena ZPP pravilno uporabilo.

18. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Toženka, ki je priglasila pritožbene stroške, s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).